Najpomembneje je poslušati svoje srce

Tokrat smo na pogovor v našo redno rubriko »Srčni ljudje« povabili gostjo, ki je zagotovo ni potrebno posebej predstavljati. Nuša Derenda je namreč ime, ki je v slabega četrt stoletja samostojne kariere pustilo neizbrisen pečat na slovenski glasbeni sceni. Z Nušo smo seveda spregovorili o glasbi, osvetlila pa nam je tudi svoj pogled na nekatera druga področja življenja – na starševstvo, zdravje in nenazadnje tudi na tegobe in pozitivne plati, ki jih s sabo prinašajo ti nenavadni »korona časi«.

Darjan Lapanje 

Tokratno številko naše revije smo tematsko v veliki meri posvetili otrokom in starševstvu. Za vas vemo, da vas je izobraževalna pot ponesla v vzgojiteljske vode. Vam je (bilo) kadarkoli žal, da ste se naposled podali v glasbo in ste poklic vzgojiteljice »obesili na klin«?

Pravzaprav sem po izobrazbi res vzgojiteljica, čeprav višje vzgojiteljske šole nisem nikoli dokončala. Zelo rada imam otroke, velikokrat sem tudi nastopala zanje, vendar moram reči, da si zdaj ne bi več želela v vzgojiteljske vode. Ko sva se z možem tam nekje v drugi polovici devetdesetih let odločila, da prekineva z nastopanjem v tujini, zlasti po Nemčiji, sem bila pripravljena iti v službo. A dejstvo je bilo, da sem se najbolje počutila na odru. Nato so se odvili različni dogodki in sem zares povsem »padla« v glasbo, kjer vztrajam že 23 let. 

Vemo, da ste mama dvema sinovoma. Očitno ste vsa ta leta uspešno združevali starševsko poslanstvo z uspešno kariero v svetu glasbe. Je bilo težko oz. ali bi danes v tem smislu naredili karkoli drugače?

Mislim, da je starševstvo najtežja služba in tega sem se vedno zavedala. Kljub temu vem tudi, da sem v starševski vlogi gotovo naredila kar nekaj napak. Preprosto povedano je bilo težko usklajevati moj poklic in biti mama obenem. Moj urnik je bil pač takšen, kakršen je bil. Če danes pogledam nazaj, bi se zagotovo manj razdajala in bi raje več časa preživela z otrokoma. Ne glede na vse pa sta fanta danes že odrasla, s svojimi pogledi na svet in s svojimi cilji. Najbolj pomembno je, da sta zdrava in da vsak od njiju išče svojo pot. Pri tem jim z možem vselej nudiva vso podporo in to se tudi v prihodnje ne bo spremenilo.

Seveda pa je glasba tisto, po čemer vas Slovenci poznamo. Kdaj ste po vašem mnenju v svoji glasbeni karieri dosegli vrhunec? 

Pravzaprav je na to vprašanje težko odgovoriti. Začetek moje samostojne kariere je bil nastop na televizijski oddaji Orion, kjer sem leta 1998 zapela pesem Vzemi me veter. Če se osredotočim zgolj na festivale, so bila  leta, ki so sledila zagotovo najbolj uspešna. Z ekipo smo takrat samo ustvarjali, se prijavljali na različne festivale in sploh nismo preveč razmišljali leta 2001 se je zgodila tudi zmaga na Emi in nato nastop na Izboru za pesem Evrovizije. Gotovo sem največ tovrstnih uspehov požela v tistih letih. 

Vsekakor pa je bilo v minulih 23 letih ogromno vzponov in padcev. Zagotovo niso bili vse zgolj lepi trenutki. Bila sem mama dvema majhnima otrokoma, ki ju je bilo vedno težko pustiti doma, a bila sem iskana in zares je bilo v tistem obdobju ogromno dela. Pravzaprav je zelo težko potegniti neko pravo mejo med zasebnim življenjem in tem, do kod se boš še razdajal. Srečo sem imela, da sva z možem kljub vsemu imela urejeno varstvo za otroke in sva lahko veliko delala. Vsekakor pa lahko rečem, da ima vsaka stvar v življenju tako pozitivne kot negativne plati.

Kako pa ste sami sploh doživljali zvezdništvo oz. slavo, ki ste je bili kot priznana in prepoznavna pevka deležni?

Predvsem moraš za to imeti veliko energije, sploh če želiš, da ljudje začutijo, da si pri tem, kar počneš, iskren in da ti vse skupaj ni odveč. Morda sem imela celo srečo, da so bili v časih, ko sem bila najbolj popularna, SMS sporočila in elektronska pošta prej redkost kot pravilo. Seveda pa sem zato dobivala ogromno klasičnih pisem. Moram priznati, da sem bila pri odpisovanju na pisma nekoliko bolj lena. Te stvari mi nekako ne grejo od rok. Raje se pogovarjam v živo in si za vsakogar vzamem pet minut časa. Sicer pa lahko rečem da mi vse to razdajanje ni predstavljalo težave. 

Ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, da bi bilo vseeno dobro, če bi znala nekje razumno potegniti črto. Spet pa je vse to povezano s poslom. Ko enkrat rečeš »ne«, morda naslednjič ne boš povabljen na nek nastop. Enostavno se od tebe določene stvari pričakujejo. V preteklosti sem velikokrat razmišljala, kako je določenim zvezdam v tujini, ko se enostavno ne morejo sprostiti, iti v naravo ali pa v trgovino, ne da bi jih tam pričakala gruča oboževalcev. Ni čudno, da nekateri zvezdniki tako hitro zapadejo v drogo ali alkohol. Redki so taki, ki ob vsem tem lahko ostanejo nekako prizemljeni, a seveda obstajajo tudi svetle izjeme. Ena takih je zagotovo (kanadska pevka) Celine Dion. 

V Sloveniji je glede tega drugače in mislim, da je še vedno mogoče živeti normalno in si kljub prepoznavnosti lahko to, kar v resnici si. Lahko se obnašaš zvezdniško, če tako čutiš, zase pa lahko rečem, da živim povsem preprosto. Želim iti v naravo, na rekreacijo, v trgovino, se družiti z ljudmi, četudi me kak neznanec prepozna in z mano želi spregovoriti nekaj besed, se mi to ne zdi nič napornega. Je pa zagotovo dobro, da imaš svoj kotiček, kamor se lahko umakneš in kjer se lahko povsem sprostiš. 

Omenili ste alkohol in prepovedane substance, ki so v svetu slavnih, žal, kar pogosti spremljevalci. Kako sami gledate na vse to? 

Zagotovo je to ena izmed težav, ki preži na zvezdnike. Živimo v času najrazličnejših tekmovanj talentov, ki te lahko praktično čez noč iz popolne anonimnosti izstrelijo med zvezde. In s tem čez noč pridejo tudi velika pričakovanja. Poleg tega pa v veliko primerih gre za instant slavo, ki tako, kot čez noč pride, čez noč tudi mine. Pomembno je, da si zrel in se zavedaš tega, da je medijska prepoznavnost lahko zelo minljiva in da moraš delati na različnih področjih, da to prepoznavnost ohraniš. Vse to pa je tudi psihično zelo naporno, zaradi česar se mnogi poslužujejo tudi različnih prepovedanih substanc. 

Sami v svetu glasbe vašo kariero uspešno krmarite že slabega četrt stoletja. Prej ali slej pa vendarle pride čas, ko se sleherni glasbenik umakne. Kdaj je po vašem mnenju najprimernejši čas za to?

Mislim, da je najbolj pomembno, da glede tega poslušaš svoje srce in narediš tisto, kar se ti zdi v danem trenutku najbolj primerno. Prej ali slej pride prid tudi trenutek, ko se ti zdi, da si naredil dovolj. A dejstvo je, da tudi umakniti oz. ustaviti se ob pravem času zahteva pogum. Sama se zavedam, da so se časi spremenili. Hiti, ki sem jih delala pred 20 leti, so sicer še vedno prepoznavni in imam še vedno kar nekaj publike, ampak trendi so danes , pa tudi sama se počasi pomikam proti zrelim letom. Zase lahko rečem le to, da še vedno rada zapojem in sem zelo vesela, če me kam povabijo. Na nastopih sem še vedno sproščena in takrat ugotovim, da je tisto najpomembnejše v resnici moj glas. To je v meni že od rojstva in tega ne morem kar dati na stran. 

Težko je bilo, ko sem pred desetletjem imela težave z glasilkami ali pa ko sem še prej, v času nastopa na Eurosongu, imela po 300 nastopov na leto…. To je bilo nenormalno naporno, poleg tega pa sem bila še mama, žena snaha in hčerka obenem.

Ne glede na vse pa je dejstvo, da ne moreš enostavno odrezati in prenehati. V bistvu se ti mora nekaj res hudo zameriti ali pa res ne moreš več peti. Pred 10 leti sem razmišljala o tem, da bi se umirila in umaknila, a ne gre. Zavedam pa se, da moram čimbolj skrbeti za svojo fizično kondicijo in v življenju najti stvari, ki me poleg glasbe osrečujejo in pomirjajo.

Čas pandemije je ne glede na vse bil obdobje, ko sem se lahko privajala na to, da se bodo stvari počasi začele umirjati, obenem pa sem za vse to iskala nekakšno nadomestilo – zame so bili to zagotovo kuhanje, pečenje in druženje s prijatelji, za kar je bilo pred pandemijo vselej zelo malo časa. 

Kako pa ste pravzaprav doživeli pandemijo, ko se je za glasbenike vse kar čez noč ustavilo?

To je bil šok. Vedno sem računala na to, da se lahko zgodi karkoli, a na kaj takega vseeno nisem pomislila. Pred tem se dostikrat razmišljala tudi o tem, da se moj mož ukvarja z ozvočevanjem, kar pomeni, da ima vsak od naju drugačne zadolžitve. Mislila sem si, da bova vselej uspela loviti neko ravnotežje, v smislu, da če bom sama malo manj nastopala, bo morda on nekoliko več ozvočeval. S prihodom korone pa sva brez posla ostala oba. 

Kljub vsemu sem iz tega skušala izvleči nekaj pozitivnega. Lahko sem si vzela čas zase, razmišljala sem, koliko mi nastopanje še pomeni, kaj si želim, več se je začelo dogajati doma, veliko sem hodila v hribe. Obenem sem bolj zdravo živela, pa do 21. ure smo morali biti doma, kar se je meni zdelo super (smeh). 

Marsikdo si predstavlja, da je naš posel tako zelo enostaven in da služimo bajne vsote denarja. Dejstvo pa je, da je v ozadju vpletenih ogromno ljudi, ki jih vidi le malokdo. Če hočeš izpeljati koncert, to za sabo potegne celo vrsto ljudi, potem je tu spremljevalni band, pa tisti, ki skrbijo za garderobo… Vsi ti ljudje so (bili) na koncu skupaj z mano prikrajšani za svoj del posla. Prav zato sva se z možem kar nekajkrat v tem smislu tudi izpostavila v medijih. Vendar nikogar ne krivim. To je globalna situacija in s tem se moramo spopasti. Iz vsake situacije, tudi negativne, pa lahko izvlečeš nekaj dobrega in se obenem naučiš ceniti, tudi sebe.

Ob koncu se na kratko dotakniva še zdravja. Kako sami gledate na zdravje?

Zdravje je zagotovo med vsemi stvarmi v življenju najbolj pomembno. Lahko bi rekla, da sama sebe kar dobro poznam, zagotovo pa pri skrbi za zdravje delam tudi napake. Po mojem mnenju je ključnega pomena, da se znamo poslušati. Sama se počitim trenutno zelo dobro. Lahko pa rečem, da se vsaj zadnjih 15 let tudi kar redno gibam, med korono pa sem bila na tem področju še bolj pridna. Gibanje mi je bilo namreč vedno blizu, kar mi je verjetno ostalo še od otroštva, ko smo se zares veliko gibali, obiskovala pa sem tudi gimnastiko. Pomembna je seveda tudi prehrana. Tudi na tem področju sem kar pridna, pa tudi v preteklosti sem že veliko raziskovala o tem, kaj mi ustreza in kaj ne. Sem pa vseeno mnenja, da ko ti nekaj »zapaše«, to ne more škoditi, če le ne postane rutina. Zagotovo pa nič dobrega za zdravje ne prinašata stres in morebitno dejstvo, da se v svoji koži ne počutiš dobro. To začne vplivati na psiho in celo mislim, da je to največji sovražnik zdravja. 

Ob koncu pa, malo za šalo, malo zares, še naše standardno vprašanje – če bi na večerjo lahko povabili tri goste, kogarkoli – kdo bi sedel za vaše omizje?

Od nekdaj sem si želela spoznati Celine Dion. Celo na isti dan imava rojstni dan, vedno pa mi je bla zanimiva predvsem zaradi dejstva, kako dobro je zvezdništvo znala uravnotežiti z družinskim življenjem. Zanimivo bi bilo spoznati tudi pevko Edith Piaf in pa morda pisateljico Agato Christie, da bi jo lahko povprašala, od kje je črpala navdih za svoje neverjetne kriminalne romane.

 

Ostali članki iz teme INTERVJU

Jul 19, 2021 696

Orel, zaljubljen v šport in naravo

Srčni ljudje se z julijsko številko vračajo s krajšega oddiha. Ko smo razmišljali, koga…
Apr 15, 2021 335

Življenje mora imeti smisel

Ljudje v svojem življenju često hrepenimo po stvareh, ki jih nimamo, le redko pa smo…
Mar 16, 2021 596

Spočiješ se lahko le, če se prej utrudiš

Ko smo tokrat razmišljali, koga povabiti k pogovoru, je bila izbira pravzaprav na dlani.…
Feb 17, 2021 449

Narava vselej ve, kdaj je pravi čas...

Tudi v rubriko Srčni ljudje smo tokrat vnesli dobršno mero ognjevitosti in se z njo…
Dec 19, 2020 505

20 sekund objema je kot zdravilo!

Veseli december je tu, s tem pa tudi vrsta praznikov, ki se v zaključku leta vrstijo kar…