zdravje

Naša tokratna osrednja gostja je Štajerka, ki je svoj notranji mir našla na Primorskem, kjer živi že 15 let. Tisti, ki radi spremljamo slovensko glasbo, se je spomnimo še iz začetka devetdesetih let, ko je nizala uspešnice, ki so tedaj zavzemale valove radijskih postaj. Kasneje se je iz zabavne glasbe skoraj povsem umaknila in začela ustvarjati za naše najmlajše, v zadnjem času pa znova razveseljuje tudi odraslo publiko. Pogovarjali smo se z Damjano Golavšek, ki nam je v pogovoru med drugim razkrila tudi to, kako sama gleda na zdravje oz. bolezen in  kako je s tega vidika pomembno, da sta duša in telo vselej v ravnovesju. Seveda pa sva se v pogovoru najprej dotaknila glasbenega ustvarjanja.

Darjan Lapanje

Damjana, vi spadate v generacijo tistih glasbenih izvajalcev, ki so se na sceni uspeli obdržati vse od »rojstva« naše države. Kaj bi rekli, da je tisto, kar se je od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja na naši glasbeni sceni najbolj spremenilo?

Predvsem smo se vsi malo postarali in nimamo več toliko kondicije. Moram pa reči, da je ta entuziazem, ki sem ga imela že takrat, v meni nekako ostal. Lahko bi rekla, da je v meni otroška duša, še vedno čutim neko veselje do odkrivanja česa novega. Zdi se mi, da te v Sloveniji, ko se malo postaraš, tudi radijske postaje dajo v neke zadnje predale in te enostavno ne vrtijo več. Če se navežem na to, lahko povem, da sem nedolgo nazaj doživela precej neprijetno izkušnjo. Na nekem radiu sem imela daljši, enourni pogovor, in vmes so vrteli različne skladbe, tuje in slovenske, pri čemer je bila moja le ena sama. Bilo je kar neprijetno. Odnos do starejših izvajalcev se mi zdi, da se je zelo spremenil.

Poleg tega so bili včasih izjemno pomembni nosilci zvoka (plošče, kasete, kasneje zgoščenke), danes pa je vse to drugače. Vse se odvija na raznih platformah, ki jih starejši izvajalci morda nismo vešči v taki meri kot mlajši, vse skupaj pa poganjajo všečki in število sledilcev… Tudi radijskih postaj je zelo veliko. Takrat je bilo vsega manj… Danes tako pač je. Kljub vsemu v zadnjem času veliko nastopam, zlasti za otroke.

Kakšna publika so otroci? Bi rekli, da so bolj zahtevni, kot odrasli?

Zdi se mi, da imam precej veliko srečo, da imam čut za otroke, pri čemer mi prav oni pomagajo, da lahko ohranjam prej omenjeno otroško dušo. Je pa dejstvo, da so otroci zahtevna publika. Zelo hitro ti povejo, če jim kaj ni všeč. Hvala bogu pa sama nimam takih izkušenj. Že ko snujem kako novo predstavo, mislim tudi na to, na kakšen način se bom približala otrokom in to mi zaenkrat kar dobro uspeva. V resnici izjemno rada nastopam pred otroško publiko.

Je pa res, da sem po tistem, ko sem začela nastopati v muzikalu Mamma Mia!, nekako začutila, da bi lahko vse te izkušnje, ki sem si jih nabrala v dveh desetletjih, ko sem nastopala izključno za otroke, prenesla tudi na odraslo publiko. In v bistvu mi tudi to zelo lepo uspeva. Pred tem se mi je nastopati za odraslo publiko zdelo izjemno težko. Občutek sem imela, da lahko vržem kakršnokoli seme, pa se nikjer ne prime. Prepričana sem bila, da imam res dobre pesmi in da sva z možem (Čarlijem Novakom) res dober avtorski tandem, ampak ni bilo pravega odziva. Zaradi tega sem z glasbenim udejstvovanjem tik pred letom 2000 povsem prenehala.

Nato pa me so me pregovorili, da na prelomu tisočletja naredim predstavo za otroke. Čeprav sem bila nekoliko skeptična, sem pristala in izkazalo se je, da je bila predstava res izjemno uspešna. Končno sem spet dočakala trenutek, ko sem nekaj ustvarila in s strani publike dočakala odziv, pozitiven odziv. Zdelo se mi je, da je moja duša takrat spet zaživela. Tako sem več kot 20 let vztrajala pri tem in v bistvu še vedno vztrajam. Otroška publika je zelo srčna, hkrati pa so vselej zraven tudi starši in se vse lepo poveže.

Očitno so se stvari res dobro povezale, saj so vas nato povabili k sodelovanju v televizijski oddaji Znan obraz ima svoj glas, kjer smo vas spremljali minulo pomlad. Če se danes ozrete na to obdobje – kakšna izkušnja je bila to za vas?

K sodelovanju so me povabili kar precej pred začetkom oddaje. Priprave za tak šov so namreč precej dolgotrajne in naporne, saj oddaja ni mačji kašelj niti za ustvarjalce niti za izvajalce. Ko so me takrat poklicali, se fizično nisem počutila najbolje in sem jih kar na hitro odslovila, češ naj me pokličejo čez dva dni, ko se bom počutila bolje. A že naslednji dan sem sama pri sebi začela razmišljati, da pri omenjeni oddaji gre v resnici za super izziv, ki vsebuje elemente gledališča, ki ga imam zelo rada, pa kostumografijo, petje, koordinacijo v prostoru…

Gre za oddajo v živo, kjer se je potrebno zelo hitro prilagajati, predvsem pa me je skrbelo, če si bom v času med posameznimi preobrazbami uspela zapomniti vse, na kar je treba biti pozoren. Kljub vsemu sem pristala na sodelovanje. Sprva je bilo še vse mirno, kaka dva meseca pred oddajo pa so se stvari začele odvijati bolj intenzivno in vedela sem, da ni več poti nazaj.

Začele so se PR akcije, kar moram reči da mi je sprva godilo. Nato smo se začeli spoznavati z ostalimi izvajalci in se bolj intenzivno družiti, saj je bilo nujno, da postanemo homogena ekipa. Narava same oddaje je pač taka, da je to neobhodno. Poleg tega so nam sive lase povzročale še koronske omejitve. Največji strah je bil, da bi v ekipo prišla okužba in to se nam je tudi zgodilo, ko se je okužil Matevž Derenda, kar je seveda nekoliko podrlo sam koncept oddaje in je ekipa ustvarjalcev takrat precej trpela.

Ne glede na vse pa moram reči, da mi je bila oddaja in sodelovanje v njej pisano na kožo. Rada sem na odru, rada igram, rada se oblačim v kostume, rada pojem. Mogoče je bila edina slaba stvar vsakodnevna vožnja na vaje v Ljubljani. Moram pa izpostaviti, da je bila ekipa oddaje res izjemna. Dali so nam vedeti, da nam ni potrebno skrbeti za nič drugega, razen za to, da bomo na odru blesteli in hodili na vaje. Sama sem pač taka, da imam rada kontrolo nad vsem in sem navajena vse delati sama. Zaradi tega sem imela na začetku kar nekakšno težavo. Ampak po drugi oddaji sem se sprostila in ustvarjalcem začela popolnoma zaupati. Veliko sem sicer že pred tem delala na televiziji, a moram reči, da je to moja najljubša televizijska izkušnja.

Katera pa je bila tista preobrazba, za katero bi rekli, da je bila za vas najtežja?  

Zame najtežja preobrazba je bila Marjana Deržaj. Vedela sem, da je glasovno ne bom povsem ujela, saj je bila ona, za razliko od mene, sopran. Poleg tega je to velika odgovornost. Marjana je le ikona slovenske zabavne glasbe, ki jo izjemno cenim in spoštujem. Res nisem hotela, da bi vse skupaj izpadlo kot nekakšna karikatura. Želela sem si, da bi preobrazba izpadla spoštljivo in morda v tem primeru nisem sledila čisto vsem navodilom in sem naredila malo po svoje. Po oddaji sem dobila tudi odziv od Marjanine hčere, ki mi je napisala zelo lepo pismo in moram reči, da sem bila zaradi tega presrečna.

Morava se dotakniti tudi muzikala Mamma Mia!, v katerem ste se udejstvovali pred tem in odigrali eno izmed glavnih vlog. Muzikal je seveda v tujini obstajal že prej, glavnina slovenske publike pa ga je pobliže spoznala šele na velikih platnih, kjer so zgodbo upodobili velikani Hoolywooda (Meryl Streep, Pierce Brosnan, Christine Baransky in drugi). Slovensko odrsko različico smo nato dočakali šele po filmu. Kako vam je bilo stopiti v čevlje prej omenjenih igralskih imen?

Sama nisem bila obremenjena s tem. Nisem hotela posnemati prej omenjenih. Seveda ti je to vzor, ampak moraš kot ustvarjalec najti neko svojo avtentičnost. Odločila sem se, da mora moja vloga biti humorna in v tej vlogi (vloga Tanje) sem se zelo dobro počutila. Sicer pa je bila ekipa izjemna, zelo mlada, in mislim, da je med nami stekla neka kemija, kar je začutila tudi publika in nas je zato imela tako rada.

Po tej izkušnji mislim, da je vse to težko ponoviti, saj se producentom ne posreči vselej nabrati ekipe, ki bi tako lepo funkcionirala skupaj. Svoje pa seveda doda izjemna glasba. Celoten muzikal je namreč osnovan na skladbah skupine ABBA, v katero smo vsaj me tri (poleg Damjane sta se v glavnih vlogah izkazali še Alenka Godec in Simona Franko, op.a.) naravnost zaljubljene. ABBA je magnet za gledalce in poslušalce ter je v glasbenem smislu zagotovo svojevrsten fenomen.

Ob vsem naštetem pa opravljate tudi pedagoško delo, kajne?

V stari Gorici poučujem petje v slovenskem dijaškem domu Simon Gregorčič. Tam vodim dve vokalni skupini in nekaj solistov. Vsako leto naštudiramo kako predstavo oz. muzikal, naše glavno vodilo a je, da vedno pa vse poteka v slovenskem jeziku. S tem pravzaprav spodbujamo rabo slovenskega jezika, ki se v zamejstvu žal že kar malce izgublja. To zelo rada delam in sem vesela, da se je začelo novo šolsko leto. Program je že sestavljen, tako da se že veselim 20. septembra, ko začnem s pedagoškim delom.

Zdi se, da ste polno zaposleni. Kaj na vse to »poreče« vaše zdravje? Sploh najdete čas, da v zadostni meri poskrbite še zase in za svoje zdravje?

Kot skoraj vsak, sem tudi sama šla čez obdobje v svojem življenju, ko se mi je ravnovesje, če govorimo o zdravju, kar precej porušilo, kar je pač prineslo določene rezultate. Takrat sama zase nisem rekla, da sem bolna, pač pa je bil to zame izziv, da se zazrem vase in poskusim ugotoviti, kaj delam narobe in kaj moram spremeniti, da se mi vse to ne bi ponavljalo.

Rezultat tega razmisleka je bil med drugim to, da sem se preselila na podeželje, saj sem si želela sama pridelati čim več hrane in biti v stiku z naravo. Nekako sem čutila, da to potrebujem. Takrat sem tudi prenehala z delom na radiu, saj sem začutila, da je okolje tam zame nezdravo in da so odnosi preveč toksični.

Zdi se mi, da mora človek biti uravnotežen v duhu in telesu in početi tisto, kar mu narekuje notranji vzgib. Zdi se, da sem povlekla prave poteze in zaenkrat tudi zgleda, da je bilo to dovolj. Po mojem mnenju je zelo veliko odvisno od tega, kako vsak posameznik gleda na življenje in bolezen. Sama na bolezen gledam kot na nek opomin oz. poziv, da se premakneš iz določene cone, ki zate ni zdrava. V takem primeru je zagotovo potreben pogovor s sabo.

Najin pogovor je žal prekratek, da bi vas lahko še bolje spoznali, čeprav imam še veliko vprašanj. Prav zato zaključiva z našim standardnim vprašanjem, ki je zelo enostavno, pa vendar veliko pove o sogovorniku: Če bi lahko na večerjo povabili kogarkoli – katere so tiste tri osebe, ki bi poleg vas sedele za istim omizjem?  

Najbrž bi povabila Whitney Houston. Bila je tako izjemna, da me je zares bolelo, ko je odšla. Zdi se mi, da sva si res blizu, kar se doživljanja glasbe tiče. Zagotovo bi povabila tudi Nikolo Tesla in Mozarta. To so trije geniji, za katere se mi zdi, da bi mi znali odgovoriti na moja vprašanja, sploh na taka, pri katerih se mi včasih zdi, da ne najdem sogovornika, s katerim bi lahko poiskala odgovore.