Virusna nevarna obolenja

Virusi so tako majhni (med 20 in 300 nm), da jih je večinoma moč videti samo z občutljivim elektronskim mikroskopom. Njihova zgradba je zelo preprosta. Jedro virusa (virion) je zgrajeno iz enega tipa nukleinske kisline (DNK ali RNK), nikoli iz obeh hkrati. Obdaja ga zaščitna proteinska ovojnica (kapsida). Določeni virusi imajo še dodaten lipidni ovoj z vključenimi beljakovinami in lahko tudi ogljikovimi hidrati. So paraziti, kar pomeni, da se lahko razmnožujejo le v gostiteljski celici.

Tina Grohar Maležič, mag. farm.

Virusne okužbe dihal so najpogostejše okužbe in so med nalezljivimi boleznimi na prvem mestu. Delimo jih na okužbe zgornjih in spodnjih dihal. Okužba spodnjih dihal je ponavadi zaplet pri okužbi zgornjih dihal. Povzročijo jih virusi iz različnih družin virusov s številnimi antigenskimi tipi in podtipi. Najpogostejši povzročitelji prehlada so rinovirusi in povzročajo od 30-50 % prehladov. Sledijo jim koronavirusi, virusi influence in parainfluence, respiratorni sincicijsi virus (RSV), enterovirusi, adenovirusi ... V zadnjih letih pa so že znanim povzročiteljem prehlada pridružila dva nova virusa: humani metapnevmovirus in humani bokavirus. Večina okužb se zgodi v jesenskem in zimskem času, določeni virusi pa se pojavljajo čez vse leto (npr. enterovirusi).

Na podlagi klinične slike ni mogoče določiti virusnega tipa, ker povzročajo podobne simptome. Virusa influence in parainfluence običajno povzročata več sistemskih simptomov kot ostali virusi prehlada.

Z večino respiratornih virusov se je po ponovni izpostavljenosti možno ponovno okužiti.

Vendar pa so poznejše okužbe z istimi ali podobnimi povzročitelji na splošno blažje in imajo krajše trajanje. Molekularna in genetska osnova za nepopolno navzkrižno zaščito po okužbi z enim sevom ni popolnoma razjasnjena. Vendar podatki rinovirusov kažejo, da je to deloma lahko posledica izjemne stopnje strukturne in molekularne spremenljivosti, tako znotraj serotipov kot med različnimi sevi.

Virusi prehlada se širijo s stikom in kapljično. Lahko so sposobni preživeti več ur izven gostitelja. Glavno vstopno mesto virusov je nos, v manjši meri lahko tudi oči. Virusi se vežejo na receptorje, ki so na nosno-žrelni sluznici in vstopajo v celice, kjer se začnejo razmnoževati. Sproži se vnetna reakcija s tvorbo citokinov, kar je vzrok pojava prehladnih simptomov. Imunski odziv s tvorbo specifičnih protiteles prepreči nadaljnje širjenje virusa. Levkociti fagocitirajo viruse in okužene celice ter jih uničijo.

Virus influence ali gripa ogroža vse prebivalstvo, še posebej majhne otroke, starejše ljudi in bolnike s kroničnimi boleznimi. Poznamo tri vrste virusa: virus influence A, B in C. Virus influence A povzroča epidemije in pandemije, virus influence B povzroča običajno omejene izbruhe npr. v šolah, vrtcih. Virus influence C okuži posameznike in ne povzroča epidemij. Viruse influence A razvrstimo po podtipih na podlagi dveh površinskih antigenov: hemaglutinina (H1, H2 in H3) in nevraminidaze (N1 in N2). Navedene podvrste povzročajo pri ljudeh sezonsko gripo. Drugi hemaglutinini, ki so v virusih influence povzročajo bolezen pri živalih. Občasno in povsem nepričakovano se pojavljajo novi podtipi virusa influence, ki povzročijo pandemijo. Običajno so kombinacija živalskih in človeških virusov. Postopne majhne spremembe virusa influence pa so odgovorne za vsakoletne, sezonske epidemije.

Od adenovirusov poznamo več kot 50 antigenskih tipov, so pogosto povzročitelji akutnih prehladnih obolenj, ki so povezana z okužbami oči in dihalnih poti. Pri dojenčkih in majhnih otrocih lahko povzročijo okužbo prebavnega trakta.

Koronavirusi (CoV) so velika družina virusov, ki povzročajo bolezni, ki segajo od navadnega prehlada do težjih bolezni. Nov koronavirus (2019nCoV) je nov sev, ki se trenutno zelo hitro širi med ljudmi, vendar o njem vemo še zelo malo. Spadajo med zoonozne viruse, kar pomeni, da se prenašajo med živalmi in ljudmi. Dva poznana koronavirusa sta SARS-CoV in MERS- CoV.

Respiratorni sincicijski virus ali RSV je zelo pogost povzročitelj okužb dihal pri dojenčkih in otrocih. Je najpogostejši povzročitelj akutnega brohiolitisa majhnih otrok, pri večjih otrocih in odraslih povzroča večinoma le blažja prehladna obolenja.

Od virusov parainfluence ali HPIV poznamo štiri vrste (1 do 4) in dva podtipa (4a in 4b). Klinične in epidemiološke značilnosti za vsak tip HPIV so različne. S HPIV se pogosto okužijo dojenčki in majhni otroci ter osebe z oslabljenim imunskim sistemom. Pri odraslih so večinoma težave blage. Pri majhnih otrocih se lahko okužba razširi v spodnja dihala ter povzroči bronhitis, pljučnico ali laringotraheitis (krup), ki je zelo nevaren, ker lahko zaradi zatekanja pride do obstrukcije dihalne poti.

Enterovirusi so antigensko zelo heterogeni in imajo široko geografsko porazdelitev. Če preživijo imunsko obrambo organizma in se širijo v krvni obtok, kar ima za posledico vročino, glavobol, vneto grlo in včasih bruhanje ter drisko.

Zdravljenje prehladnih virusnih okužb je simptomatsko. Le za zdravljenje virusa influence je na voljo več vrst protivirusnih zdravil, ki so različno učinkovita. Zdravila nekoliko skrajšajo trajanje in omilijo potek bolezni, če jih zdravnik bolniku predpiše prvi ali drugi dan bolezni. Protivirusna zdravila se običajno predpišejo bolnikom, ki se zaradi težje gripe zdravijo v bolnišnici in le ta za njih niso kontraindicirana.

Cepiv za naštete viruse nimamo, razen za virus influence. Zadnjih 12 let se uspešno uporabljajo tudi monoklonska protitelesa proti RSV, s katerimi ščitimo pred okužbo najbolj ogrožene otroke. To so nedonošenčki in otroci s kronično pljučno ali prirojeno srčno boleznijo, ki so mlajši od dveh let.

Priporočila za preprečevanje širjenja okužbe so redno umivanje rok, pokrivanje ust in nosu pri kašljanju ter kihanju, temeljito kuhanje mesa in jajc, izogibanj se tesnemu stiku s kom, ki kaže simptome bolezni dihal, kot sta kašelj in kihanje.

VIRI

https://www.who.int/health-topics/

Tomažič J, Strle F s sodelavci. Infekcijske bolezni. Ljubljana 2015. https://www.nijz.si/sl/

https://www.uptodate.com/

Kirkpatrick GL. The common cold. Prim Care 1996; 23:657.

Heikkinen T, Järvinen A. The common cold. Lancet 2003; 361:51-59.

Turner RB. Epidemiology, pathogenesis, and treatment of the common cold. Ann Allergy Asthma Immunol 1997; 78:531.

Kapun-Dolinar A. Mikrobiologija. Ljubljana 2001.

Dimmock N J, Easton A J, Leppard K N. Introduction to modern virology – 6th ed. 2007.

OSTALI ČLANKI IZ TEME ZDRAVO ŽIVLJENJE

24.03.2020

Nekaj enostavnih nasvetov za obrambo proti korona virusu

Besedna zveza, ki je v zadnjih tednih preplavila prav vse komunikacijske kanale in se…
21.03.2020

Kožni rak

Poznamo več vrst kožnega raka, ki se med seboj razlikujejo po izgledu, hitrosti rasti,…
16.03.2020

Dober spanec za boljše rezultate

V marcu, natančneje 16. v mesecu, obeležujemo svetovni dan spanja. Kako zelo je pomemben…
16.03.2020

Qapla – specializirana krema za suho kožo

Kot farmacevtki pozivava k redni uporabi razkužila in ustreznemu čiščenju rok. Razkužilo…
15.03.2020

Hormoni in hujšanje

Ženske danes v želji, da bi shujšale poskušamo različne diete, ki so bolj ali manj…