Milan 
Sodoben svet je hiter, uren. Vse se vrti s svetlobno hitrostjo, čas ne čaka, mi pa ga želimo prehiteti, kajne? Tako hitro se vrtimo v prizmi rutine, obveznosti vseh vrst, da sodoben človek duhovnih vsebin ne uspe integrirati v način življenja. Mora ravno zato v zadnjem času opažamo porast zanimanja za ezoteriko in duhovnih vsebin.
Mojca Debelak, intuitivna terapevtka
Ko govorim o duhovnih znanjih z dodatno vrednostjo za sodobnega človeka, mislim predvsem na občutenje miru v srcu in umu, na resnicoljubnost do sebe in drugih, na pristno prisluškovanje sebi. Govorim o sposobnosti, ko se človek zmore ustaviti v »času«. »Še celo počitnice so aktivne«, mi pravijo najmlajši, in zdi se, da nikjer ni več tistega časa … ko smo s starimi dušami, dedki in babicami, sedeli več ur na pragu in zrli v daljavo. Nikoli nismo pomislili, da je to slabo porabljen čas, ker smo neproduktivni. Gledal si naravo, prisluškoval listju, ki šelesti v vetru. Uh, to je bila meditacija. O njej se ni pisalo, nikjer ni bilo modernih povabil za »vstopanje vase«. To smo preprosto znali. Meditacija je bila najbolj naraven stik s samim seboj in naravo. Namreč, ko ti je zares uspelo potoniti v svoj mali svet, medtem, ko ti je sonce dobrovoljno mežikalo, se je zdelo, da se ni ustavil samo čas, ampak kar svet.
Sama sem bila te vrste srečnica, ki je doživela pridih prvinskega na slovenskem podeželju. Ličkali smo koruzo ob zakurjeni peči, odpirali vrata duši in globoki povezanosti z dolgimi, iskrenimi pogovori. Morda je kje, v kakšni hiši še tako. A rekla bi, da sodoben čas tehnološkega napredka in ekspanzije informacijske tehnologije ne doprinaša k miru v naših srcih.
Na dolgi poti …
Oktobra sem se vrnila z dolge in prašne poti, ki sem jo prehodila z nogami. Z lastnim trudom in voljo, kajti čutila sem, da je potrebno v praksi preveriti, če je življenje res tako težko, kot se včasih pač zazdi vsem nam. Delam z ljudmi, s človekovo podzavestjo. Ta je pogosto prepojena s strahovi, inertnostjo, vlogo žrtve, vdanostjo v usodo … in še čim. Prav izkušnje ob delu z ljudmi so me nagovorile, da bi želela lastno podzavest spoznati v praksi, na način, ki ga določi pot, namesto ti sam. Ko ljudem svetuješ – če si seveda pošten do sebe – zaslišiš sem pa tja verbalni odsev samega sebe, ki je poln teorije, besed, strokovnih usmeritev. Kaj pa praksa? Ljudje te poslušajo, toda včasih še vedno ne morejo napraviti enega samega, morda bistvenega koraka – najprej. V za njih pravo smer. In prav to je ključno, kajne? Korakanje. Tudi za našo podzavest, le da za njo to pomeni jasna in z vero podprta Odločitev.
Zakaj omenjam to svojo izkušnjo, El Camino? Ker se spominjam številnih terapij. Vedno pogosteje prihajajo ljudje, ki imajo vse. Ne govorim zgolj o materialnem izobilju, bolj o tem, da imajo vse, kar so si zamislili, da morajo imeti, da bi lahko bili srečni. In vendar niso. Že slišana zgodba? Verjetno. Toda takšnih zgodb je veliko, zato je prav, da se vprašamo od kod v človeku vsa ta otopelost, izgubljenost v sebi, kronično nezadovoljstvo? Če je slednje del podzavesti, če živi z nami leta in leta, kako se človek dejansko lahko preobrazi, spremeni misli, čustva in odzive, ki poskrbijo, da je nezadovoljstvo vsak dan globlje?
Težka pot očisti človekovo dušo
Ko sem se odločila, da letos odidem na približno 800 km dolgo francosko-špansko pot, El Camino de Santiago, nisem vedela, če sem na njo pripravljena. Še manj sem bila pripravljena na vse tisto, kar me je na tej poti doletelo in je nepredvidljivo vnaprej. Vprašali boste … kaj pa? Kaj te je doletelo? Odgovor je: moja podzavest. V skrajnih razmerah na plano pride vse, kar si. Zaostrene okoliščine pretanjeno razkrijejo vse, kar leži na samem dnu osebnosti, spominov, privzgojenega. Kot bi hudo neurje z dna morja potegnilo na površje vse, kar je dolgo ležalo v morskih globinah. In to je dobro. Kot neurje očisti morsko dno, tako težka pot očisti človekovo dušo.
Vsak od nas ima na svoji poti težke odseke. Toda ti so dejansko samo klicatelj po očiščenju sebe. Ko sem hodila po evropski romarski poti me je zanimala podzavest; natančneje konflikti, ki se sprožijo v človeku v težkih okoliščinah. Zanimalo me je, kako delujejo možgani po dolgih kilometrih, po neprespanih nočeh, slabi hrani in naravnih dejavnikih, ki so bili včasih neizprosni. Predvsem pa, kaj se zgodi s časom, ko se prepustiš naravnemu ritmu dneva in noči? Nas svet res skozi sisteme diktatorsko usmerja ali pa vendarle lahko izstopimo? Uhodimo pot, ki nam je bolj po meri?
Zmoremo vsi …
Pot sem prehodila v 24 dneh. Brez žulja in fizičnih poškodb. Vstajala sem zgodaj, hoditi sem začenjala tudi kmalu po 3. uri zjutraj. Naletela sem na huda neurja in nikoli se nisem ustavila. Hodila sem po vročini in mrazu. Čez Pireneje sem potovala s 15-kilogramskim nahrbtnikom. Priznavam, da za kaj takšnega (po »zdravi pameti«) preprosto nisem bila pripravljena. Vsak dan znova sem se čudila sebi; kako zmorem, ne glede na vse, prehoditi med 30 in 45 km (povprečno približno 35 km) na dan? Od kod ta silna moč (psihična in fizična)? Kdo je v resnici človek?
Nekje vmes sem spoznala, da je čas samo kategorija v naši glavi. Sistem samo navidezna bariera. Pogosto izgovor, da ne stopimo v svojo moč. Hitimo, ker mislimo, da drugače ne znamo. Delujemo kot večina, ker je to vsem tako poznano. Gre za naravnave v sebi. Spoznala sem, da je človek velik in močan, a le, če tako resnično želi. Če se vrnem na začetek tega članka – človek lahko spozna veličino v sebi, če to izbere. Če sem zmogla jaz, zmore vsak. To je resnica. Vsak zmore napraviti tisto, za kar se odloči globoko v sebi. Morda je problem, da se redko odločamo intuitivno. Morda je volja za našimi odločitvami prešibka? A dejstvo je, da je mogoče spremeniti sebe, če si tega res želimo. Želja vzplamti in volja je posledica notranje motiviranosti. Pa je sodoben človek motiviran, da ozavesti podzavestne vzorce, da se z njimi sooči in jih preobrazi v modrost, v moč? Kajti tu ne gre več za teorijo, gre za željo, odločitev in nato … korak. Za lastno preobrazbo je ključno tisto, kar sem tudi sama potrebovala na poti polni simbolike – odločitev! Vse ostalo pride samo po sebi. Za sebe si potem ni več potrebno vzeti časa. Čas se nam sam ponudi.