Domov ZdravjeAlternativa Ko tišina ubije

Ko tišina ubije

2 ogledov

Ona utrujena gleda moškega, ki ga je izbrala že pred časom. Ko ga je izbrala je dejansko verjela, da je popoln, če pa ni, je bila takrat, v tistih »mladih časih« njegova nepopolnost ljubko prismuknjena.
Mojchi, Mojca Debelak
Danes gleda njegov nos, kako čudno štrli. Potihoma si priznava, da jo na njem že skoraj vse moti. On čuti njeno naelektrenost, nenaklonjenost. Čuti pogled ženske, ki jo je ljubil, danes pa v njej vidi »inkvizitorko«, ki odloča o njegovi usodi. Počuti se manjvrednega, v ničemer ni zares dober, tak občutek mu dajejo ljudje, počasi že vsi po vrsti. Za nameček si priznava, da je morda res kaj na tem – da z njim nekaj ni v redu, saj vlaga ogromno truda v stvari, a nič zares ne steče, nič ne uspe.

Včasih ljubimca, danes bojevnika. Ne bojujeta se skupaj, z življenjem, ki je včasih preveliko in pretežko za vsakogar izmed nas. V takih trenutkih je lažje v dvojini. Njima ni lažje, bojujeta se namreč drug proti drugemu.

V stari omari neko nedeljo naletita na slike. Gledata jih, se čudita. Mlada, nasmejana, brezskrbna. »Sva to midva«?
»Kam je šla iskrivost«?
»Časi, ko je vse teklo«?

Da. Minili so. Minila je ljubezen, ki se je med njima odslikavala skozi hrepenenje, zaljubljenost. Ta vedno mine.

Vsak ljubimec, partner pride to točke, ko preizkuša sam sebe. Sam sebe? Da. Preizkušamo se podzavestno. Kako dobri partnerji smo, kaj vzdržimo, ocenjujemo, opazujemo, kam vlagamo energijo, koliko zmoremo in premoremo iskrene komunikacije. Nezavedno si izbiramo ljudi s katerimi lahko testiramo sami sebe. Še več, preko njih smo primorani zavihati rokave in delati, če želimo skladne odnose. Napredovanje. To je učenje, ki ga ni na šolskem kurikulumu, vsaj zares ne, zato večina odraslih pade na preizkusu iz socialne in čustvene inteligence. Ta od človeka zahteva modrost, sposobnost izražanja čustev, popolne iskrenosti in jasne komunikacije skozi vse čustvene nianse, ki nas zaznamujejo v določenem trenutku šibkosti.

Povprečen človek je v odnosih hitro utrujen, nejevoljen, če ni rezultatov. Na nezavedni ravni smo odrasli samo veliki otroci, še vedno zadovoljujemo svoje potrebe. Problem je, da čutimo, da bi nam jih morali zadovoljiti drugi. To ustvari pričakovanja, ta pa, če niso uresničena, razočaranja … posledično smo jasno jezni. Ko sta dva dovolj utrujena od vsega, kar si vržeta verbalno v obraz, nastopi molk. Tiste vrste, ko bi zrak lahko rezal, tako je ozračje napeto. Izogibata se. Nihče nič ne reče, v obeh pa v resnici vre. Ne izrazita bolečine, stisnjenosti, jeze. Uh, kakšna napetost v pljučih, srce stiska grenkoba. Na obrazu se po tihih dnevih, mesecih, včasih celo letih rodi neizmerna zagrenjenost.

To je tišina, ki človeka ubija. Psihoterapevti so si enotni, da tišina ignorance večino pripelje na sam rob, vzame prepogosto smisel življenju. Takšna tišina zlomi duha, zaznamuje podzavest z nezaželenostjo. Jemlje življenja čudovitim ljudem, ki so imeli morda pred seboj še čudovite priložnosti.

Človek prenese vse, le takšne tišine ne. Takšne seveda, ki tlači, zaduši. Tišine, ko se draga oseba obrne stran od nas, nam da vedeti, da za njo ne obstajamo več … da nismo za njo vredni časa, iskrenosti, razčiščenja. Nekje sem spet zasledila znan slovenski pregovor; »Molk je zlato.« Morda. Toda ne vedno. Ko smo čustveno vznemirjeni, se moramo izražati. Slovenci, govorimo odprto. To je tisto, kar lahko reši posameznika, družbo. Odprta komunikacija je katarza.

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi