Milan 
Intervju z Mojco Debelak
Pot k novemu življenjskemu načrtu
Mojca Debelak se ukvarja se s človekom; njegovimi potenciali, čustvi, podzavestjo, zavestnim delovanjem in zmožnostmi preseganja samega sebe. Raziskuje vpliv hipnoterapije na človekovo duševno stanje in zdravje. Zanimajo jo tehnike naravnega samozdravljenja, v delo tako vključuje bioenergijo in reiki. Potem so tu zvočne masaže, pa kitajska tradicionalna medicina, ki uči o vzpostavljanju ravnovesja energije v telesu. Navdušuje jo lastna intuicija, z njeno pomočjo posamezniku napravi intuitivno diagnostiko notranjih organov, potencialov, dušnega namena, podedovanih podzavestnih vzorcev itd. Svetuje tudi podjetnikom, športnikom … Predava, vodi meditacije, prireja delavnice samorazvoja in vodi delavnico oziroma aktivni seminar sistemska postavitev družine. Gre za obširno zgodbo, ki se jo trudi vsak dan nadgrajevati. Želeli smo jo še bolje spoznati, zato nam je prijazno odgovorila na naša vprašanja. V prihodnjih številkah pa bo v naši reviji podrobneje predstavila svoje delo in načine, s katerimi pomaga vsem tistim, ki jo obiščejo v Energijskem centru Mojchi v Celju.
PETRA MAUER
Kdaj ste ugotovili, da imate zelo razvito intuicijo?
Že zelo zgodaj, ko sem bila še otrok. Staršem sem prepričevala, da sem prišla iz neba in da je tam moj dom. Reveža sta samo nemočno gledala. Vedela sem, kdaj bo kdo umrl in sem to brez zadržkov napovedala, dokler mi niso dali jasno vedeti, da to ni lepo, da tega ne smem početi. Napovedovala sem bolezni, še preden so prišle … To se mi ni zdelo nič posebnega. Mislila sem, da tako delujemo vsi. Potem sem to vedenje v puberteti zanikala, ker me je preveč bolelo, da čutim vse, kar zase čutijo drugi. Čutila sem misli drugih, čustvene in fizične bolečine. Bila sem zelo senzibilna in v določenem trenutku s tem nisem znala ravnati. Po materini smrti se je intuicija ojačala, me prerodila, vodila na lastno pot in danes je moja nepogrešljiva desna roka.
Kdaj ste pomislili na to, da bi vaš dar bolje raziskali, poglobili, se o njem učili …?
Po materini smrti sem doživela veliko prelomnico. Ko je umirala in z njo del mene, tam daleč v Angliji, se je obenem v meni rojeval občutek, da je njena smrt priložnost, da se spoznam. Kdo sem, kaj želim in kam grem. Nisem hotela samo živeti tja v tri dni, v neki službi, kjer ne čutim srca. Začela sem si prisluškovati, sebe sem spoznavala do globin, do koder sem segla. Vse sem si priznavala, se z vsem soočala. Veliko spuščala, se prepuščala. In zdaj sem tu. A ta proces samospoznavanja še vedno traja. Trajal bo do zadnjega diha. Nečemu pa moram služiti, sem si mislila. Nekaj mesecev po materini smrti sem se tako odločila za študij biorgonomije.
Vaš učitelj je bil Marjan Ogorevc. Na čem temelji njegova šola?
Temelji na filozofiji naravnih metod zdravljenja in razumevanja sebe skozi podzavest. Vsaka bolezen ima vzrok. Ta tiči v nezavednem. Ko ga človek odkrije, ozavesti, se v njem rodi prostor za ozdravitev. V to sem verjela že pred vpisom v šolo, danes v praksi pa dobivam samo potrditve, da je to prava pot.
V času učenja ste se spoznali ne le s teorijo, ampak tudi prakso …
Meditiram vsak dan, to je način življenja. S hipnoterapijo sem odkrivala neslutene možnosti samorazvoja. Joga, pranajama (dihalna tehnika), joga nidra (tehnika sproščanja) so tehnike s katerimi si vsakodnevno pomagam vzdrževati ravnovesje med telesom, čustvi, mentalom in duhom. Reiki je moja čarobna tableta (smeh). Uporabljam ga za vse možne bolečine … in deluje. Sicer pa nisem več bolna, odkar živim tako, kot mi narekuje notranji glas. Šla sem v proces »rebirthinga«, vpisana sem v šolo vedske astrologije, poglobila bom znanje recitiranja ved v sanskrtu – najpomembnejšem jeziku stare Indije … Še kaj bi se našlo. To razumem kot del izobraževanja, samorealiziranja in izkušanja.
Koliko pa ste se medtem naučili o sebi?
Kdor me dobro pozna, pravi, da me ne prepozna. V mesecu dni se stokrat »spreobrnem«. Včasih se mi zdi, da se poznam do obisti, sočasno pa se zavedam, da to ni možno. Svojo preteklost, prednike in sebe sem prečesala in preanalizirala po dolgem in počez … vprašanje pa je, če mi takšno delovanje vedno ustreza. Včasih bi bila rada nevedna (smeh). Zdi se, da je lažje živeti v zaslepljenosti. Učenje o sebi in svetu namreč prinaša veliko odgovornosti. Spremembe in učenje od znotraj so pri meni izredno hitre in dinamične. Mnogi se pogosto čudijo, kako mi to uspe. Vse, kar preberem, rada tudi izkusim, zlijem v prakso; vse »naučeno« na vse možne načine skušam živeti. Nisem popolna, seveda ne. Toda kar se naučim (skozi prakso), to postanem. Tu sem do sebe precej striktna. Sicer učenje nima smisla.
Kdaj in zakaj ste se odločili, da želite s svojim darom pomagati drugim?
Po materini smrti sem dobivala nenavadna znamenja, ki sem jih (očitno) znala razbirati. Temu se je čudila vsa okolica. Nejeverni in z naježenimi dlakami so kasneje požirali slino, ko so bili dogodkom tudi sami priča. Skratka, zdi se, da se – sprva skozi paranormalne »uvide«, v nadaljevanju pa skozi intuitivne vpoglede v življenja ljudi – poslanstvu nisem mogla izogniti. Vame se je naselil močan občutek, da sem tu za ljudi. Seveda tudi za sebe, da živim svoje življenje, a to nima smisla, če delčke svojih izkustev ne delim. Vem, da lahko ljudem pomagam, da bi se naučili pomagati sami sebi. To je moja naloga. Vsak od nas ima svoj namen. Če ga živiš, daješ skupnosti in sebi … to pa prinaša osmišljenje. Razlog je torej v tem, da se v svojem delu počutim polno. Tu so drobni trenutki, ko nekomu uspe, ko ozdravi … Radostna sem, ko ljudi vidim pristne, notranje močne, osmišljene. To me bogati.
Vse vendarle ni odvisno od vas. Čudežev ni pričakovati, saj morajo tisti, ki pridejo k vam, trdo garati, dajete jim tudi domače naloge, kajne?
Pri meni je potrebno delati, je pa to garanje, kot mu pravite, tudi prijetno. S tem se pobožamo, se dotikamo srca, uživamo, ko se čutimo. Naloge, branje so sestavni del terapije. A čtiva so zanimiva. Res pa je, da do lenobe nisem neskončno tolerantna, čeprav ljudi učim prizanesljivosti. A samo čakati, da se bo zgodilo nekaj velikega, brez da sodelujemo, ne moremo. Dotikamo se tudi življenjskega sloga, gibanja, prehrane itd.
Kaj je namen vašega dela, kaj je vaše poslanstvo?
Zase čutim, da je moje poslanstvo ljudi spominjati. Spominjati jih na nek lep svet, ki je v njih, pa ga zatrejo. Spominjati jih na lepši jutri, ki ga lahko soustvarjajo sami. Spominjati jih, da iščejo lepoto v drugih, da bi jo lahko našli v sebi. Spomniti jih, da niso sami, da pomoč lahko vedno najdejo. To nas napravi povezane. Spomniti jih, česa so sposobni. Tudi ozdraveti. Sposobni so živeti. In dajati. Dajati naprej. Ko dajemo, tudi dobimo. Če zadržujemo, prekinjamo tok življenja. Postanemo hladni in preračunljivi, večni iskalci utopične sreče, lačni nečesa, kar človeka brez ljubezni ne more nasititi.