Milan 
Celiakija je imunsko posredovana sistemska bolezen, ki jo izzove gluten pri genetsko dovzetnih posameznikih. Še pred dvema desetletjema je veljalo, da je celiakija redka bolezen otrok, ki so jo diagnosticirali pri enem od 3000 do 5000 otrok, nove metode diagnostike pa so privedle do spoznanja, da je celiakija bistveno pogostejša; ocenjujemo, da prizadene približno 1 % ljudi. Celiakija pa ni samo bolezen otrok. Na novo se lahko pojavi tudi pri odraslih ljudeh z ustrezno genetsko osnovo. »Pravzaprav se z novoodkrito celiakijo danes srečujemo pogosteje pri odraslih, bodisi da se je pojavila na novo ali pa je potekala prikrito že iz otroštva,« je med drugim pojasnila Jasna Volfand, dr.med., specialist internist iz Diagnostičnega centra Bled.
Kaj je gluten in zakaj bolnikom s celiakijo povzroča toliko težav?
Gluten ali lepek je skupno ime za beljakovine v pšenici, piri, kamutu, rži in ječmenu, nekateri bolniki pa ne prenašajo niti ovsa. Pri bolnikih s celiakijo zaužitje že minimalnih količin glutena sproži v telesu avtoimuno reakcijo, ki je usmerjena proti lastnim celicam in tkivom. Ponavadi je najbolj prizadeto črevesje, lahko pa tudi koža, živčevje ali katerikoli drug organ.
Avtoimuna reakcija v črevesju povzroči propadanje resic v tankem črevesju, zaradi česar se hrana ne more primerno prebaviti in vsrkati v telo. Glavni problem celiakije so zato prebavne motnje – driska, napenjanje, bolečine v trebuhu. Sčasoma pa se pojavijo tudi znaki pomanjkljivega vsrkavanja hranil, kot npr. hujšanje, slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa in drugih vitaminov, kasneje osteoporoza itd. Na dolgi rok pa nas najbolj skrbijo zapleti, ki lahko nastanejo zaradi stalnega delovanja imunskega sistema; pogosteje se pojavijo rakaste bolezni, predvsem limfom, ali različne druge avtoimune bolezni.
Na kakšen način diagnosticirate celiakijo?
Najprej moramo na bolezen posumiti. Pri otrocih se tipično pokaže kmalu po prvem stiku z žiti z napetim trebuščkom, drisko, razdražljivostjo otroka. Vedno pogosteje pa srečujemo atipične oblike, ko na bolezen pomislimo kasneje npr. zaradi nenapredovanja oz. zaostajanja v rasti.
Pri odraslih se lahko bolezen prav tako pokaže s prebavnimi motnjami, napihovanjem, plini, hujšanjem, kar pa nikakor ni nujno. Tudi bolnik z zaprtjem ima lahko celiakijo, prav tako tudi debeli ljudje. Večkrat bolezen odkrijemo pri iskanju vzroka slabokrvnosti, pozorni smo tudi pri sorodnikih bolnikov in pri bolnikih z različnimi pridruženimi avtoimunimi obolenji, npr. sladkorno boleznijo tipa 1, težavami s ščitnico, različnimi revmatskimi boleznimi, obolenji jeter itd.
Ko je podan sum na celiakijo, običajno najprej preverimo prisotnost specifičnih protiteles v krvi. Določamo protitelesa EMA ali tTG, ki so visoko specifična za celiakijo, tako da verjetnost bolezni opredelimo s kar pribl. 90 % natančnostjo. Vseeno pa je v večini primerov nato potrebno diagnozo še potrditi z biopsijo tankega črevesja pri gastroskopiji. Čeprav je gastroskopija nekoliko nelagodna preiskava, pa sam postopek ni boleč in ne traja več kot par minut, tako da ga bolniki dobro prenašajo. Šele z mikroskopskim pregledom vzorčka diagnozo celiakije zanesljivo potrdimo.
V redkih nejasnih primerih pa včasih posežemo še po genetskih preiskavah, tudi po poskusni dieti in kasnejši ponovni obremenitvi z glutenom ipd.
Bolezen lahko omilimo s pravilno prehrano. Na kakšen način še lahko lajšamo težave, povezane s celiakijo?
Bolezen je popolnoma ozdravljiva z ustrezno dieto, ki pa mora trajati celo življenje. Bolniki s celiakijo na strogi dieti nimajo prav nič več bolezenskih težav kot drugi ljudje in niso ogroženi zaradi dodatnih zapletov.
Seveda pa mora biti dieta zelo natančna, saj je dokazano, da lahko škoduje že 10 mg glutena dnevno, kar je manj kot noževa konica moke ali drobtina kruha. Žal nimajo vsi po prekrških takojšnih težav, ampak se posledice včasih pokažejo šele kasneje s ponovnimi preiskavami.
Bolniki morajo torej popolnoma izločiti gluten. Uživajo lahko druga žita, kot npr. koruza, ajda, riž, proso, vendar samo, če njihova predelava poteka povsem ločeno od glutenskih žit. Že sledovi pšenične moke, ki ostanejo na površinah mlina po mletju pšenice in se nato primešajo mleti ajdi ali koruzi, so preveč za bolnike s celiakijo. Tudi pri pripravljanju hrane je treba popolnoma preprečiti stik brezglutenskih obrokov z običajnimi. Tako npr. brezglutenska pica ne sme biti pečena na isti površini kot običajna, ampak jo je treba zaščititi v posebnem pekaču itd.
Še poseben problem predstavljajo za bolnike s celiakijo primesi glutena v različnih drugih izdelkih, kjer ga ne bi pričakovali, npr. v mletem sladkorju, v različnih mesnih izdelkih, namazih, omakah, bombonih …
Včasih je bilo brezglutenske izdelke precej težko dobiti, danes pa jih je na trgovskih policah že enostavno najti. So nekoliko dražji, ampak o ceni, kadar je govora o zdravju, ne smemo razmišljati, kajne?
Brezglutenski izdelki so dražji, saj so dostikrat uporabljene dražje sestavine, predvsem pa je treba v proizvodnem procesu zagotoviti večjo varnost, stalno kontrolo in analize. Žal pa ti izdelki niso samo “nekoliko” dražji, ampak neredko 4-5x dražji kot ustrezni običajni izdelki. Za razliko od drugih bolnikov pa jih žal bolniki s celiakijo ne dobijo na recept, čeprav je takšna dieta nujno zdravilo zanje. V današnjem kriznem času zato brezglutenska dieta za marsikoga že predstavlja pretežko breme.
Po drugi strani pa izogibanje glutenu v zadnjem času postaja kar nekakšna moda, saj marsikdo ugotavlja, da se na dieti brez glutena bolje počuti. Razlogi za to so številni; nekateri se morda drugače prehranjujejo nezdravo in pojedo preveč belega kruha in slaščic, drugim z razdražljivim črevesjem morda škoduje obilica vlaknin v polnozrnatih izdelkih. Težave povzroča lahko tudi alergija za pšenico ali pa druga motnja, poimenovana neceliakijska glutenska senzitivnost.
Diagnoze celiakije zatorej ne smemo nikoli postavljati samo s poskusno dieto. Dieta brez glutena namreč že v par tednih lahko popolnoma zabriše znake celiakije in natančne diagnoze ni več moč postaviti brez dolgotrajne obremenitve z glutenom. Natančno poznavanje diagnoze pa je pomembno, saj je edino celiakija bolezen, ki zahteva celoživljensko strogo dieto brez slehernih prekrškov, medtem ko druge motnje v zvezi z uživanjem glutena lahko izzvenijo in tudi prekrški največkrat ne povzročijo hude škode.
Kdorkoli torej posumi na škodljivost glutena, naj pred dieto opravi vsaj osnovne preiskave, kot npr. določitev specifičnih protiteles v krvi. Preiskavo lahko v nekaterih primerih naroči osebni zdravnik, ki po potrebi bolnika lahko napoti tudi k gastroenterologu. Kadar je pot do diagnostičnih preiskav preveč zavita ali predolga, pa obstajajo, tudi npr. pri nas v Diagnostičnem centru Bled, različni usmerjeni samoplačniški pregledi krvi, ki za dostopno ceno podajo osnovno mnenje glede nadaljnjega ukrepanja.
Če je s temi preiskavami možnost celiakije ovržena, si bolniki način prehrane še vedno lahko prilagodijo svojemu okusu in počutju. Brezglutenska dieta je danes lahko pestra in zdrava, sploh če namesto dragih brezglutenskih izdelkov skušamo več posegati po sadju, zelenjavi, oreških, ribah in naravno brezglutenskih žitih.