Milan 
Motnje hranjenja so kompleksen problem, pred katerim v današnjih časih ni varen nihče. Zato je pomembno, da spoznamo, da je lepota relativna in da smo, kar jemo.
KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE
Prenajedanje je temeljni simptom odvisnosti od hrane, ki ga sproži tako imenovana volčja lakota. Z izrazom volčja lakota ne opisujemo samo dejstva, da človek na enkrat zaužije za zdravega človeka nepredstavljive količine hrane, ampak gre tudi za neke vrste notranje hlepenje, ob katerem se zavest usmerja le na to, kar si zasvojeni želi pojesti. Volčja lakota in prenajedanje predstavljata prvo fazo zasvojenosti, tako imenovano fazo izživljanja, ki ji sledi faza zadrževanja. Veliko kompulzivnih jedcev posega predvsem po rafiniranh ogljikovih hidratih – sladkor, kruh in testenine – in mastni hrani. Raziskave namreč kažejo, da imajo kompulzivni jedci podpovprečno nizek nivo endorfinov (opijatom podobne kemične snovi, ki se sproščajo v možganih), zaradi česar se ponavadi čutijo depresivne in otožne. Zaradi tega izbirajo predvsem rafinirane ogljikove hidrate in mastno hrano, ker le-ta stimulira izločanje endorfinov in seveda posledično vpliva na boljše počutje.
Prevalenca
V populaciji je od 0,4 do sedem odstotkov, po nekaterih virih celo 12 odstotkov oseb, ki se kompulzivno prenajedajo. Glede na anoreksijo in bulimijo nervozo je najmanj tipično ženska bolezen in najmanj tipično vezana na čas mladostništva ali zgodnje odraslo obdobje. Med ženskami je sicer 15-krat pogostejša kot pri moških.
Osebnostna struktura
Vse od nevrotičnih (histeričnih in obsesivno kompulzivnih) do mejno organiziranih, vse do osebnostne strukture, ki je blizu psihotični, odvisno od globine ego deficitov.
Tako obdobjem popolnega kaosa in nereda sledijo obdobja totalnega nadzora. Povedano drugače, obdobja basanja s hrano, ki so najlažji način zapolnjevanja praznine neizpolnjenih potreb, se izmenjujejo z obdobji uporabe različnih diet, zdrave prehrane ter intenzivnega ukvarjanja s športom.
Čeprav je zunanja podoba obolelih za kompulzivnim prenajedanjem nasprotna kot pri anoreksiji se v psihodinamiki pri adolescentih obeh spolov skriva podoben odpor do odraslosti in samostojnosti. Zatekanje v hrano je prispodoba odvisnosti, pasivne preskrbljenosti in zadoščenosti prek najlažje dosegljivega ugodja. Podobno kot anoreksija pa pomeni tudi poskus zadržati čas ter izogniti se možnim nevarnostim, ki prežijo v odraslosti.
Fizični simptomi kompulzivnega prenajedanja:
– prekomerna telesna teža ali debelost (indeks telesne mase od 25>)
– nihanje telesne teže
– prebavne težave
– sklepne in mišične bolečine
– bolečine v prsnem košu
– glavoboli
– zasoplost
– bolezni srca
– sladkorna bolezen tipa 2
– možganska kap
– visok krvni tlak
– povišan holesterol v krvi
– težave z žolčnikom
– težave z dihanjem
– artritis
Psihološki simptomi kompulzivnega prenajedanja:
– depresija in nizko samospoštovanje, večinoma časa se počutijo nesrečne
– težko se soočijo s stresom in čustvi kot je jeza
– občutki krivde, gnusa in sramu po epizodi pretiranega hranjenja
– občutek sramu zaradi uživanja velikih količin hrane
– iskanje ugodja v hrani
– občutek izgube nadzora
– samomorilne misli
– negativna čustva do hrane
Vedenjski simptomi kompulzivnega prenajedanja:
– uživanje ogromnih količin hrane, na skrivaj in ob nenavadnih urah (ponoči),
– hitro uživanje hrane
– jedo tudi, ko niso lačni
– občutja neudobja po epizodi prenajedanja
– uporaba diet, katere imajo vedno JO-JO učinek
– izmenjavanje epizod prenajedanja in uporabe raznih diet in nadzora nad zaužito hrano
– izogibanje socialnim stikom
– jedo sami, tudi kadar se hranijo normalno
– skrivanje hrane in praznih posod
– težave s spanjem
– zloraba alkohola
ORTOREKSIJA
Prvi je ta izraz uporabil dr. Steven Bartman, s katerim je želel opisati svoje izkušnje s hrano in hranjenjam. Izraz ortoreksija je sestavljen iz dveh delov in pomeni; orthos – pravilen in orexsis – lakota. Ortoreksija se pojavi ob želji po zdravju katero pa spremljajo še druge motivacije, kot so želja po kontroli, beg pred strahovi, želja po vitki postavi, želja po večji samozavesti, ter uporaba hrane za iskanje lastne identitete.
Ortoreksija je motnja hranjenja, katere značilnost je patološka obsedenost z zdravo, biološko čisto hrano, ki vodi do izrazitih prehrambenih restrikcij. Obolevajo predvsem ženske v zgodnji in srednji odrasli dobi. Jedrni problem je nizka samopodoba in slabo samospoštovanje ter potreba po nadzoru. Izstopajoče osebnostne poteze so perfekcionizem, pretirana storilnost, rigidnost in velika potreba po pohvalah s strani okolice. Odsotni pa so strah pred debelostjo, težnja po vitkosti in motena telesna shema.
Ortoreksija vodi, podobno kot druge oblike motenj hranjenja, v podhranjenost, izgubo socialnih stikov in čustvene motnje. Ortoreksija za zdaj še ni uvrščena v mednarodne klasifikacije bolezni, je pa na seznamu čakajočih (Conferennce on Eating Disorders, 2009).
PREGOREKSIJA
Ker današnji časi od žensk zahtevajo popolnost, se temu ne morejo izogniti niti med nosečnostjo, ko naj bi takšne reči devet mesecev pustile ob strani. Zato je danes še prevečkrat trend, da ženska tudi med nosečnostjo ne izgleda predebela. Vse več nosečnic v razvitih evropskih državah pretirava z dietami. Namen hujšanja in telovadbe med nosečnostjo ni povezan z izgubo odvečnih kilogramov po porodu, ampak je povezan z željo bodočih mamic, da se že med nosečnostjo ne zredijo.
Izraz pregoreksija se uporablja za stanje pri tistih nosečnicah, ki pretirano skrbijo za čim manjše pridobivanje telesne teže med nosečnostjo in zaradi tega skrbijo, da v nosečnosti ne pridobijo skoraj nič dodatne telesne teže. Velikokrat je ta pojav povezan tudi z nezdravim prehranjevanjem (odklanjanjem hrane) in nezdravim načinom življenja (pretirano telesno aktivnostjo) pri nosečnici, ki zato ob koncu nosečnosti pridobi premalo telesne teže. Ženske s pregoreksijo se ponašajo s tem, da s hrbtne strani sploh niso videti noseče. Pregoreksija je največkrat podaljšek anoreksije, ki se manifestira v nosečnosti.
Najpogosteje citirani zapleti med nosečnostjo so nezadostno pridobivanje na teži, pogostejši splavi in hiperemeza, vaginalne krvavitve in hipertenzija.
Najpogosteje navedeni zapleti pri porodu pa so:
– prezgodnji porod
– nizka porodna teža novorojenčka
– porod s carskim rezom
– nizka ocena po APGAR-ju
Povečano pa je tudi tveganje za prenatalno umrljivost, abnormalnosti pri zarodku, mrtvorojenost, porod v medenični vstavi in volčje žrelo pri zarodku.
Metka Žitnik Šircelj