Milan 
Na prvi pogled nekoliko nenavadna primerjava, ki naj prepreči občutne posledice za naše kmetijstvo in gospodarstvo, nasploh v primeru napačne odločitve. Razlike je najmanj 100 milijonov EUR v višini začetne investicije, pozneje pa še vsako leto okoli 15 milijonov razlike v iztržku za pridelek, pri čemer ne znamo (še) ovrednotiti vrednosti vplivov na javno zdravje in na okolje.
GORAZD MARINČEK
Pojdimo po vrsti. Vse več je sporočil o škodljivem učinkovanju sladkorja na naše zdravje. Po pretežnem mnenju strokovnjakov povzroča epidemijo debelosti, zasvojenost, sladkorno bolezen tipa II, skratka, vedno več je predlogov, da se sladkor uvrsti med za zdravje rizična živila, kot sta alkohol in tobak.
V Ormožu je obratovala Tovarna sladkorja Ormož, ki smo jo prodali tujcem. Le-ti so ustavili proizvodnjo, ker so dobili bogato odškodnino iz Bruslja in tudi pridelovalci sladkorne pese so prejeli zadovoljivo odmero. Tovarno so porušili, stroje odpeljali, zaradi neporušenih skladišč pa nas bo doletela nekaj milijonska kazen. Vendar zaplet nastopi ob napovedani ukinitvi kvot za proizvodnjo sladkorja leta 2017, kar je obudilo apetite po ponovni setvi sladkorne pese in po ponovni postavitvi nove tovarne, ki bi stala približno 130 milijonov EUR, surovino zanjo pa bi pridelovali na okoli 18.000 hektarjih njiv. Omenimo naj, da za pridelovanje sladkorne pese potrebujemo umetna gnojila, narejena iz nafte, fitofarmacevtska sredstva, kot so herbicidi in pesticidi, in številne prehode njiv s stroji na fosilna goriva. Ostanki pri pridelavi in predelavi so uporabni za krmo domačih živali – tako sveže obrezano zeleno perje kot tudi posušeni pesni rezanci po odvzemu sladkorja v tehnološkem procesu. Zato je, na primer, sladkorna pesa neprimerna poljščina za vodovarstvena območja. Pokritje ali razlika med stroški in iztržkom pri pridelovanju sladkorne pese se giblje okoli 750 EUR na hektar. Povejmo še, da je potrebno veliko energije za proizvodnjo sladkorja, ki jo zagotavljajo kotli na fosilna goriva. Tudi prevozi iz vse države v eno tovarno bodo vplivali na okolje.
Očitna razlika
Če posejemo konopljo na enakih površinah na šestih osrednjih lokacijah kot bi posejali sladkorno peso za tovarno sladkorja, in postavimo šest obratov za predelavo, bi investicija stala okoli 30 milijonov EUR. Torej prvih 100 milijonov razlike. Upoštevajmo, da ni potrebno vseh šest obratov postaviti istočasno. Pokritje na hektar z industrijsko konopljo dosegamo v višini od 1.400 EUR pa tja do 2.800 EUR in celo več, odvisno od stopnje predelave (semena, slama, čaji itd.). Tako ustvarimo vsako leto vsaj za 15 milijonov EUR višji dobiček na površinah s konopljo, kot na tistih s sladkorno peso. Industrijska konoplja ne potrebuje umetnih gnojil fosilnega izvora in tudi ne pesticidov in herbicidov, zato je primerna poljščina za vodovarstvena območja. Pri pridelavi konoplje je potrebno zelo malo prehodov njiv z mehanizacijo. Pri predelavi potrebujemo zelo malo energijskega vložka v primerjavi s pridobivanjem sladkorja. Dodajmo, da je rastlina v celoti uporabna, od korenin do vršičkov.
In ne nazadnje, industrijska konoplja nima negativnih vplivov na človekovo zdravje, tako kot sladkor. Psihoaktivne snovi, kot je zloglasni THC, vsebuje v nezaznavnih količinah. Odvisno od vrste rastline je odvisna tudi vsebnost za zdravje koristnih snovi, ki pa niso psihoaktivne. Prepoznavanje in priznavanje le-teh pa je le vprašanje časa in zdrave kmečke pameti.