Milan 
Limfologija je veda, ki se ukvarja z raziskovanjem zgradbe, delovanja in povezave limfnega sistema z drugimi telesnimi organi in sistemi. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z diagnostiko in zdravljenjem limfnega sistema, so zdravniki limfologi, limfterapevti pa so dodatno usposobljeni zdravstveni delavci, ki opravljajo rehabilitacijski del zdravljenja.
Limfna terapija je del fizioterapevske prakse, vendar je v našem prostoru še vedno precej nepoznana in podcenjena terapija. Njen obseg obravnave zajema indikacije, povezane z limfnim sistemom, v medicinski stroki pa se uvršča k limfologiji. Za izvajanje limfne terapije je tako ključnega pomena poznavanje anatomije, fiziologije, histologije in patofiziologije limfnega sistema.
Limfna terapija obsega več tehnik in metod, ki se dopolnjujejo in ena drugo podpirajo. Najpomembnejše med njimi so: tehnika ročne limfne drenaže, mehko-tkivne tehnike, kompresijske metode, telesne in dihalne vaje, metode terapevtskih trakov itn. Glede na indikacijo se limfterapevt odloči, kateri pristop bo izbral za čim boljši rezultat. Ne glede na indikacijo pa je potrebno pri limfni terapiji vedno upoštevati bolnikovo stopnjo in težavnost obolenja, njegov način življenja in psihosocialni status ter prisotnost drugih obolenj.
V limfni terapiji ima glavno vlogo ročna limfna drenaža. Je tehnika, katere zasnove je postavil dr. Emil Vodder leta 1930, ko je intenzivno preučeval zgradbo in delovanje limfnega sistema. V zgodnji fazi razvoja se je uspešno uporabljala pri obravnavi akutnih stanj, kjer je bila prisotna oteklina. V naslednjih tridesetih letih je tehnika napredovala toliko, da so z njo začeli obravnavati akutna in kronična vnetja kirurške, dermatološke, nevrološke in mišično-skeletne narave, cirkulatorne motnje ter jo uporabljati kot pomoč za ublažitev stresa. Od leta 1960 so na njen nadaljnji razvoj vplivali različni strokovnjaki z vsega sveta in jo dopolnili ter vključili v koncept Kompleksne obravnave limfedema za zdravljenje oseb z limfostatičnimi obolenji. Pri nas je uporaba ročne limfne drenaže najbolj poznana v kozmetični stroki.
Ročna limfna drenaža vpliva na štiri telesne sisteme in s tem posledično tudi na celotno telo:
• limfni sistem – na večjo pretočnost limfne tekočine, kar se odraža v zmanjševanju in odpravi oteklin,
• imunski sistem – na pospešen prenos mikroorganizmov v bezgavke in hkrati prenos protiteles v tkiva, kar izboljša imunsko odpornost,
• avtonomni živčni sistem – na umirjanje simpatičnega živca, s čimer pride v ospredje parasimpatični živec, ki je odgovoren za umiritev, sprostitev in regeneracijo telesa,
• bolečinski sistem – na zaposlitev receptorjev, odgovornih za prenos bolečine v možgane, kar vpliva na zmanjšanje ali odpravo občutka bolečine.
Sledijo še druge tehnike in metode, ki v limfni terapiji podprejo učinke ročne limfne drenaže. Mehko-tkivne tehnike se uporabljajo za mehčanje postoperativnih brazgotin in zarastlin ter za sproščanje fascij, kar je pomembno za nemoten pretok limfne tekočine. Kompresijske metode vključujejo različne vrste kompresijskega povijanja in uporabo kompresijskih oblačil za zmanjševanje oteklin. Z izbranimi in prilagojenimi telesnimi in dihalnimi vajami, ki se izvajajo v kompresiji, pospešimo pretok limfne tekočine. Prednost uporabe tehnike terapevtskih trakov pa je v tem, da jih lahko apliciramo glede na strukturo, ki jo želimo obravnavati, in namen, ki ga želimo doseči.
Glavni namen limfne terapije je ponovno vzpostaviti ali izboljšati delovanje limfnega sistema. Zaradi tega se uporablja pri številnih težavah in obolenjih v različnih vejah medicine. V nekaterih kot glavna oblika rehabilitacije, v drugih kot podporna terapija pri zdravljenju:
– travmatologija in ortopedija (razne operacije, poškodbe, hematomi, amputacije itn.)
– dermatologija (alergični in kronični ekcemi, opekline, brazgotine, diabetični ulkusi itn.)
– stomatologija (razne operacije: odstranitve zob, namestitve vsadkov itn.)
– nevrologija (migrene, pretresi možganov, multipla skleroza, herpes zoster, pareze itn.)
– flebologija (krčne žile, venske razjede, diabetični ulkus, okluzivna arterijska bolezen itn.)
– gastroenterologija (kronično zaprtje, chronova bolezen, divertikuloza itn.)
– pulmologija (kronični renitis in tonsilitis, sinusitis, bronhitis, plevritis itn.)
– revmatologija (vnetni in degenerativni revmatizem, mehko-tkivni revmatizem itn.)
– plastična in lepotna kirurgija (razne operacije, brazgotine, namestitve vsadkov itn.)
– limfologija (primarni in sekundarni limfedem)
Limfna terapija se tako uporablja pri vseh stanjih, kjer je prisotna oteklina zaradi operacije ali poškodbe. Njena uporaba pa je nepogrešljiva pri zdravljenju vseh vrst limfedemov. Limfedem je oteklina, ki je posledica deformacije ali poškodbe limfnega sistema. Tako glede na izvor delimo prirojeni in pridobljeni limfedem. Najpogostejši je nastanek limfedema kot posledica onkološkega zdravljenja. Zaradi odstranitve področnih bezgavk ali obsevanja tkiva pride do poškodb limfnih žil in bezgavk, ki ne morejo več optimalno opravljati svoje funkcije. Zato je po zaključenem onkološkem zdravljenju priporočljiv obisk limfterapevta.
Uporaba limfne terapije pa ni usmerjena le na kurativo, temveč se zelo učinkovito uporablja tudi v preventivne namene. Zaradi njenih že prej omenjenih vplivov na telo ima dobre rezultate pri uravnavanju kislinsko-bazičnega ravnovesja in s tem posledično vzdržuje močan imunski sistem, pri preprečevanju in zmanjševanju otekanja nog v nosečnosti ter preprečevanju nastanka strij v obdobju nosečnosti, preprečevanju in zmanjševanju celulita, kot podpora pri hujšanju in pri spodbujanju elastičnosti kože med hujšanjem, pri preprečevanju in zmanjševanju otekanja nog pri krčnih žilah in še marsikaj.
Kot vsaka terapija ima tudi limfna terapija svoje prednosti in omejitve, katerih se je potrebno zavedati in jih tudi upoštevati. Zlasti pri zdravstvenih stanjih, pri katerih je njena uporaba kontraindicirana. Zato je pri njeni aplikaciji ključnega pomena strokovna usposobljenost terapevta.
Uršula Sovinc, dipl.fiziot. in limfterapevtka po tehniki dr. Vodderja