Milan 
Še ena zgodba o uspehu, ki dokazuje, kaj zmore moč misli. Jerca Vučetič Nagode iz Trbovelj je v pol leta izgubila 30 kilogramov, ne da bi za to potrebovala osebnega trenerja, ne da bi se vključevala v posebne skupine za zdrav življenjski slog, temveč je začela le zdravo jesti in se gibati. Iskreno prizna, da ji ni bilo vedno lahko, a je vztrajala. In še vedno. Že sam pogled na njene fotografije pove več kot tisoč besed. Mene je navdušila, a ne le zaradi doseženega cilja, ki si ga je zastavila, temveč zato, ker je ostala takšna kot sem jo poznala prej – dobre volje in s smislom za humor, komunikativna, direktna … Njene pozitivne značajske lastnosti niso izginile skupaj z njenimi kilogrami, zato danes o njej upravičeno pišem … in jo občudujem! Naj bo njena pripoved navdih in motivacija za mnoge druge, ki mislijo, da ne zmorejo.
Kako ste se prehranjevali, preden ste se odločili vaše navade oz. razvade spremeniti?
Nikoli nisem zajtrkovala, ker sem vedno imela izgovor, da zjutraj pa že ne morem jesti. Prvič sem jedla kosilo pozno popoldne, zvečer še kakšne tople sendviče z obilo majoneze, pa slane prigrizke ali sladkarije. Še huje je bilo, ko sem imela službo popoldan. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi jedla kaj kuhanega, zdravega … Običajno sem si v službo prinesla štruco belega kruha, sir in majonezo. (smeh) Sodelavke, ki so pridno zajtrkovale kosmiče oz. muslije, sem zbadala, kako lahko jedo te otrobe. Uganite, kaj je sedaj moj najljubši zajtrk? Pri 39. letih sem prvič v življenju poskusila kosmiče. In so mi preliti z jogurtom tako dobri, da si sploh ne predstavljam več začetka dneva brez njih.
Že vrsto let ste vegetarijanka. Marsikdo bi mislil, da se vegetarijanci ne soočajo z odvečnimi kilogrami, ker naj bi jedli veliko zelenjave in sadja. Toda med vegetarijanske jedi sodijo tudi sladice, pa pohan sir in pomfrit, kajne? (smeh)
Zanimivo je, da je kopičenje mojih kilogramov sovpadalo nekako s tem, ko sem pred dvajsetimi leti postala vegetarijanka in ko sem se nehala dovolj gibati. Zelenjavni narastki, obogateni s sirom, smetano, pa testenine v raznih smetanovih omakah, ocvrt sir, pice s čim več siri, pa veliko belega kruha, vse to se je nekje moralo poznati. In seveda vse, kar je čokoladnega. Lagodno partnersko življenje s polnočnimi prigrizki ter zdravljenje neplodnosti s hormonskimi zdravili pa sta še dodatno prispevala k pridobivanju odvečnih kilogramov.
Zakaj ste se odločili shujšati? Kaj je bil povod za to?
Po pravici? (smeh). Moja nočna mora sta bila nakupovanje novih oblačil in plaža. Če mi je bilo kaj všeč, nisem našla dovolj velike številke, če pa sem že slučajno našla številko, sem se pa počutila, kot da sem se pokrila s šotorom. V revijah ali v trgovinah sem večkrat občudovala kakšna oblačila, ki pa seveda niso bila namenjena meni. Takrat mi ni bilo vseeno, a še vedno pa se nisem žrla dovolj, da bi se zdramila in nekaj naredila za to, da bom lahko oblekla tudi tisto, kar mi je všeč. Pred nekaj leti sem v reviji občudovala kavbojke, ki so bile precej drage, mislim, da so imele trimestno ceno. Prijateljica mi je rekla, naj si jih kar kupim, in sicer številko 36. Sem jo gledala, kot da je padla z Lune. Predvidevam, da me je na lep način poskušala spodbuditi, da bi začela hujšat. No ja, kavbojk nisem kupila, ker mi je bilo takrat nepredstavljivo, da bi kdaj številko 44 zamenjala s 36, danes bi mi bile pa kot ulite, ampak moderne verjetno niso več (smeh). Tudi na plaži mi je bilo zoprno in neugodno. Obožujem morje, vodo nasploh, vendar bi se ob obali kljub vročini najraje zavila še v tri brisače.
Ste kar naenkrat začeli z drastičnimi spremembami ali ste šli postopoma?
Naenkrat! Najtežje je bilo z zajtrkom. Kaj pojesti, če mi zjutraj razen kave nič ne paše? Začela sem z beljakovinskimi šejki, ki so mi pomagali, da sem vpeljala nek red v svojo prehrano. Kmalu so jih nadomestili jogurti, v katere sem vmešala gozdne sadeže, kasneje pa kosmiči ali jajca na oko. Sprva je bilo težko tudi doma dopovedati, da naj se moje porcije za kosilo razpolovijo. Da ne bom več pila sokov, ampak vodo. In da se odpovedujem obveznim piškotom pri kavi.
Če sem imela težave z zajtrki, pa niti ne vem, kako bi opisala večerne tegobe. Prvih 14 dni sem mislila, da me bo pobralo. Vajena toplih sendvičev, smokijev in čipsa, sem prešla na jogurte, sadje, oreščke, zelenjavo. Vendar sem kljub začetnim mukam vztrajala, saj mi je tehtnica govorila, da sem na pravi poti.
Kdo vam je pomagal z nasveti, kako jesti, kdaj jesti, kaj jesti? Kje ste dobili vso potrebno znanje, da ste vedeli, kako se sploh lotiti zadeve?
Moja mami, ki ima pri 67 letih postavo, ki bi ji jo lahko zavidala marsikatera pol mlajša ženska, mi je vedno govorila, da je najučinkovitejša dieta »manj žri«. Še danes mislim, da mi tega sicer ni govorila iz lastnih izkušenj, saj sem bila vedno prepričana, da se za svojo vitkost nikoli ni kaj posebej trudila in da je to v genih (ki pa so mene na žalost zaobšli). Pa vendar je vedno jedla z glavo, zdravo hrano, vsega po malem, predvsem pa ne »junk fooda«. In ko sem se odločila, da bom začela hujšat, najprej sploh nisem vedela, kako in kje naj se tega projekta lotim. Razni reklamirani napitki in nadomestki obroka, pa osebni trenerji, pa svetovalci, vseh teh informacij sem imela polno glavo. Ker sem gurmanka, sem se spraševala, če je sploh smiselno, da poskušam s praški in ostalimi pripravljenimi nadomestnimi obroki, če pa tako uživam v okusu hrane? Na spletu sem našla cel kup raznih diet, pa sem v vsaki našla pomanjkljivost, saj je v večini njih predpisano meso ali vsaj ribe. Za predpisane diete pa pravijo, da se jih moraš držat, sicer niso tako učinkovite. Ne vem, če to drži, me je pa odvrnilo, da bi poskusila katero. In ostala mi je zadnja možnost – mamin nasvet. Odločila sem se, da bom v svoje telo vnašala manj hrane, pričela malo migat, črtala vse sadne sokove, ki sem jih spila na hektolitre ter jih nadomestila z vodo in se vsaj na začetku odpovedala kruhu, sladkarijam in slanim prigrizkom. In je šlo!
Odločili pa ste se za plavanje. Zakaj ravno ta šport?
V osnovni in srednji šoli sem bila športno precej aktivna, kar pa sem s prehodom na fakulteto opustila. Od kar vem zase, pa mi je najhujša muka hoja. Da sem bila v mlajših letih planinka, čeprav sem se staršem (neuspešno) upirala z vsemi štirimi, dokazuje moja slovenska transverzala. In ker mi nista uspela privzgojiti ljubezni do pohodništva, je hoja odpadla prva. Ker pa vemo, da je pri hujšanju pomembno gibanje, sicer izgubljaš mišično maso, sem si razbijala glavo, kaj bi sploh bilo zame, če se mi marsikaj ne ljubi. Sem pa vedno rada plavala, ampak nikoli ne toliko, da bi brez razloga zapustila kavč in dobro knjigo ter se odpravila na bazen. Torej mi je ostalo plavanje dvakrat tedensko.
Običajno se zgodi, da se nekaj časa držimo začrtanega cilja, potem nas kaj zamika, popustimo in ne moremo več na ‘prava pota’. Kako ste vi ves čas ohranjali motivacijo, kako ste se disciplinirali, da niste obupali?
Mislim, da sta bili ključni dve stvari – tehtnica, ki mi je na poti k uspehu kazala dobre rezultate ter moj karakter. Trmo sem vedno smatrala za slabo plat svojega značaja, tokrat pa se je izkazala za učinkovito.
Je res, kar pravijo, da je vse v glavi’?
Mislim, da ja. Če boš sam sebe prepričeval, da res ne moreš shujšat in pri tem najdeš tudi cel kup razlogov in izgovorov, zakaj ne moreš, potem res ne boš.
Kako so se topili kilogrami? Koliko v prvem mesecu, drugem … Vemo, da na začetku gre hitreje, potem pa malo počasneje. Vas to ni spravljalo v slabo voljo?
V prvem mesecu je šlo najhitreje, mislim, da sem takrat izgubila skoraj 10 kilogramov. To je bil tudi moj prvotni cilj in ker se nikoli prej nisem lotila hujšanja, niti nisem vedela, kakšno pot imam pred sabo. Ker pa sem videla, da se rezultati dela kažejo, sem nadaljevala. V naslednjih dveh mesecih jih je šlo še 10, zato sem si zadala nov cilj, in sicer priti na normalen ITM (indeks telesne mase). Nato sem v naslednjih treh mesecih izgubila še zadnjih 10 kilogramov. Seveda je vmes prišel kakšen dan, ko sem bila slabe volje, saj se tehtnica ni premaknila nikamor, sem bila pa zato naslednji dan toliko bolj vesela, ker je bila izguba teže večja od pričakovane.
Kdaj ste torej začeli s hujšanjem in koliko kilogramov ste do sedaj že izgubili?
Zanimivo je, da sem se za hujšanje odločila nekaj mesecev prej, preden sem resnično začela. Ker sem vedela, da imam jeseni vplačan še en all inclusive v tujini, sem si postavila rok, ko se vrnem domov. Začela sem konec septembra 2013, marca 2014, ko sem izgubila 30 kilogramov, pa sem začela postopoma večati vnos hrane, vendar z vsakodnevno kontrolo na tehtnici. Pravijo, da je najtežje obdržati izgubljene kilograme. Mogoče res, vendar meni pri tem resnično pomaga jutranje tehtanje, saj tako vidim, če sem prejšnji dan jedla preveč ali premalo. V osnovi pa mi teža sedaj niha za pol kilograma oziroma stoji. Moj ITM je iz debelosti 3. stopnje prešel na sredino normalnega in mislim, da je to dovolj. Postave še zdaleč nimam idealne; ostalo je še nekaj trebušne maščobe, pa zelo močna meča imam, pas je neizrazit, saj imam ozke boke, ampak sem zadovoljna!
Morali ste nakupiti novo garderobo …
Nakup nove garderobe je seveda posebno poglavje, lepo in zabavno, pa tudi drago. Spomladi sem povsem spraznila omaro, ki jo počasi znova polnim. V opomin sem ohranila le ene stare kavbojke. Čeprav še vedno nimam povsem izdelane predstave o podobi in v trgovini zbiram tri številke večje kavbojke, kot jih v resnici nosim, mi nekako ni jasno, kdaj in kako sem to nosila. Domači, prijatelji in sodelavke so me na moji poti ves čas spodbujali, je pa res, da nekaj časa niso opazili tako očitne spremembe, saj se videvamo vsakodnevno. Drugače je, ko se srečujem z ljudmi, s katerimi nisem tako pogosto v stiku in marsikoga moram glasno poklicati, sicer bi odkorakal mimo. Ker pa je zavist slovenski nacionalni šport, sem o sebi zvedela tudi marsikaj novega, na primer to, da sem hudo bolna in pa, da imam ljubimca (smeh).
Še vedno si sladkate kavo, na primer. To pomeni, da se niste povsem drastično odrekli sladkarijam. Zmernost je torej važna, kajne?
Obožujem kavo in sem čisto prava kofetarica. Ni pa mi všeč povsem grenka, zato se nikoli nisem odpovedala zmerno sladkani. Vsega po malo, ne pretiravaj z ničemer, ne najej se čisto do sitega, pa redni obroki. To je moje vodilo v zadnjem letu.
Kaj bi svetovali vsem bralkam, ki se soočajo z odvečnimi kilogrami in so s sabo nezadovoljne?
Najprej naj sploh razmislijo, ali so zadovoljne v svoji koži ali ne. Današnji svet nam diktira podobo idealne ženske, koščene in ‘fotošopirane’, kar je daleč od realnosti. V marsikateri ženski pa sprožijo te fotografije idealizirane lepote, cel val nezadovoljstva, občutke sramu, njihova samopodoba je nizka ali povsem porušena. Poznam kar nekaj žensk, ki so bolj polne, pa znajo te svoje odvečne kilograme zelo lepo nosit. Delujejo zadovoljno in samozavestno. Meni so takšne ženske lepe in so mi veliko bolj všeč kot kakšne namerno sestradane suhice. Govorim seveda o ženskah z odvečnimi kilogrami, ki jim zdravje (še) dobro služi. In če pridejo do odgovora, da so s sabo nezadovoljne, bi jim rada povedala, da se da shujšat in da se da obdržati doseženo težo, pa četudi so poprej poskušale že z neštetimi dietami. Najprej je za to potrebna želja, nato volja, kateri sledi trma in se zaključi z rednim tehtanjem (smeh). Ob vsem tem pa je najpomembneje, da nove prehranjevalne in gibalne navade ohraniš in postanejo tvoj življenjski slog. Zdi se mi, da sedaj kar naprej jem, ker mi je bilo vedno nepredstavljivo, kako lahko ljudje jedo petkrat na dan. Ja, seveda lahko, vendar v normalnih, zmernih količinah.
Petra Mauer
Foto: Matjaž Kirn