Milan 
Slavica Mrkun iz Zaplane je ob vstopu v pokoj želela, da svoj prosti čas nameni nemočnim ljudem, ki so pogosto potisnjeni na rob družbe; do ideje, da postane terapevtski par jo je pripeljala kar njena psička Diva, pasme japonski špic, ki ima izjemno rada otroke in odrasle. Je zelo družabna, prikupna in simpatična, zato zna z vsakim v trenutku splesti prijateljsko vez. V sklopu Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke redno opravljata 2 do 3 terapevtske ure na teden, Kjerkoli se pojavita, vsakogar očarata … Slavica je med drugim tudi predsednica strokovnega odbora društva, glavna urednica revije Sledi in velika ljubiteljica živali, ki s srčnostjo in predanostjo izpolnjuje poslanstvo društva skupaj s svojo belo štirinožno lepotico.
Veronika Bilban
Kdaj je bilo ustanovljeno Društvo »Tačke pomagačke« in s kakšnim namenom?
Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, s skrajšanim imenom Društvo »Tačke pomagačke«, je bilo ustanovljeno leta 2007. Začetki njegovega delovanja pa segajo nekaj let nazaj. Med ustanoviteljicami in začetnicami uvajanja terapij s pomočjo psov po ustanovah v slovenskem prostoru je bila Branka Hobič. Društvo je humanitarno, prostovoljno in nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki deluje v javnem interesu. Ustanovljeno je bilo z namenom pomoči pri rehabilitaciji in izboljšanju počutja otrok, mladostnikov, starostnikov ter oseb s posebnimi potrebami.
Koliko je trenutno članov?
V društvu imamo trenutno okoli 140 članov, od tega 51 aktivnih in šolanih terapevtskih parov (vodnik in pes) in 30 pripravniških parov, ki se za delo še usposabljajo. Med 51 terapevtskimi pari imamo 17 terapevtskih parov z licenco programa R.E.A.D. – Beremo s tačkami.
Zakaj menite, da je stik z živaljo tako zelo pomemben?
Že Sigmund Freud je spoznal, da so psi res nekaj posebnega in da imajo nekatere psihofizične sposobnosti, ki jih človek nima. Psi so izjemni motivatorji, posameznika ali skupino spodbujajo k aktivnemu sodelovanju. Pes v delovnih terapijah nastopa kot so-terapevt, ki s svojim zaupljivim in toplim pogledom, mehkim kožuhom spontano ustvari čustveno varno in sproščeno ozračje. Znanstveno dokazano je, da se ljudem, ki so v stiku s psom, zniža krvni tlak. Vse več strokovnega osebja v institucijah spoznava in priznava, da psi znatno pripomorejo k vzdrževanju, ohranjanju in pridobivanju večjih umskih zmožnosti in motoričnih spretnosti. Vloga in pomen terapevtskega psa sta v razvitih državah Evrope in Severne Amerike prepoznana kot izjemno pomemben člen v terapevtskem delu. V Avstriji predpisujejo terapije s pomočjo psov z napotnico celo zdravniki.
Kakšni pogoji morajo biti zadovoljeni, da imate vstope v bolnišnice, domove za ostarele, šole, vrtce?
Terapevtski psi so šolani z mednarodno priznanim B-BH izpitom. Njihovo šolanje se nadaljuje tudi pri opravljanju pripravništva. Terapevtski pes mora biti dvakrat letno veterinarsko pregledan, vključno s parazitološkimi pregledi. Le ob pridobitvi veterinarskega spričevala, iz katerega je razvidno neoporečno zdravstveno stanje psa, lahko opravlja terapevtsko delo. Poleg dobrega zdravstvenega in psihičnega stanja, pa mora biti pes še redno in skrbno negovan.
Katere pasme psov se po vaših izkušnjah najbolje odrežejo v vlogi, ki jo opravljate?
Za terapevtsko delo s pomočjo psov so primerne vse pasme in tudi mešančki. Med terapevtskimi psi imamo pravo paleto različnih psov od najmanjše čivave do največje landserke in seveda tudi pse brez rodovnika.
Katere značajske lastnosti psa so zaželene za opravljanje tovrstnega dela?
Za terapevtskega psa mora biti pes vzgojen, šolan, rad mora imeti otroke in odrasle, psihično in fizično stabilen itd. Primernost psov, katerih vodniki bi skupaj z njim želeli postati pripravniki za terapevtski par, ugotavlja naša kinologinja Lea Leskošek na testiranju, ki ga organiziramo v društvu.
Kaj pa fizične? Verjetno je najboljše, če so v skupini tako večji kot manjši psi, kajne?
Različne velikosti psov so zelo zaželene. Na primer: manjši psi so primernejši za v naročje, večji za izvajanje nekaterih terapevtskih aktivnosti, ki jih z malimi psi ni mogoče izvajati.
Kako se otroci in starejši odzovejo na vaš prihod?
Terapevtski in pripravniški pari pridemo v ustanove/institucije vedno le na povabilo oz. na vnaprej dogovorjeno terapevtsko delo. Skoraj brez izjem se nas zelo veselijo, zlasti naših tačk in tačkonov, ki so deležni izjemne pozornosti.
Predvidevam, da ste že imeli izkušnjo, ko se je nekdo psov bal. Kaj ste naredili v tem primeru?
Ob vstopu vprašamo, ali se kdo boji psa. Če je odgovor pritrdilen, poskrbimo, da se psi, ki jih imamo vodniki vedno na povodcu, ne približajo. S posebnimi metodami običajno strah premagamo. Ob koncu ure se tudi taki brez strahu in z veseljem približajo psu, se ga dotikajo, božajo …
Kaj vse pokažete na predstavitvah? Vaje, trikce?
Predstavitev v šolah in vrtcih, ki je prilagojena starosti in dojemanju otrok je namenjena prikazu pravilnega, spoštljivega in odgovornega odnosa do psa oziroma vseh živali (kako ravnati s psom, ki je brez skrbnika in brez povodca, kako ravnati, če je poleg skrbnik, kako se zavarujemo pred agresivnim psom, kakšna je govorica pasjega telesa, kako psa božamo in se ga dotikamo, v katerih poklicih sodelujeta pes in človek …). Vsekakor pa naši psi pokažejo tudi svoje spretnosti – trikce, ki otroke in odrasle vedno navdušijo in še dodatno pripomorejo k sproščenemu vzdušju.
Kako bi rekli, da so otroci osveščeni o odgovornem ravnanju z živalmi, kako znajo navezati stik z njimi in kakšno vlogo imajo pri izobraževanju glede tega področja starši in vzgojitelji/učitelji, morda celotna družba?
Vrednote in odnos do vsega in vsakogar, ki smo na planetu Zemlja dobi otrok od svojih staršev; vzgojitelji/učitelji in družba lahko to le nadgradijo in oplemenitijo. Odnos do živali se postopoma izboljšuje, vendar smo še daleč od želenega stanja. Žal še vedno prevladuje zavest, da ima človek pravico podjarmiti živali, namesto da bi bil z njimi v sožitju. Otroci imajo praviloma radi vse živali, ali se bo ta ljubezen nadgrajevala in razvijala v zdrav odnos pa je odvisno od okolja, v katerem odraščajo, predvsem pa, ponavljam, od staršev.
Kdo vse se lahko priključi vaši skupini in kakšen je postopek, da postane polnovreden član?
Član društva lahko postane vsakdo, tudi tujec, ki sprejema statut društva, poda pisno izjavo na pristopnici ter poravna vpisnino in letno članarino. S pristopnico se opredeli ali želi postati terapevtski par ali zgolj član društva.
Na kakšen način se financirate?
Društvo pridobiva sredstva za delovanje iz članarin članov društva in iz občasnih manjših donacij posameznikov in podjetij. Iz navedenega zberemo znatno manj, kot potrebujemo za svoje delovanje, zato velik del bremena nosimo člani društva oziroma vodniki terapevtskih psov.
Kdo vse vas lahko pokliče, da jih obiščete?
Pokliče nas lahko kdor koli, če je le mogoče se povabilu z veseljem odzovemo. Delujemo po vsej Sloveniji v zelo različnih institucijah/ustanovah, kjer izvajamo redne tedenske terapije, v vrtcih in v večini šol pa priložnostne obiske. Kontaktni podatki o društvu so objavljeni na spletni strani www.tackepomagacke.si