Katarina Kimovec
Pred dnevi (14. novembra) smo obeleževali Svetovni dan sladkorne bolezni, ki sta ga pred 22 leti razglasili Mednarodna diabetična zveza (IDF) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Razglasitev tega svetovnega dne je bila odziv na vse večjo zaskrbljenost zaradi naraščajoče grožnje za zdravje, ki jo predstavlja sladkorna bolezen. Dan je seveda namenjen zlasti ozaveščanju o sladkorni bolezni po vsem svetu.
Ko govorimo o sladkorni bolezni pravzaprav govorimo o skupini različnih bolezni, ki jim je skupna previsoka koncentracija glukoze v krvi. Poznamo več tipov, in sicer tip 1 in tip 2, v nosečnosti ter druge tipe. Najpogostejša je bolezen tipa 2, ki jo ima približno 90 odstotkov vseh oseb s sladkorno boleznijo. Število obolelih po vsem svetu strmo narašča, samo v Sloveniji je sladkornih bolnikov več kot 120.000, v Evropi pa že več kot 61 milijonov.
Diabetes je presnovna, nevrološka, pa tudi žilna bolezen, ker hiperglikemija, kakor se imenuje kronično povišan krvni sladkor, dela škodo na ožilju. Žilne okvare so zelo nevarne in končno lahko v najhujšem primeru privedejo do srčnega infarkta ali možganske kapi. Zato že nekaj let strokovnjaki govorijo o kardiodiabetologiji, ki se posebej posveča diabetesu kot dejavniku tveganja za bolezni srca in ožilja (poleg ateroskleroze, povišanega krvnega tlaka in maščob).
Diabetes najprej okvari drobne žilice (kapilare) oči in ledvic, zaradi česar postanejo neprehodne, posledično pa se razvije diabetična retinopatija, ki jo zdravijo očesni zdravniki, ter diabetična nefropatija, ki je domena nefrologov, specialistov za ledvice. Večina bolnikov na dializnih oddelkih je tam zaradi diabetesa oz. ledvične bolezni, ki se razvije zaradi kronične hiperglikemije. Kot opozarja prof. dr. Miha Arnol, predstojnik Nefrološke klinike UKC ima veliko sladkornih bolnikov tipa 2 pridruženo ledvično okvaro že ob sami postavitvi diagnoze, zato priporočajo presejanje takoj ob odkritju sladkorne bolezni in nato enkrat letno.
Vsaka sladkorna bolezen se ne zdravi z inzulinom
Ko sta znanstvenika Friderick Banting in Charles Best leta 1921 odkrila hormon inzulin, se je začela dirka za življenje. Po vsem svetu so starši otrok z diabetesom tipa 1 poskušali priti do čudežnega zdravila, ki je reševalo življenja. V Toronto, kjer sta izumitelja delovala, so romale prošnje za prednostno obravnavo, inzulina pa je bilo spočetka na voljo le v omejeni količini. Vendar se je farmacevtska industrija zelo hitro odzvala in potem, ko je bil patent prodan za simbolično ceno en dolar je skoraj hkrati stekla proizvodnja v Ameriki in na Danskem.
Čeprav je prišel inzulin v zgodovino medicine kot zdravilo, ki rešuje življenja, za kar so Bantingu tudi podelili Nobelovo nagrado, pa je treba priznati, da je rešitev problema diabetesa veliko kompleksnejša. Z inzulinom se namreč zdravi le peščica bolnikov, ki imajo diabetes tipa 1, za ostale sladkorne bolnike pa to zdravilo ni predvideno, vsaj ne v prvih letih zdravljenja. Velika večina bolnikov, več kot 90 odstotkov, ima namreč diabetes tipa 2, ki ni od inzulina odvisen, kar utegne koga zavesti, češ da bolezen ni tako huda, če ni injekcij, ampak »samo« dieta in tablete.
Tip 1 in tip 2
Sladkorna bolezen tipa 1 nastane zaradi popolnega propada celic trebušne slinavke, ki izdelujejo inzulin. Bolezni ne znamo preprečiti in je neozdravljiva. Že ob odkritju je potrebno takojšnje zdravljenje z inzulinom, opustitev zdravljenja pa vodi v smrt. Pojavnost te bolezni se iz leta v leto povečuje, s čimer raste tudi število bolnikov s to obliko sladkorne bolezni. Pogosteje obolevajo mlajši, najpogosteje otroci in mladostniki. Namen oskrbe bolnika s sladkorno boleznijo tipa 1 je kakovostno, polno in neskrajšano življenje s čim manj omejitvami.
Sladkorno bolezen tipa 2 so včasih imenovali odrasla ali od inzulina neodvisna sladkorna bolezen. Pri tej obliki trebušna slinavka ne izdeluje dovolj inzulina, hkrati pa telo inzulina ne uporablja učinkovito. Sladkorna bolezen tipa 2 je pogostejša pri ljudeh, ki imajo sladkorno bolezen v družini (genetska nagnjenost). Lahko je posledica čezmerne telesne teže in nezadostne telesne dejavnosti in se po navadi pojavi pri odraslih. Vendar pa v zadnjih letih ugotavljajo sladkorno bolezen tipa 2 tudi pri čedalje več otrocih in mladostnikih.
Vsekakor lahko rečemo, da je diabetes pereč zdravstveni problem. Ne glede na tip bolezni je za njeno obvladovanje najboljša zdrava in uravnotežena prehrana, seveda pa nikakor ne gre pozabiti niti na zadostno telesno aktivnost.
