Darjan 
Po daljšem premoru smo se v uredništvu Bogastva zdravja odločili, da se znova podamo med ‘srčne ljudi’. Tokrat nas je pot peljala v Poljansko dolino nad Škofjo Loko, kjer smo dobili lekcijo o tem, kaj v življenju lahko dosežemo z odločenostjo, vztrajnostjo in neomajnostjo, in nenazadnje tudi o tem, kako je potrebno izkoristiti drugo priložnost, če nam jo življenje nakloni. Predstavljamo vam našo sogovornico Heleno Alič.
Darjan Lapanje
S Heleno se poznava že dlje časa. Vedno nasmejana cvetličarka je vselej izžarevala dobro voljo, ki je bila prav nalezljiva, in lahko povem, da v njeni družbi nikoli ni bilo dolgčas. Seveda pa so se za vso pozitivno energijo že kar nekaj časa skrivale tudi Helenine težave. Pravzaprav se niti niso skrivale, saj se je že dlje časa borila s prekomerno telesno težo.
Decembra 2019 pa jo je doletela še okužba z ošpicami. Helenino stanje se je zaradi okužbe iz ure v uro poslabševalo, zaradi česar so jo hospitalizirali na ljubljanski infekcijski kliniki. »Takrat se je moj sistem dokončno porušil in zdi se, da je šlo prav vse narobe, kar se mojega zdravja tiče,« pove Helena in pojasni, da je bilo stanje v zelo kratkem času tako kritično, da so jo morali intubirati in jo dati v umetno komo.
Sledilo je 25 dni »teme«, ki se jih sama seveda ne spomni, a je po pripovedovanjih zdravnikov njeno življenje ves čas viselo na nitki. Kljub temu, da so ji v tem času dovajali različna zdravila, se njeno telo na zdravljenje nekaj časa ni odzivalo, posledično pa so že začeli odpovedovati njeni notranji organi.
Kljub slabim napovedim pa se je stanje naposled le začelo postopoma izboljševati, do te mere, da so jo po slabem mesecu dni zbudili iz kome. Ko jo povprašam o tem, kako je stvari okoli sebe dojemala, ko se je prebudila, pove, da nekaj časa sploh ni vedela kje je in kaj se dogaja.
»Začneta se mešati fikcija in realnost. Ko sem gledala okoli sebe, se mi je zdelo, da vsi, ki sem jih opazila, igrajo video igrice. Soba je bila namreč polna različnih monitorjev, pa tudi piskanje aparatur se mi je zdelo enako, kot pri video igricah. Zaradi intubacije nisem mogla govoriti, niti se nisem mogla premikati,« svoje prve trenutke potem, ko se je prebudila iz kome, opiše naša sogovornica.
Potrebno je bilo začeti znova
Ko se je stanje nekoliko izboljšalo, si je želela vstati iz postelje, a noge niso več sodelovale. Znova se je morala učiti hoje, pri tem pa ji je bila njena telesna teža vse prej kot v pomoč. Helena je pred boleznijo namreč tehtala dobrih 154 kilogramov.
»Ves čas sem se zavedala, da tako ne bo šlo naprej. Prave volje, da bi svoje življenje spremenila, pa ni bilo. Prišlo je sicer obdobje, ko sem sklenila, da je nekaj potrebno ukreniti in sem takrat shujšala za kar nekaj kilogramov. A pristop ni bil pravi in izgubljene kilograme sem zelo hitro dvakratno nadomestila. Takrat sem to počela predvsem zato, da bi bila všeč drugim, danes pa vem, da to ni pravi način. Kar delaš, moraš delati zato, da bo tebi bolje in se boš sam bolje počutil, ne zato, da bi ugajal drugim.«
Po vsem, kar je Helena prestala, je v njeni glavi končno dozorela odločitev, da je vrag vzel šalo in da mora vajeti življenja tokrat zares vzeti v svoje roke. Kot pove, jo je streznilo predvsem to, s kakšnimi napori se je pri njeni negi soočalo osebje v bolnišnici. »Živo se spomnim, kako zelo se mi je smililo osebje na intenzivni enoti Infekcijske klinike v Ljubljani. Spopadali so se z izjemnimi napori, da so moje telo vsak dan prestavljali, saj ga sama nisem mogla,« pove naša sogovornica.
Druga priložnost
Ko so jo odpustili iz bolnišnice, se ji je zdelo, da je dobila drugo priložnost, ki jo mora za vsako ceno izkoristiti. Skoraj gotovo je bilo namreč, da še ene take izkušnje ne bi preživela.
»Začela sem tako, da sem obdržala urnik prehranjevanja, kakršnega sem imela v bolnišnici. Poleg tega pa sem popolnoma izločila vse prigrizke med posameznimi obroki. Seveda pa sem v moj vsakdan vnesla tudi gibanje oz. šport. Tega prej ni bilo. Ko sem se vrnila iz bolnišnice, sem dobila mojega zvestega spremljevalca, kužka Marleyja, ki od takrat vseskozi skrbi za moje dnevne sprehode. Zdaj redno vsakodnevno hodim tudi v fitnes, dvakrat tedensko z osebnim trenerjem, ostale dni pa vaje izvajam sama.«
Vse to je seveda obrodilo sadove, saj se Helena lahko pohvali z zares izjemnim dosežkom – doslej je (v treh letih) shujšala za neverjetnih 73 kilogramov. Ko jo povprašam, kakšni so danes občutki, če jih primerja s tistimi pred boleznijo, se nasmeji in odvrne: »Najboljši občutek je, ko grem v trgovino z oblačili in so mi oblačila dostikrat prevelika. Tega prej nisem bila vajena.«
Pravi, da se v svoji koži danes odlično počuti in da je pri svojih 53 letih trenutno v življenjski formi. »Zdi se, da se je z izgubo kilogramov moje zdravje stabiliziralo, sama sta se v normalne okvire vrnila tudi krvni tlak in sladkor,« še pove in doda, da se letos podaja tako na vrh Triglava, kot tudi na 21-kilometrsko progo na Ljubljanskem maratonu.
Za konec povprašam še o tem, kaj bi svetovala tistim, ki se tako, kot se je ona, borijo s prekomerno telesno težo. Helena mi brez pomisleka odgovori: »Vsakomur bo uspelo, če bo delal zase. Če pa bo delal zato, da bo všeč drugim, mu bo najbrž spodletelo.«