Veronika Bilban
Že stari Egipčani so skrbeli za svoje zobe. Zapisi v obliki hieroglifov razkrivajo, da so takratni vrači z mehkima kovinama, zlatom in bakrom, ki so ju zatolkli v zobni defekt, popravljali zobe takratnemu prebivalstvu.
Da je zobobol ena najhujših bolečin, ve vsak, ki ga je doživel. Tega so se zavedali že stari Egipčani, ki so svojim zobozdravnikom zaupali skrb nad bolečim zobom. Vrači so tanke lističe zlata so zvili v majhne kroglice in z njimi napolnili zobni defekt, potem so z več zaporednimi udarci kroglice sploščili tako, da so zapolnile vrzel v zobni kroni.
Zlato in baker je zamenjal amalgam
Kot so nam pojasnili v ljubljanskem zobozdravstvenem centru Babit v Ljubljani, je za zlatom in bakrom prišel amalgam. Ta zmes srebra in živega srebra z dodatki se je v zobozdravstvu uporabljala stoletja dolgo, pogosto pa ga uporabljajo še danes. Veljal je za varen in cenovno ugoden material, ki zadovoljuje večino zobozdravstvenih zahtev. »Slaba lastnost amalgama je, da se ne veže z dentinom ali s sklenino in je zato potrebna obsežna preparacija zoba s podvisi. Tudi tu se je amalgam s pritiskom zatlačil v prepariran zob, počakali smo, da se je strdil in ga na koncu oblikovali. Problem je bil slaba estetika, tako imenovane črne plombe,« pojasnjujeta Živo in Miha Bobič iz ljubljanskega zobozdravstvenega centa Babit. »Dokler ni nastala med amalgamom in sklenino špranja, je bila plomba ali zalivka zadovoljiva, potem pa so se skozi špranjo začele seliti bakterije pod plombo in zobni karies ali zobna gniloba se je začela širiti v dentinu. Dentin je mehak zobni material in v njem proces propadanja zobne mase izjemno hitro napreduje, saj imajo bakterije vse možnosti za hitro razmnoževanje: toploto, vlago in dovolj hrane v zobnih oblogah,« razlagata sogovornika.
Danes vse več novih materialov
Prav zaradi slabih estetskih možnosti amalgama in tudi zaradi hitrega razvoja farmacevtske industrije so kmalu izdelali nadomestne materiale za amalgam. Najbolj uporabljani so bili kompozitni materiali, ki so jih s časom vedno bolj izpopolnjevali in zato poznamo več generacij teh polnilnih materialov ali belih plomb. Pomembna prednost ali razlika med amalgamom in novejšimi materiali je, da z njimi lahko sedaj dosegamo visoko estetiko, to je podobnost naravnemu zobu, saj z raznimi dodatki materialom dobimo različne barvne odtenke in zato plombe na daleč sedaj niso več vidne. »Naslednja velika prednost pred amalgamom je, da se moderni materiali kemično vežejo s sklenino in tudi z dentinom, kar poveča in izboljša obrobno zaporo zalivke in s tem prepreči vdor mikrobov pod zalivko. Beli materiali tudi ne vsebujejo živega srebra, ki so ga ekologi in zdravniki proglasili za največjega krivca in sovražnika številka ena v Evropi. Nihče pa ne omeni, da toliko srebra in drugih težkih kovin, kot smo jih našli včasih v telesu, kjer so bile amalgamske plombe, dobimo danes, če zaužijemo konzervo tune. Vsaka stvar ima dobre in slabe strani oziroma lastnosti. Odločiti se moramo, kaj je bolje za pacienta,« poudarjata strokovnjaka.
Sklenine ne more nadomestiti noben material
»Kljub vsem zahtevam ekologov, predvsem pa lobistov različnih farmacevtskih tovarn, zobozdravniki ne odstranjujemo starih amalgamskih plomb in jih ne menjamo z novimi, belimi, če to ni potrebno. Potrebno pa je v primeru, da obrobna zapora ni več adekvatna in se tvori pod plombo sekundarni karies ali če se pokaže potreba pogojena z estetskimi zahtevami,« pravi Živo Bobič in dodaja, da je tu tudi močna farmacevtska industrija, ki razvija in proizvaja vedno nove in boljše polnilne materiale. »Kljub vsemu napredku in tehniki, pa ji do sedaj še ni uspelo proizvesti materiala, ki bi bil adekvaten zobni sklenini, približek je velik, ni pa še enake kakovosti in izgleda. Problem je trdota materiala, ki naj bi se čim bolj približala trdoti sklenine in prosojnost sklenine za svetlobo. Tu se začne problem reševanja estetskih zahtev.«
Včasih je treba uporabiti tudi druga znanja
Vsi plastični materiali, ki jih v zobozdravstvu uporabljamo za izpolnjevanje kavitet, imajo omejeno možnost uporabe. Ko je defekt na zobni kroni prevelik, ko zoba zaradi trdnosti, estetike in funkcionalnosti ne morejo več dograditi s plastičnimi materiali, morajo uporabiti druga znanja in materiale. Do sedaj so se pri restavracijo zobnih kron ukvarjali konzervativno, pri velikih defektih ali pri večjih estetskih zahtevah, pa morajo na pomoč poklicati še zobno protetiko.
V primeru, da je zobna krona destruirana ali da je manjka toliko, da je s plombo ne moremo dograditi, se poslužimo metode inlay-a ali onlay-a. Odstranimo staro plombo, odstranimo karies in ostanek zoba odtisnemo z odtisnimi materiali. »V tehniki odtis izlijejo in potem manjkajoči del zoba dogradijo. Za dograditev uporabimo lahko zlato, ki je kakovosten in še zelo uporaben material v predelih, kjer estetika ni motena, ali pa v vidnem sektorju uporabimo keramiko, kjer je treba ohraniti estetiko,« razlaga Miha Bobič.
Vneta pulpa pomeni, da je nekaj zelo narobe
»Pri manjših defektih zobnih kron, še posebno pri otrocih, ki so jim ravnokar izrastli stalni zobje, so vrški visoki in fisure globoke, uporabimo poseben, tekoč material. Z njim, brez posega v sklenino, zalijemo manjše defekte in globoke fisure. S takim posegom dosežemo, da prizadene zobna gniloba stalne zobe mnogo kasneje. ki se najprej tvori v fisurah zobne krone, kjer je sklenina najtanjša in pride karies v razmeroma kratkem času do dentina,« pojasnjujeta sogovornika. Ko zobna gniloba napreduje skozi sklenino in nato še skozi dentin, mikrobi pridejo do zobne pulpe in jo okužijo. Pride do vnetja zobne pulpe, ki jo sestavljajo arterije, vene, limfni vodi in živci. Vneta pulpa opomni lastnika zoba, da je nekaj hudo narobe. Vrstni red vnetja je akutno vnetje, delno gnojno vnetje, gnojno vnetje celotne pulpe in tako se kažejo tudi simptomi bolezni oziroma pacient vsako posamezno stopnjo občuti drugače, predvsem pa vse to spremlja nelagodje in bolečina.
Odstranitev živca je zadnja možnost
Vsak stadij bolezni pulpe zdravimo na svoj način in temu zdravljenju pravimo endodontsko zdravljenje. Poznamo različne pristope, pri vseh pa je nujna odstranitev živca in nepredušno polnjenje koreninskega kanala. »Ko se vnetje širi po pulpi proti vrhu zobne korenine in gre tudi preko vrha, takrat pride do vnetja tkiv ob zobni korenini, kar pomeni, da je vnetje prizadelo tudi tkiva pod in ob korenini. Kmalu se pojavi oteklina in močna pulzirajoča bolečina. Zdravljenje poteka tako, da najprej odstranimo bolečino, naredimo gnoju prostor, da odteče in potem odstranimo mikrobe iz zobnega kanala fizikalno, kemijsko in z laserjem. Sledi nepredušno zaprtje kanala z modernimi polnilnimi sredstvi,« še povesta Živo in Miha Bobič.