UVODNIK
Že pred mnogimi leti, ko sem bila še osnovnošolka, sem hodila v hribe. Priznam, da jih nikoli nisem oboževala, ampak sem se za pohajkovanje po gozdnih stezah najpogosteje odločila zaradi staršev, ki sta še dandanes ljubitelja planin. Družili smo se, aktivno preživljali prosti čas, se smejali, uživali ob duhovitih zgodbah, ki so jih udeleženci izletov stresali kot za šalo. In če se dobro spomnim, sem se veliko smejala, še več pa … tarnala! Strme poti, zaradi katerih sem včasih grizla kolena, so mi sčasoma šle na živce. Laganje odraslih, da se za naslednjim ovinkom skriva naš cilj, me je potrlo. Morda je koga motiviralo, ne vem. Vem le, da sem v trenutku, ko je namesto planinske koče moj pogled uzrl še en ovinek, bila razočarana. Nezadovoljstva nisem nikoli znala skriti, zato sem jamrala. Na glas. Veliko. To mi je pomagalo, da sem zdržala, da sem se zamotila med mukotrpnim vzpenjanjem na vrh in misli preusmerila v besede, namesto na utrujenost in kaplje potu, ki so oblivale moje čelo. Sčasoma sem le prišla do zaključka, da mi verjetno ni usojeno postati planinka. Opustila sem tovrstno rekreacijo in izbrala druge hobije, ki so mi bolj ustrezali. Med drugim sem začela ustvarjati slike iz pobarvanih riževih zrn, ki sem jih lepila enega za drugim vse dokler ni nastala slika. Zelo prijetno, a zamudno opravilo, ki zahteva veliko natančnosti, zato sem se vmes (kljub veselju do dela!) včasih pritoževala. S smiljenjem sami sebi sem se spet zamotila, a delo končala prej kot sem si mislila. Ogromno sem tarnala tudi med študijem komunikologije, a sem ga prav tako uspešno zaključila in si pridobila diplomo. Se sprašujete, zakaj vam pišem o tem? Ker sem prepričana, da sem z glasnim jamranjem pogosto odgnala stres, ki bi ga nedvomno močno občutila, če ne bi vseh negativnih občutkov dala iz sebe. Seveda tega nisem počela v nedogled, le v tistih najbolj kritičnih trenutkih, ko sem bila napeta, pod pritiskom. Enostavno sem našla ventil, preko katerega sem se sprostila. Je bilo jamranje torej moja meditacija? Verjetno, saj sem po izrečenih besedah zadihala z bolj polnimi pljuči, moje misli so se umirile, moja duša pa se je spočila. Ker smo v Bogastvu zdravja že mnogokrat pisali o tem, kakšno škodo lahko človeku povzroči stres, vam še enkrat polagam na srce, da se ga izogibajte v največji možni meri. Zaradi njega lahko močno zbolimo, pomagala pa nam ne bo nobena tableta ali sirup. Poiščite nekaj tako močnega, da vam bo preusmerilo tok misli. Jamranje, klepet s prijateljicami, topla kopel, tek, karkoli! Sprostitev v teh stresnih časih, ko smo ujeti v hiter tempo življenja, pogosto opravlja vlogo osebne zdravnice. Poskrbi za preventivo, včasih pa nas celo pozdravi. Splača se jo poiskati, kajne?