Milan 
Medosebni odnosi so nemalokrat zelo kompleksni. Veliko je vzponov in padcev, razburkanega in mirnega morja, bi lahko rekli. Včasih se stvari tako zelo zapletejo, da smo že tik pred tem, da bi se s partnerjem razšli … Kdaj se splača vezo reševati in zanjo truditi ter kdaj je treba enostavno odditi? Ali obstaja idilična ljubezen, ki jo prikazujejo klasični ameriški romantični filmi? Odgovore nam je podala mag. Ana Bešter Bertoncelj, psihoterapevtka, Imago terapevtka in avtorica zanimivih vsebin o materinstvu, ki jih lahko najdete na njeni Facebook strani Ljubeča mama.
Veronika Bilban
Ali bi rekli, po vaših izkušnjah sodeč, da je parov s težavami v partnerskem odnosu čedalje več?
Ne vem, če jih je več, zagotovo pa danes o tem veliko več govorimo, pari si večkrat poiščejo pomoč, je pa res, da danes partnerja ne ostajata več skupaj zaradi materialne odvisnosti ženske, ampak zaradi odločitve obeh. Ker se je lažje ločiti, kot včasih (ni več stigme, ženske so veliko bolj finančno samostojne in neodvisne), je ločitev vse več, veliko manj pa je tudi porok.
Čemu bi to pripisali? Imamo premalo časa drug za drugega, dajemo drugim stvarem prioriteto?
Vsak človek ima na dan enako časa, to je 24 ur. (smeh) Je pa res, da je ob vseh službenih obveznostih, družinskih obveznostih, skrbi za otroke, lastnih hobijih, … pogosto velik izziv, da si partnerja vzameta zares čas zase in za svoj odnos. Pari se pogosto pritožujejo, sploh če imajo otroke, da nimajo časa za odnos. Ampak, ko v odnosu RES zaškripa, se ta čas vedno najde.
Znamo slišati, ne samo poslušati?
Govorimo veliko, poslušamo še kar precej, slišimo pa zelo, zelo malo. Zares slišati nas ni nihče učil, zato je zelo odvisno, ali to znate ali ne, kako ste bili slišani in začuteni v lastni družini. Pomembno je tudi, kakšne model reševanja konfliktov ste dobili v svoji primarni družini. Te modele potem prinesete s seboj v partnerski odnos in po njih delujete. Če se zavedate, da niso ustrezni, jih lahko spremenite, če ne, po njih nezavedno delujete.
Ali postajamo vse manj empatični, vse bolj egoistični?
Sama verjamem, da človek globoko v sebi potrebuje drugega, da je sočuten, empatičen, ljubeč in da vse to tudi želi prejemati. Egoizem vodi v osamljenost, ločenost, nepovezanost, to pa ni naravno stanje človeka. Morda smo res v fazi, kjer prevladuje individualizem, egoizem, ampak to je le razvojna faza, ki vodi v naslednjo stopnjo.
Nekateri zatrjujejo, da si moramo vzeti čas zase, da počnemo stvari, ki so nam všeč, da bom srečni in posledično tudi boljši partnerji. Včasih pa slišimo, da se preveč posvečamo sebi in pozabljamo na to, kaj si želi partner … Doseči oboje – osrečiti sebe in partnerja – vsekakor ni lahka naloga. Kje naj začnemo?
Najti ravnovesje med vsem, kar svet ponuja, je izziv sodobnega človeka. Toliko izbire, kot jo ima človek danes, jo ni imel še nikoli. Pa kljub temu to nikakor ne pomeni, da je zato srečen in zadovoljen. Preveč vsega vodi v zmedenost, v to, da se težko odločimo, kaj so naše prioritete. Res, da mora človek biti najprej sam zadovoljen, da lahko to deli v partnerskem odnosu. Ampak če gledaš samo nase, zmanjka časa za odnos. In obratno, če se predajaš samo odnosu, izgineš ti. Zato je pomembno ravnovesje. Če ga nimaš, te življenje uči, kaj potrebuješ. Če mu ne prisluhneš, boš dobil tršo lekcijo. (smeh)
Kaj narediti, ko gredo stvari tako daleč, da že na glas in potihoma razmišljamo o prekinitvi zveze? Kdaj še ni prepozno?
Dokler sta oba partnerja pripravljena delati za odnos, ni prepozno. Ne glede na to, kaj se dogaja v odnosu. Ko eden ne želi več, je odnos težko rešiti. Boljše vprašanje je, kdaj je čas, da poiščemo pomoč. Mnogi pari čakajo predolgo in je potem pot okrevanja težja in daljša. Pogosto je to, da glasno razmišljate, da boste odšli iz odnosa, krik obupa, ki naj bi partnerju naznanil, da ste nesrečni. Verjetno imate občutek, da vseh vaši znakov in signalov, ki ste mu jih že dali, ni slišal. Žal mnogi partnerji šele ta ukrep zares slišijo.
Slišali smo že, da sta si partnerja šla tako na živce, da bi lahko drug drugemu očitala celo, kam postavi kdo kozarec na mizo … Stvari, ki so običajno nepomembne ali bi jih pri drugemu zlahka spregledali, postanejo pri partnerju, s katerim smo v sporu, moteči in sprožajo konflikte. Včasih se zdi, da iz ljubezni postane sovraštvo oz. da postanemo nestrpni, netolerantni tudi za zadeve, ki bi jih sicer pri drugih z lahkoto tolerirali …
Se strinjam. Ampak veste, tukaj ne gre za kozarec. Če na partnerskih terapijah poglobiš takšno temo, se bo kmalu pokazala prava bolečina, ki se skriva za to temo. Morda bo tisti, ki »teži« zaradi kozarca dejal, da se ob tem (ker partner še kar naprej postavlja kozarec tja, kljub temu, da mu je že mnogokrat rekel, da tega ne želi) počuti neslišanega, nevidnega, nepomembnega ali nevrednega. To pa so težki občutki, pred katerimi se bo seveda branil. Žal na način, da odnos še bolj skrha, namesto zaceli. Ampak ko se partnerja zares slišita, si gresta lahko veliko lažje naproti.
Je mogoče tik pred prekinitvijo veze le-to še reševati? Ali je po navadi bilo to tiste točke že preveč izrečenega, preveč žalosti, krega, stresa …?
Seveda. Kot sem že dejala, je včasih to tista rdeča luč, ki pri drugem partnerju naznani, da gre res ZARES!
Ali sploh še vztrajati v vezi? Kako naj vemo to? Narediti pluse in minuse, verjetno ni dovolj … En plus lahko odtehta na primer dva minusa.
Sama na partnerski odnos gledam kot na prostor, kjer oba partnerja lahko rasteta in celita vse tiste rane, ki sta jih dobila v svojem življenju. V tako intimnem odnosu, kjer je tako veliko stika in bližine, se prej ali slej te rane pokažejo. Enako velja za odnos otrok/starš. Vendar je edino partnerski odnos tisti, kjer se lahko celimo, kjer imamo to možnost, če sta seveda oba partnerja za. Vse to potem lahko prenesemo tudi na odnos z otrokom, vendar v tem odnosu celjenja starša NE SME BITI! Predstavljajte si, da je odnos kot raketa iz ognjemeta. Na vrhu vidimo bučno pokanje, ampak cel ognjemet oziroma raketa je prišla iz enega samega vira. Enako je s konflikti. Zgoraj jih je veliko, so različnih oblik in jakosti, ampak če se v njih poglobimo, sta spodaj ena ali dve veliki bolečini, ki vse skupaj poganjata. Občutek, da nisi vreden, ljubljen, pomemben, …
Če se partnerja odločita vztrajati, si dati še eno možnost, se pobotati, se znova zaljubiti, kako smiselno je takrat poiskati svetovalca, terapevta, ki ju vodi skozi ta proces? Na kaj morata biti pri tem pozorna?
Po mojem mnenju in po mojih izkušnjah je to zelo smiselno. Enostavno zato, ker je do teh bolečin, ki so spodaj in poganjajo celotno dinamiko, zelo težko priti samo s pogovorom s partnerjem. Po navadi to lahko storijo tisti, ki se že znajo pogovarjati tako, da se zares slišijo. Ampak to pa od obeh partnerjev zahteva zelo veliko samoregulacije, nereaktivnosti in zrelosti. Menim, da je na začetku to veliko lažje narediti s terapevtom, ki par vodi in drži prostor za oba partnerja.
Ali pogosto uspe skrhan odnos popraviti tudi tistim, ki želijo težave premostiti sami? Kaj jim svetujete?
Ne bom rekla, da je to nemogoče. Zagotovo se da tudi to. Je pa vprašanje, kaj pomeni popraviti odnos. Ali to pomeni, da ostaneva skupaj, ali to pomeni, da se zares odpreva en drugemu, da si dovoliva biti ranljiva en pred drugim. Svetujem jim, naj zavestno vlagajo energijo in čas v svoj odnos. Če ne gre, to ne pomeni, da nista za skupaj, ampak da potrebujeta več pomoči in da obisk pri terapevtu ni nikakršen poraz za odnos, ampak prvi korak h ponovni povezanosti.
Kdaj vemo, da skrhan odnos postane zgolj zaradi nepomembnega prepira in kdaj skrhan odnos nastane zaradi globje, resnejše težave, ki morda vodi do razhajanja?
Kadar se iste zgodbe kar naprej ponavljajo, je spodaj zagotovo pomembna, a še neodkrita zgodba. In kadar ima eden ali oba zelo, zelo čustvene odzive na neke na videz nepomembne teme.
Dejstvo pa je, da v partnerstvu ne cvetijo vedno rožice in da kdaj naletimo tudi na trnje. Toda to je realnost – idilične, filmske ljubezni dolgoročno ne obstajajo. So vzponi in padci in prej kot se tega zavemo, lažje bomo tudi premagovali tudi tiste manj idilične dni v naši vezi, kajne?
Res je. Hollywoodski filmi nam prikazujejo ljubezen kot nekaj romantičnega, ki ima vedno srečen konec. Ampak tukaj gre za zaljubljenost, ki je vedno kot romantični film. Od poroke dalje pa je zelo pogosto vsaj en del drama. Tega pa v filmu ne pokažejo. (smeh) Nič ni narobe s to predstavo o zaljubljenosti, ampak manjka ji nadaljevanje, ki v realnem življenju vedno sledi. Jaz odnos vidim kot ladjo. Ko je reka življenja, po kateri pljujeva mirna, takrat je dobro, da s partnerjem gradiva najino ladjo, jo jačava in hraniva, zato da bo trdna in stabilna takrat, ko bova prišla na brzice. Takrat morava stopiti skupaj in oba sodelovati, da bova varno prišla čez. Potem pa sledi spet mirna voda, … do naslednjih brzic. (smeh) Prej se bova naučila, kako iti čez brzice, lažje jih bova premagovala, ko bodo spet prišle. Pot do tega pa je, da se partnerja zmoreta zares slišati, začutiti, da si dovolita biti blizu in ranljiva en pred drugim.