Na Zemlji običajno vsi odnosi temeljijo na liku vladarja in liku podložnika, torej eden vlada drugi se mu podreja. To velja za vsa področja družbe in tako imamo vsi v sebi kodo vladarja in kodo podložnika. Ko nam je nekdo navidezno nadrejen, kar je v resnici vcepljeno umetno, se nam vklopi koda podložnika, ko pa se mi počutimo, da smo v vodilni vlogi, smo celi v kodi vladarja in terjamo od drugih, da se nam podrejajo.
Koda vladarja je pradavna vcepitev – eden vlada, drugi se mu podreja. “Vladarju se ne ugovarja in vsi izvršujejo njegove ukaze.” Koda vladarja je povezana z vzvišenostjo ali napuhom, da je on večvreden kot drugi ljudje, kar v krščanstvu velja tudi za enega od smrtnih grehov. Vodilni s svojo vzvišenostjo naredi okoli sebe energijski zid, da ne more nihče do njega, tako se navidezno zaščiti pred soljudmi in lastnimi občutki. Ta energijski zid je trdnjava, v kateri je zaprt vladar. Je njegovo lažno varovalo, da bi odprl srce, v smislu videti in sprejeti sočloveka, izraziti sočutje, ozreti se na potrebe drugih, ne samo gledati nase … In ko se vladar tako ogradi od ljudi, postane diktator, tiran … Vladar je seveda tiran najprej do samega sebe, nato še do drugih. Izrazita potreba po vladanju množicam pomeni veliko izgubo samega sebe; v resnici je zelo oddaljen od sebe in od svojega bistva, svojega višjega jaza.
Koda vladanja pa je skrita v povsem “navadnem” delovodji v nekem podjetju in naprej v direktorju, predsedniku … Ta igra traja že dolga tisočletja in se v tem času končno zaključuje. Ljudje imajo tega resnično dovolj.
V resnici je vladar zelo prestrašen človek, počuti se ogroženega, in z navidezno lažno močjo vzbuja teror, a je v resnici poln bolečine in lastnega nesprejemanja samega sebe. V njem kriči srčna bolečina, ker je tako odrezan od sebe, soljudi, sveta, univerzuma. Vladarstvo je totalna izolacija in skrivanje. Z ustrahovanjem skrivajo svoja nečedna delovanja in svoj lastno nemoč.
Podložniki ali podrejeni, kar je tudi umetno vcepljeno, pa pomagajo to stanje vzdrževati s svojim strahom in neizražanjem samega sebe. Ker zaradi strahu podrejeni nikoli ne ugovarja vodilnemu ali se ne poskuša pogovoriti, ostanejo stvari take, kot so. V podrejenih tako tli upor, zamera, bes. Res je, da je bil v preteklosti vsak, ki si je drznil ugovarjati vladarju, takoj kaznovan s smrtjo, s sekanjem udov … V današnjem času je ta strah podzavestno še zmeraj prisoten, da malokdo komu upa kaj reči, sploh pa vodilnim. Današnji način kaznovanja za “neposlušnost” jeustrahovanje z izgubo službe, zato podrejeni marsikaj pretrpijo samo za voljo ohranitve delovnega mesta.
Tako vodilna kot podložniška igra temeljita na pomanjkanju lastne vrednosti, oboje je ubogi jaz, s tem da je pri vodilnem izražena kot navidezna samozavest, pri podložnih pa kot krivda, strah in vdanost v usodo, ki jo krojijo vladajoči. Bolj ko kažejo podrejeni vodilnim svoje bedno stanje, večji pritisk le-ti izvajajo na podrejene z različnimi sankcijami. Podrejeni vladajočim kažejo ogledalo lastnega uboštva, ker pa ga vodilni ne sprejemajo, ga hočejo na silo izkoreniniti. Po drugi strani pa tudi vodilni podložnim kažejo njihovo ogledalo, ki ga slednji prav tako nočejo sprejeti. Situacija obe strani potem privede do medsebojnega spopada. Na tak način so se nekoč začele revolucije, v današnjem času pa demonstracije in protesti.
Posledice vladarske kode se odražajo na posameznikovem energijskem polju, kar privede tudi do različnih bolezni. Vladarjev um postane zelo krut in ozkogleden, z njim zatira čustva, da se ne izrazijo. Mi pa dobro vemo, da ko zatremo čustva, vse “zamrzne“. Tak način življenja posameznika privede do razcepljenosti čustev in mentala: vodilni postaja vse bolj “preračunljiv um“, hladen v čustvih in ni povezan s svojo energijo, ki so čustva. Logična posledica je pomanjkanje energije, ki jo vodilni nato krade z manipulacijo podrejenim.
Iz vsakdanjega življenja poznam primere, ko so bili moški pa tudi ženske izraziti “vladarji“, torej z močno izraženo kodo vladarja in so izvajali totalni teror in nadzor nad bližnjimi. Pa niso bili predsedniki, temveč čisto običajni ljudje, in jih je zaradi tega na stara leta prizadela demenca – izguba spomina. To se je zgodilo zato, ker so tako zatirali samega sebe in svoja lastna čustva, bili so konstantno v umu, da so prišle sile ravnovesja v obliki bolezni – demence in so naredile izklop “prenapetega omrežja“. Kasneje, ko sem jih videl, so bili v stanju, ko se niso spomnili niti tega, kako jim je ime, in so bili popolnoma odvisni od drugih kot mali otroci. Posledice takega načina življenja pa se lahko izrazijo tudi kot vrtoglavica, izguba ravnotežja in orientacije. To je normalna reakcija; lastno telo in energija se je uprla in naredila svoje – vzpostavila je ravnovesje.
Za vladarsko kodo so od nekdaj vedeli, da je velik problem posameznika, zaradi tega so nekoč v duhovnih šolah tako imenovanih misterijih imeli določen pogoj za posamaznike, ki se je prišel učit duhovnega znanja. Ta pogoj je bil, da je bil posameznik toliko očiščen, da je še posedoval lahkotnost otrok. S tem pogojem so se zaščitili pred zlorabo znanja, ker so vedeli, da otroška lahkotnost ne prenaša vladarske kode in nasploh bednih programov. Znanje so podelili smo tistemu, ki je ustrezal temu pogoju. Otroška lahkotnost je energija kreativnosti in sreče.
Da se očistimo vladarsko-podložniške kode, je potrebno najprej ozavestiti to dvojno igro. Obe strani. Šele potem se lahko lotimo čiščenja, če želimo. Namreč ljudje smo zanimiva bitja, saj se tako radi oklepamo svoje vloge, pa čeprav vemo, da je bedna. Zato je potrebno kodo očistiti na nivoju DNK-zapisa. Pri tem pridejo v poštev starodavne veščine samozdravljenja, vijolični plamen, meditacija … Ozdravljeni kode postanemo takrat, ko postanemo lahki kot otroci, kar pa je mojstrstvo.
Jernej Deželak
