Zelena pošast ali ljubosumnost

Pogosto se srečujemo z dilemo, kako prepoznati oz. kdaj občutimo ljubosumnost in kdaj občutimo zavist ter se sprašujemo, ali je to sprejemljivo. Nas mora zaradi tega občutja postati sram? Ljudi ob spoznanju, da čutijo nekaj kar »se ne sme čutiti« prevzame sram. Težko je oceniti, koliko časa in energije porabimo za to, da potiskamo lastna čustva stran od sebe. Za potiskanje stran od sebe pa največ časa in energije namenimo tistim čustvom, ki nam povzročajo veliko stiske in pretresov. V mislih imam čustva sramu, besa, jeze, ljubosumnosti, zavisti, katere marsikdo sploh ne prepozna.

Jasmina Čavužič, dipl. soc. del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije

V literaturi lahko preberemo, da je ljubosumnost čustvo, ki je sestavljeno iz večih čustev. Predvsem se prepletajo čustva, ki v posamezniku sprožajo neprijetnost. Čustva, kot so jeza, strah, dvom, sumničavosti, navadno tudi zavist. Že sama beseda ljubosumje je sestavljena iz dveh pojmov, torej iz ljubezni in sumiti. Se mi pa zdi pomembno povdariti, da vsako ljubezensko trpljenje ni ljubosumje.
Ko govorimo o definiciji ljubosumja, govorimo o neki vrsti strahu, ki ga nekdo občuti, ko oceni, da obstaja nevarnost, da bi oseba, ki jo ljubi, vzljubila nekoga drugega. Obstaja tudi pozivna stran tega manj prijetnega čustva. O njej pa govorimo takrat, ko obstaja neka motiviranost osebe, ki potiska osebo k dejanju, da ohrani ljubezen ljubljene osebe.
Bolj kot je neka oseba ljubosumna in večja kot je intenziteta tega čustva in seveda reakcija na to čustvo, več časa v psihoterapevtskem procesu namenimo temam vezanih na samospoštovanje in samozaupanje, gotovost vase, tudi v drugim, občutkom osamljenosti in podobno. Ne moremo mimo teme samoobvladovanja. Na dan pridejo pogovori o predhodnih izkušnjah v podobnih situacijah in dogodkih, ki niso vezani samo na partnerske odnose, temveč nas pogovor pogosto zanese v otroštvo in odnos z mamo oziroma staršema.

Ljubosumnost v otroštvu
Pri razumevanju pojava ljubosumnosti, je namreč pomembno razkrivanje otroštva.
Otrok hitro začuti ljubosumje. Razvijati se prične v drugem letu njegovega življenja. Otrok mora najprej dojeti, da ga starša ljubita. Šele nato je sposoben bojazni, da mu bo nekdo tretji prevzel to ljubezen staršev. Otrok najprej svoje čustvo ljubosumja usmerja na druge otroke, nato na svoje sorojence. V odrasli dobi se ljubosumje izkazuje s pridobljenimi izkušnjami iz otroštva. V otroštvu se ustvarijo idealizirane podobe starša nasprotnega spola, zato otrok postane ljubosumen na starša istega spola. Tu govorimo o ojdipovski ljubosumnosti, kompleksu.
Na podlagi vsega tega lahko postavimo tezo, da moramo svojega partnerja najprej vzljubiti, ga ljubiti, da lahko nastane strah pred izgubo njegove ljubezni. Res je, da je izguba partnerjeve ljubezni vezna na več dejavnikov. V primeru ljubosumja govorimo izključno in le, ko obstaja bojazen pred izgubo ljubezni, zaradi nekoga tretjega.
Če oseba ni predelala negativne izkušnje iz otroštva ali iz kašnejšega obdobja vezano na prevaro, bo s seboj v drugo partnersko vezo »nosila« ta neprijetna in neugodna čustva, kot so sumničavost, strah in jeza. In nič nenavadnega ni, če se zaplete v vezo in izbere partnerja, ki bo s svojo nezvestobo potrdil njeno (ali njegovo) sumničavost in jo/ga podkrepil v nizki samozavesti, v ne-samopoštovanju, ne-zaupanju vase ter druge.

Ljubosumnost je naša učiteljica in mučiteljica
Trdim, da je čustvo ljubosumnosti naš največji učitelj in hkrati nas tudi muči, torej je naš mučitelj. Lahko je kazatelj k spremembi, ki naredi posameznika srečnega, če se naučimo kaj o lastnem čustvu ljubosumnosti, torej tudi o sebi.
Seveda obstajajo velike razlike med osebami v smislu, kako intenzivno občutijo ljubosumnost. Vsem pa je skupno to, da so nesigurni in se počutijo v nekem odnosu nevarno in nemočni, in manjka jim velik delež samozaupanja. Ljubosumnost občutimo, ko pri sebi čutimo, da nismo dovolj dobri, da bi nas partner ljubil. Ljubosumnost je lahko tudi znak, da je znotraj nas obstaja želja, hrepenenje po nekem drugem in enostavno projiciramo to na svojega partnerja na način, da ga obtožujemo za iste namere.
Oseba je lahko ljubosumna tudi na partnerjeve prijatelje, njegove starše, sodelavce in sodelavke, celo na (skupne) otroke in na druge osebe, če/ko jim partner namenja pozornost. V tem primeru lahko rečem, da govorimo o zelo nesigurni osebi, skoraj brez samozaupanja in samozavesti.
Pri ljubosumnosti zaznavam tudi, da so osebe, ki so zelo ljubosumne navadno tudi zelo odvisne oziroma nezdravo navezane na partnerja. Če pogledam iz psihoterapevstke drže lahko rečem, da se ne zdravi in ne rešuje samo ljubosumnost kot problem v odnosu, temveč se napor k ozdravitvi vlaga k zrelosti osebe ter k zdravi navezanosti v odnosu s partnerjem.

Začutimo svoje potrebe
Oseba, ki se žene za uspehom in se v svoji karieri dokazuje in ob tem razmišlja: »Če/ko bom uspešna, me bo mož imel rad in me bo ljubil, in uvidel bo, da sem pridna ... Opazil me bo!« Ob tem pa čuti, da ji ne uspeva in posledično se bo še bolj trudila. Zaznati gre, da taka oseba lažje občuti samoprezir in stud ali gnus do sebe, ker ji ne uspe pridobiti pozornost partnerja, kot to, da bi začutila hrepenenje po ljubezni in bolečino. Za to je potrebno najprej začutiti svoje potrebe, da oseba prepozna (spozna spet) sebe in da preneha s prepoznavanjem sebe preko tega, kaj si mislijo in kaj pri njej odobravajo drugi. Da oseba spozna, da ji manjka veselja in radosti v življenju, da ji manjka sproščenosti, da si vzame čas zase in se prepusti tudi zabavi in sproščenemu druženju.
Prepogosto enačimo, da je vsaj majhen delež ljubosumnosti dokaz za to, da nas ima partner rad, da mu je mar za nas. To enačenje in dokazovanje je zmotno. V disfunkcionalnih odnosih in partnerskih vezah, kjer je že na daleč videti, da ni prisotne ljubezni bo en ali pa kar oba partnerja izjemno ljubosumna, če mislita, da bosta zamenjana.

Pogovorite se
Kako deliti s partnerjem svoje čustvo ljubosumnosti, strahu morebitne njegove izgube in bolečine, ki bo morda sledila? Kako se pogovarjati, da ne bo opisovanje čustva prešlo v najbolj močen prepir in razdor?
Najprej se je potrebno »pogovoriti sam s seboj«. In potem pojasniti partnerju v čem je problem in navedite konkretne primere njegovega vedenja, ki vam ni všeč. Pri tem bodite pozorni na svoj ton in glasnost govorjenja. Bodite konstruktivni in se ves čas pogovora izmikajte obtoževanju in dajanju občutka krivde partnerju. Ostanite mirni in osredotočeni na vsebino pogovora. Pri pogovoru uporabljajte JAZ – stavke, v smislu: »Zdi se mi ...« ali »Zaznavam, da ...« ali »Sprašujem se...«.
Kot preventiva pa: čim več časa bodite skupaj in bodita pri preživljanju skupnega časa kreativna in skupen čas naj bo kar se da kvalitetno izkoriščen. Delita vse kar se vama dogaja znotraj vaju, vsa občutja in čustva, mišljenja, govorita tudi o dogodkih, ki so se zgodili tekom dneva. Postanita PO-VEZANA in ne navezana.

Vir: Emocije - Razumevanje čustev v psihoterapiji, Formule ljubezni, avtor: Dr. Zoran Milivojević