Danes se vedno več staršev boji svojih otrok


Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina ima večletne izkušnje pri delu z otroki. Tudi po njenem mnenju so pri vzgoji danes in včasih obstajale precej velike razlike. Katere so in kako naj se starši nanje prilagajamo, kaj je narcizem in mnogo več, si preberite v nadaljevanju.

Nedvomno so starši imeli nekoč več avtoritete kot jo imajo danes, kajne? Zakaj je bilo temu tako? Morda zaradi bolj trde vzgoje?
Niso komplicirali, vzgoja je bila preprosta. Predvsem se niso bali svoje starševske vloge in z njo povezanih metod vzgajanja. Otroke so bolj spodbujali k razmišljanju z lastnimi možgani in jim prepustili sprejemanje lastnih odločitev, za katere so otroci znali prevzeti odgovornost. Niso jim jemali odgovornosti npr. za šolski del in opravljanje šolskih zadolžitev (danes slišite mame, kako se one učijo; delajo naloge; nekritično kritizirajo vse, kar njihovemu »ubogemu malčku« povzroča napor....), niso nekritično napadali okolice in jo krivili za vse neuspehe in težave njihovih otrok; skratka, svojim otrokom niso odvzemali lastne odgovornosti v tako velikem obsegu, kot je to prisotno danes, da na tak način vzgajana mladina pade na izpitu pred vsakim manjšim naporom, ko se je potrebno malo potruditi, vložiti malo energije za dosego cilja ipd....ker so se pač navadili na luksuzen hotel mama z uslužnimi in neprestano pripravljenimi služabniki.

Danes vedno več staršev vzbuja občutek, da se bojijo svojih otrok. Kot da izgubljajo samozavest in trdnost. Mislim, da je to pogojeno z nekritičnim sprejemanjem ideologije permisivne vzgoje in idejami, da bi bili starši radi prijatelji s svojimi odraščajočimi najstniki. Vloge se izgubijo, ne ve se več, kdo je odrasel in kdo otrok. Otrok prevzame moč in nadzor, starši pa so popolnoma izgubljeni. Starši so iz rok izpustili nujno osnovo uspešne vzgoje – svojo starševsko avtoriteto. Včasih so vzgajali otroke s pravili, prepovedmi in navodili, pa če je bilo to otrokom všeč ali ne – kar mora biti seveda starševska dolžnost tudi danes! Starši se morajo čimprej sprijazniti, da so očetje in mame – in ne otrokovi prijatelji, ki ustrežejo vsem njegovim željam, zahtevam in muham. Starši, verjemite - čeprav vam otrok tega sicer ne pokaže, pa si avtoritete želi in jo potrebuje. Noben otrok ni pomanjšan odrasel. Je nebogljen in s pomanjkljivimi izkušnjami, dolgotrajno življenjsko odvisen od odraslih. Vaš otrok potrebuje meje, ki mu jih postavljate vi, njegovi starši, ker mu samo te v postopnem spoznavanju sveta nudite nujno potrebno varnost. Ravno postavljanje meja pomeni zdravo in aktivno vzgajanje. Samo tako otroka usposabljamo za življenje in ob tem upoštevamo njegove potrebe in razvojne značilnosti – kar seveda ni trda vzgoja!
Kjer je vzgoja trda, je starš absolutna avtoriteta in v takšni družini prevladuje zgolj enosmerna komunikacija. Je pa to način discipliniranja, ki je tudi še danes prisoten. Potrebe, mnenja in želje otrok so že v kali zatrte, ravnanje otroka po pričakovanjih in zahtevah staršev pa se dosega s prisilnimi vzgojnimi ukrepi, pretepanjem, poniževanjem, zasmehovanjem, zastraševanjem, ignoranco, omalovaževanjem ipd..... To pa so elementi avtoritarne vzgoje, ki z zdravo avtoriteto staršev in demokratičnim vzgajanjem, za kar se zavzemamo, nimajo prav nobene zveze!

So starši takrat uporabljali več fizične kazni?
Fizično kaznovanje otrok je bilo prisotno tako v preteklosti, kot je tudi danes. Verjetno nimamo povsem relevantnih podatkov o prisotnosti fizičnega nasilja staršev nad otroki, ker je zelo veliko prikritega dogajanja skritega za štirimi stenami. Lahko tudi dolga leta. Se pa v povezavi s preteklostjo danes družba prej odzove na tovrstno kaznovanje, ki je tudi zakonsko sankcionirano.
Povsem neustrezno pa je vsak fizičen kontakt starša z otrokom opredeliti kot fizično nasilje, ki ga je potrebno kazensko preganjati. S kampanjo proti telesnemu kaznovanju, ki se še dogaja, se vnaša nova zmeda. O zlorabah in trpinčenju otrok bi morali ljudi ozaveščati jasneje in odločneje. Ko govorimo samo o telesnem kaznovanju, izpuščamo druge oblike nasilja, ki so za otroka lahko še bolj obremenjujoče in dolgoročno škodljivejše, kot so čustveno, psihično in socialno nasilje. Telesno kaznovanje pač ne pomeni vselej tudi nasilja! Ustrezneje in pravilneje bi bilo, če bi odločneje govorili o nasilju in zlorabah ter jasno postavili meje med nasiljem in zdravim kaznovanjem. Potemtakem moramo kazensko preganjati tudi razvajanje, saj je znanstveno dokazano škodljivo.
Nov zaskrbljujoč pojav pa je zagotovo naraščajoče fizično nasilje mladostnikov nad njihovimi starši in s tem povezan ukrep prepovedi približevanja mladostnika lastnim staršem. V zavodu, ki ga vodim, smo s to problematiko seznanjeni in z njo soočeni že nekaj let. Zagotovim vam lahko, da je pojav najpogosteje odgovor mladostnika nad agresivnimi starši; ali pa odgovor mladostnika, produkt permisivne vzgoje, ki izsiljuje svoje starše, se jim maščuje, ko morda le-ti prvič uspejo izreči »ne«.

Dandanes vemo, da je še hujša psihična kazen ...

Psihični teror staršev nad otroci pri njih ugotovljeno pušča hujše duševne posledice in neustrezne osebnostne prilagoditve, kot občasne klofute ali plosk po riti!

Kaj pa pravzaprav je psihično nasilje nad otrokom? Podrobneje ga opredeljujejo na Društvu za nenasilno komunikacijo, kjer navajajo nekatere oblike psihičnega nasilja, na katere odrasli in otroci najpogosteje opozorijo:
• Namensko omalovaževanje, zmerjanje in druge oblike žaljivega vedenja do otroka, ki prizadenejo njegovo samospoštovanje in samopodobo.
• Zanemarjanje otrokovih čustvenih potreb, čustvene topline, neodzivanje na čustvene stiske otroka, odklanjanje podpore v okoliščinah, ki jih otrok ne more obvladati sam.
• Postavljanje delovnih in vedenjskih zahtev, ki presegajo njegove sposobnosti.
• Pogojevanje ljubezni, na primer starši imajo otroka radi, ko se obnaša kot želijo, sicer ga ne marajo oziroma ga zavračajo.
• Prikrajševanje otroka za to, da se razvija v samostojno, edinstveno osebnost in razvija svoje potenciale.
• Zavračanje in nepravično vedenje v primerjavi s sorojenci in sorojenkami.
• Neodzivanje na otrokove potrebe in odtegovanje pozornosti, ko je v težavah ali v stiski.
• Zasmehovanje, blatenje otroka, uporaba ponižujočih izrazov, javna ponižanja, pripisovanje negativnih lastnosti.
• Povzročanje strahu, discipliniranje z ustrahovanjem, grožnja s fizičnim napadom.
• Puščanje malega otroka samega.
• Izolacija otroka, prostorska osamitev, zaklepanje v prostore, prepoved stikov z odraslimi ali vrstniki.
• Siljenje otroka, da opazuje nasilje ali se udeležuje nasilnih situacij. Uporaba otroka kot sredstvo izsiljevanja med odraslimi.
• Posploševanje otrokovega neustreznega vedenja na otrokovo osebnost. Na primer: »Spet se ne učiš. Navadna lenoba si.«
• Preusmerjanje svojih neprijetnih čustev na otroka oziroma prelaganje krivde za lastna neprijetna čustva na otroka: »Še nikoli v življenju me ni bilo tako sram kot danes, ko si se tako obnašal/a«.
Lahko si predstavljamo, kako se otrok počuti v naštetih situacijah, težava je v tem, ker jim je lahko podvržen leta in leta; okolica je običajno temu priča (sosedje, učitelji, vzgojitelji, sorodniki...), vendar je nemočna. Sama jih raje občasno dobim po riti, kot da me dnevno ponižujejo, zasmehujejo, ignorirajo, odklanjajo ipd., pa naj se sliši še tako noro. Plosk po riti zaradi npr. moje neobvladljivosti bom prej požrla kot kontinuirano psihično torturo različnih oblik.
Kdaj se je ta »trend«, da so starši imeli vse manj avtoritete začel spreminjati? Ko so starši začeli vse dopuščati otroku, ko mu niso več postavljali mej, ko so bili bolj prijatelji kot starši?
Družina zgodovinsko gledano že ves čas spreminja svoje funkcije, ki jih prevzemajo druge družbene institucije. Družina je vpeta v družbo in kulturo, zato se skozi zgodovino spreminja predvsem zaradi družbenih sprememb. O slednjem razpravljajo različne vede, ki se ukvarjajo z družino, kot npr. antropologija, etiologija, sociologija, zgodovina, pedagogika in andragogika). V obdobju moderne je na družino in medsebojne odnose med družinskimi člani pomembno vplival prihod industrijskega kapitalizma, ko sta prevladala procesa sekularizacije in laičnosti. Posledica družbenih sprememb v strukturi družine so tudi novi načini vzgajanja in novi vzgojni modeli. Vzgojni stili ustvarjajo družbeno zaželene posameznike, torej velja, da bo v določenem obdobju prevladujoč tisti stil vzgoje, ki je družbeno zaželen. Kateri vzgojni stil pa bo prevladal, je odvisno tudi od socialno ekonomskega statusa staršev in njihovega osebnega dojemanja starševstva.

Skozi družbeni razvoj lahko spremljamo določene družbene transformacije in novosti v primerjavi z atributi družinskega življenja v sodobni družbi . Ličen odlično podaja mnenje, da se je na poti od moderne k postmoderni spremenil koncept sebe, od značajskega človeka prek močne osebnosti se je razvil človek s skrpano identiteto, kar danes poznamo pod poimenovanjem narcizem – ki ni nič drugega kot asocialni individualizem, preveliko poudarjanje pomena individualnosti posameznika in zadovoljevanju njegovih potreb. Svoj doprinos in krivdo za nastalo stanje vsekakor nosi tudi uvajanje permisivne naravnanosti na vsa področja življenja in dela! Bogomir Novak ugotavlja, da je videti, da je proces individualizacije prišel že do atomizacije družbe in zato rabimo novo solidarnost. Brez nje tudi ni integrativnega delovanja in je treba izbirati takšno svobodo, ki vključuje čim več vrednot za čim širši krog ljudi in je obenem multifunkcionalna za posameznika.

Bi lahko rekli, da avtoriteta daje neko varnost otroku?
Najprej si moramo razjasniti, kaj pojem avtoriteta sploh pomeni, ker opažam, da se v laični javnosti zamenjuje s pojmom avtoritaren – slednje namreč pomeni oblasten, nasilen, samovoljen, sloneč na načelu brezpogojne pokorščine, terjajoč brezpogojno pokorščino.
Avtoriteta pa pomeni ugled, vpliv, veljava...ki izvira iz duševne ali moralne premoči. Tako lahko razumemo, da je avtoriteta vezana na funkcijo, ki jo oseba opravlja ali vlogo, ki jo živi. Če želimo opredeliti avtoriteto na splošno, je torej vedno povezana z vplivom. Vendar pa je potrebno poudariti, da ima oseba (ali institucija ipd.), ki ima avtoriteto, sicer možnost vplivati na nas, ni pa nujno, da ima dejansko sposobnost. Vpliv se namreč odraža kot način določenega ravnanja ali način doseganja cilja pri posamezniku - njegovo ravnanje, vedenje, doseganje zastavljenih ciljev pa bo skladno z našimi pričakovanji in željami. Dejstvo je, da ne moremo vplivati na nikogar, če v odnosu do njega nimamo ustrezne pozicije moči in dejanske sposobnosti vplivanja – to je bistvo avtoritete. Torej - razumevanje kot tudi sprejemanje avtoritete sega mnogo dlje od same formalne funkcije ali vloge človeka. To pomeni, da posameznik ne bo kar tako spoštoval oziroma samoumevno in nekritično upošteval formalne avtoritete zgolj zaradi pozicije položaja (starš, učitelj, vzgojitelj, politik), temveč morajo biti v »formalni obleki« avtoritete vsebovane določene osebnostne kvalitete ali t.i. kvalitativna oblika avtoritete, ki izvira iz nas samih, naše osebnosti, našega jaza. Povsem je jasno, da otroci potrebujejo jasne meje, občutek varnosti in za doseganje tega predvsem odločne starše. Odločnost in doslednost vzpostavljamo preko komunikacije z otrokom, kjer je temelj predvsem na spoštljivem vedenju do otrokove osebnosti, na jasnih starševskih sporočilih, odločnosti in samoobvladovanju lastnih neprimernih impulzov. Bistvo vzgoje torej ni krotiti ali zasužnjevati otroka – nasprotno, potrebno ga je spodbujati, podpirati, voditi ter mu postavljati meje, na katerih gradimo skupen odnos. Postavljanje mej pomeni, da otroku primerno upoštevajoč njegove potrebe in želje, na ustrezen način predstavljamo naša in splošno sprejeta pravila vedenja ter pričakujemo, po potrebi zahtevamo njihovo upoštevanje. Starši to počnemo s svojo avtoriteto in to mora tako biti. Brez pardona!

Ne smemo pozabiti, da se je s časom razvijala tudi tehnologija, v naše domove so prišle televizije, dobili smo telefone, nato računalnike, zdaj ima Ipad že skoraj vsak prvošolec ... Logika pove, da če preživijo več časa pred računalniki, ga preživijo manj z vrstniki, družinskimi člani, manj je komunikacije ... Kako to vpliva po vašem mnenju na dolgi rok?
Glede na izsledke naših raziskav, slovenski otroci in mladostniki s prijatelji v resničnem svetu preživijo vse manj, pred računalniki pa vse več časa. Stroka ugotavlja, da skriva takšno zapiranje v "varnost" domačih sob, ki so mu nekateri starši v skrbi, da njihov otrok ne podleže alkoholu in drogam, celo naklonjeni, mnoge pasti. Ob nacionalnem posvetu o zdravem življenjskem slogu je dr. Helena Jeriček Klanšček z Inštituta za varovanje zdravja spomnila, da zadnja raziskava o vedenju v šolskem obdobju HBSC iz leta 2006 kaže na težave v odnosih z vrstniki pa tudi na "določeno mero osamljenosti". Zato bi morali biti starši in učitelji po njenem pozorni na socialno mrežo otrok, pri tem pa spodbujati njihovo sprejemanje drugačnosti in sodelovanje.
Pretirano ukvarjanje z računalniškimi igricami, spletnimi klepetalnicami in brskanje po internetu lahko na drugi strani vodi v odtujevanje od sebe in drugih, v občutke negotovosti in nezadovoljstva. Vprašanje je namreč, ali gre pri odnosih, ki jih mladostniki vzpostavljajo v različnih spletnih družabnih mrežah, za pristna prijateljstva. Jeriček-Klanščkova je pojasnila, da imajo strokovnjaki na virtualne odnose različne poglede - nekateri menijo, da gre za prave odnose, drugi, da ne. Strinja se, da so ti stiki drugačni od tistih, ki potekajo "iz oči v oči". "Na internetu izrečenega ne moremo preverjati z vsemi čuti, zato je komunikacija zelo okrnjena. Težje kot v medosebni komunikaciji na primer ugotovimo, ali se sogovornik pretvarja. Poleg vprašanja pristnosti in iskrenosti pa se tu zastavlja tudi vprašanje celovitosti takšnega odnosa".
Osebno sem prav tako prepričana, da internetni odnosi ne morejo biti nadomestek resničnih prijateljstev. Mladostniki še nimajo povsem izoblikovane identitete, zapiranje v svojo sobo in umetni, virtualni svet zagotovo ni zdravo. Med drugim so vidne in očitne posledice fizične težave zaradi pomanjkanja telesne aktivnosti - vedno več otrok je namreč predebelih. Raziskava OECD je pokazala, da naj bi bilo predebelih 32 odstotkov dečkov in 23 odstotkov deklic. Preveč sedenja pred ekrani, telesna neaktivnost, ob tem nezdravo prehranjevanje, je zagotovo del problema.

Obenem je močno vprašljiv tudi potek duševnega razvoja in izgradnje psihičnega aparata, osebnostne strukture ipd...ob pomanjkanju socialne interakcije v živo, saj mladostnik v tehnikalijah odnose in čustvovanje omeji zgolj na tiste, ki se mu zdijo varni. K zapiranju v svojo sobo so sicer že tako bolj nagnjeni tisti otroci in mladostniki, ki težje vzpostavljajo socialne stike, težje komunicirajo in izražajo čustva, z umikanjem v virtualni svet pa te težave le še stopnjujejo. Ni več prostora za razvijanje zdrave domišljije, fantazije in lastne, avtonomne kreativnosti. Kot poseben problem ob tem lahko izpostavimo zasvojenost. Tako se je npr. pred časom v novogoriški ambulanti za zdravljenje odvisnosti zaradi odvisnosti od iger na srečo zdravilo 14 ljudi, med njimi je bil tudi dvanajstletnik, kar so vsekakor zaskrbljujoče posledice in alarm za starše. Oni so odgovorni!

V nekaterih tujih raziskavah (kot npr. Center for Media and Child Health) zasledimo podatek, da tisti otroci, ki gledajo nasilne vsebine, preživijo manj časa s prijatelji v primerjavi z otroki, ki ne gledajo nasilnih vsebin. Prekomerno gledanje TV povezujejo tudi s povečano stopnjo fizične in verbalne agresivnosti med otroci.

Kaj pravzaprav pomeni demokratična vzgoja? Si mnogi to na primer zmotno predstavljajo ter zavoljo demokracije in permisivne vzgoje otroku dajejo glavno besedo, ga (pre)veliko upoštevajo, z njimi vedno diskutirajo, namesto da bi trdno in jasno določili, kaj se sme in česa ne?
Bralci se ob prebiranju literature verjetno najpogosteje srečujejo z omembo treh kvalitativno različnih tipov vzgoje in sicer:
Avtoritarna vzgoja: je vzgoja, kjer izstopajo in prevladujejo prepovedi; izstopa dresura; ključna beseda je NE; starši izhajajo zgolj iz formalne pozicije moči. Stalno se pojavljajo nove norme, pravila, zapovedi, prepovedi. Lahko zasledimo tudi poimenovanje patriarhalna vzgoja z represivnimi okvirji. Otroka se ne sliši, ne vidi, vzgajan je preko zastraševanja. Rezultat: odvisnost otrok, ki se ne znajo postaviti zase in so brez notranjih meja, lahko imajo prevelike zahteve do sebe, so izjemno prestrašeni, negotovi, izstopa introvertiranost. V obdobju pubertete se lahko pri njih srečamo z agresivnostjo do soljudi ali fizično ločitvijo od staršev..
Permisivna vzgoja: je diametralno nasprotna predhodni. Ključna beseda je DA, vse je dovoljeno in starši so sužnji otroka. Otroku je vse dopuščeno in postopoma otrok prevzame vodenje celotne družinske dinamike. Starši zmotno pojmujejo svoje početje kot »demokratično«, gre pa v bistvu za tip vzgoje, kjer vzgoje sploh ni! Otroku se namreč omejitev ali zahtev sploh ne postavlja (kar je bistvo vzgoje!), odgovornost se prenaša na otroka (katastrofa!). Otrok stiranizira starše do te mere (oziroma se sami!), da mu v nedogled pojasnjujejo, argumentirajo in se z njim pregovarjajo. Sprašujejo ga tudi stvari, ki so povsem jasne in niso v njihovi pristojnosti. Tovrstna vzgoja je tavanje v megli brez opornih točk – rezultat oziroma produkt pa pošasten! Sproducira patološkega narcisa, ne omogoča vzpostavitve moralnega imperativa, neguje egocentrizem in egoizem. Potrošniški družbi je seveda v interesu, saj jo v oglasih ponuja kot nekaj dobrega in zaželenega. Načela permisivne vzgoje so postala prepričanje celotne družbe, nekakšna nova vera, in kdor je o njih podvomil, je bil razglašen za heretika!

Sama jih doživljam kot čustvene in delovne invalide. Statistični podatki števila samomorov v svetu izkazujejo Japonsko kot državo z visokim odstotkom samomorov. Strokovnjaki visok rezultat povezujejo kot posledico njihovega načina vzgajanja brez kakršnegakoli verbalnega ali fizičnega nasilja, ampak vzgajanja z občutkom slabe vesti.

Demokratična vzgoja: v nasprotju z obema predhodnima tipoma vzgoje, se otroka v demokratičnem stilu vzgoje podrazumeva kot enakopravnega člana družine – na pa njen center! Starši vzgajajo otroke preko svoje avtoritete. Zaznajo in razumejo potrebe in želje svojih otrok, vendar otroke spodbujajo k lastnim odločitvam (ne delajo in ne razmišljajo namesto njega!). Bistvo demokratične vzgoje je dober medsebojni odnos in morajo biti starši zgled za identifikacijo. Disciplina in kaznovanje sta nujna, grajamo pa otrokovo vedenje, ne njegove osebnosti! Disciplina mora biti prisotna od njegovega rojstva dalje, le na tak način se bo otrok podrejal moralnim pravilom. Rezultat: otrok se razvije v samostojno in odgovorno osebnost, ki se zna pogajati in je discipliniran. V adolescenci ta disciplina preraste v samodisciplino. Otrok sam prevzema odgovornost za svoja dejanja, meje in okvirji so prisotni, ampak so fleksibilni.

Sedaj vemo, da je bistvo demokratične vzgoje avtoriteta staršev! Gostečnik lepo opisuje avtoritativno vzgojo (pozor – ne avtoritarna) – vzgojo za odgovornost, kjer je značilno obojestransko spoštovanje; tako spoštovanje staršev kakor tudi mladostnikov. Starši želijo mladostnika vzgojiti v zdravo, zrelo in samostojno osebnost. Mladostnik zelo jasno ve, kje so meje, kaj se sme in kaj ne, pozna strukturo v obliki pravil, vrednost, norm, kar mu daje občutek varnosti. Starši tako vedno vedo, kje je njihov mladostnik, s kom se druži, kdo je tam od odraslih in predvsem, kdaj pride domov. Gre za t. i. »starševsko abecedo pravil«. Pri teh odločitvah mladostnik sodeluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Starši si ne lastijo problemov, ki niso njihovi, ampak jih prepustijo otroku, da se ukvarja z njimi. To ne pomeni, da ga problemu prepustijo, ampak so ob njem in mu pomagajo videti tisto, česar sam ne zmore videti, vendar se ne odločajo namesto njega. Ko se odloči, mu pustijo, da doživi tako pozitivne kakor tudi negativne posledice svoje odločitve. Vsekakor pa bodo starši nemudoma posredovali, če vidijo, da se bo mladostnik z določenim vedenjem ranil in bodo to odločno preprečili.
Če npr. mladostnik pride domov prepozno, potem bo moral naslednji dan ostati doma in bo zaradi tega trpel. Ta proces učenja odgovornosti je naporen, vzame veliko časa in zahteva potrpljenje, ki ga tako mladostniku kot tudi staršem večkrat primanjkuje. Odgovorni odnos temelji na spoštovanju in zaupanju, saj mladostnik ve, da ima možnost izbirati po svoji zamisli in da se to od njega tudi pričakuje.

Starši seveda ne morejo nadzorovati vedenja mladostnika, ko niso z njim in le malo, ko so z njim. Lahko pa nadzorujejo svoje lastno vedenje. Po Pantleyu je namreč dobra vzgoja, vzgoja z načrtom. Temelji na akciji namesto na reakciji, na vedenju namesto na naključju, na skrbi namesto na jezi in zdravem razumu namesto na nerazumnosti!

Kaj po vašem mnenju pomeni biti strog starš? Kakšne lastnosti krasijo strogega starša in ali je priporočljivo biti tak? Če je nekdo strog, še namreč ne pomeni, da ne zna biti ljubeč, nežen in spoštljiv, kajne?

Na tem mestu vam lahko posredujem nekaj izsekov iz odličnega vzgojnega priročnika Znanost o vzgoji, avtorice Margot Sunderland. Knjiga je posebna zato, ker je plod avtoričinih temeljitih raziskav na področju nevroznanosti o komunikaciji med starši in otrokom. Na izredno poljuden način pojasnjuje znanstvena dognanja, pri tem pa ima ves čas pred očmi vsakodnevne tegobe, s katerimi se morajo spopadati starši in otroci. Njen uravnotežen pristop upošteva, kaj si starši zares želijo za svoje otroke - pomaga jim vzgojiti odgovorne, samozavestne posameznike, ki znajo uživati v zadovoljujočih odnosih zdaj in vse življenje.
Tveganje, da bomo vzgojili ustrahovalca ali nasilneža, je v veliki meri odvisno od vzgoje. Dobronamerni starši se pogosto ne zavedajo, da lahko discipliniranje, ki temelji na kritikah in ukazih, v resnici spremeni sisteme za odzivanje na stres v otrokovih možganih. Zaradi tega lahko postane otrok preobčutljiv in ima preveč aktiven sistem za jezo ali strah. Poleg tega takšno discipliniranje otroka nauči lekcije podrejanja/moči. Zato se lahko otrok še preveč zlahka zateče k podrejanju/prevladi v obliki ustrahovanja drugih. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je še zlasti velika, če ga kaznujejo s klofutami. Raziskava o vedenju staršev v Združenem kraljestvu kaže, da petinsedemdeset odstotkov staršev klofuta svoje enoletne otroke; enaindevetdeset odstotkov otrok dobiva klofute; deset odstotkov otrok je bilo udarjenih s kakšnim predmetom. Vlada staršem še do danes ni zakonsko prepovedala pretepanja otrok. Če otroku delimo klofute, ga učimo, da ni nič narobe, če koga udari. Morda bo udaril brata ali sestro, brcal mačko ali začel tepsti druge otroke v šoli. Če otroka klofutamo, mu kažemo, kaj naj naredi, ko ga bo kaj frustriralo, se pravi, naj se znese nad drugimi. Da se razumemo: ne govorimo o občasnem vpitju na otroke.
Nekateri ukazi so nujno potrebni in življenjsko pomembni. Na primer, če otroku, ki hoče steči na cesto ali je tik pred tem, da vtakne prst v električno vtičnico, zavpijemo: "Stoj!" Če pa v interakciji med starši in otrokom prevladujejo kritike ali ukazi, bo čas, ki ga boste preživeli skupaj, zanesljivo grozen. Otrok se bo naučil vsega o odnosih, ki temeljijo na moči in nadzoru, zelo malo pa o odnosih, ki temeljijo na toplini, prijaznosti in sodelovanju. Kadar otrok vsak dan živi v stresu, ker eden od staršev vsakodnevno vpije nanj ali mu uprizarja izbruhe jeze, je lahko napetost zaradi občutkov, s katerimi se znajde sam, tako strašna, da se jo mora nekako znebiti. To pogosto naredi tako, da pretepa ali ustrahuje drugega otroka, če pa je mlajši, pogosto vpije, kriči, grize, udarja ali kaj razbije. Takšni otroci imajo radi vojne igre in so pogosto obsedeni z nasilnimi računalniškimi igricami, pri katerih lahko streljajo in ubijajo, kolikor jim srce poželi. Če otroka kar naprej kritiziramo, mu ukazujemo in grozimo, mu ne pomagamo razvijati zgornjih možganov na načine, ki so nujno potrebni za preudarjanje, načrtovanje in razmišljanje. Poleg tega lahko s takšno vzgojo povzročimo, da sistemi za odzivanje na stres v možganih in sistem za jezo v spodnjih možganih trajno postanejo preveč aktivni. Ti otroci živijo življenje kot zelo vnetljive vžigalice. Ljudem pa niso všeč otroci, katerih življenje tako močno upravlja mehanizem 'bojuj se ali zbeži' iz plazilskega dela njihovih možganov. Ti otroci so zato velikokrat deležni negativnih odziv ljudi, to pa še dodatno krepi njihov negativen pogled na svet.

Način discipliniranja otroka je izjemno pomemben, ne samo za otroka, temveč za družbo nasploh. Družba žanje, kar seje, in sicer na način, kako skrbi za svoje otroke, kajti stres oblikuje možgane tako, da kažejo več antisocialnih oblik vedenja. "Stres lahko sproži vrsto hormonskih sprememb, ki trajno programirajo otrokove možgane za spopadanje z zlonamernim svetom. Tako se nasilje in zloraba prenašata z generacije na generacijo, pa tudi iz ene družbe v drugo." Številni svetovni voditelji, ki so jih disciplinirali z jezo in krutostjo, se pozneje do svojega ljudstva vedejo grozljivo ali pa ustrahujejo druge države. Dokler bomo tako disciplinirali otroke, bomo imeli strašne vojne tako v družinah kot po svetu. V prid temu govori neka zelo pomembna raziskava. Raziskovalci so izsledili Nemce, ki so med drugo svetovno vojno tvegali svoje življenje, ker so skrivali Jude. Ko so jih raziskovalci intervjuvali, so pri vseh teh prijaznih ljudeh odkrili enako prepoznavno značilnost. Vsi so bili socializirani tako, da je bilo njihovo osebno dostojanstvo spoštovano. Pri vzgajanju se lahko veliko naučimo od poučne raziskave profesorja Adriana Raina, ki je preučeval posnetke možganov impulzivnih morilcev. Posnetki so pokazali veliko aktivnost v spodnjih možganih in zelo malo aktivnosti v zgornjih možganih (čelnih režnjih), kadar so bili morilci v stresu. To pomeni, da niso bili sposobni misliti, preudarjati in premišljevati o tem, kaj se dogaja. To je lahko zapuščina otroštva, v katerem starši otrokom niso pomagali predelati njihovih občutkov jeze in stiske ali jih potolažiti in pomiriti. V svetu je veliko nasilja tudi zato, ker po planetu hodi veliko ljudi s slabo razvitimi funkcijami čelnih režnjev in bornimi sistemi za obvladovanje stresa. Posledica tega je, da ti ljudje lahko vsak hip izbruhnejo.

Nekateri ljudje, ki jim v otroštvu ni nihče pomagal obvladovati preveč silovitih občutij, so pozneje nasilni doma med štirimi stenami. Večina izmed nas se kdaj pa kdaj razjezi, morda takrat, ko se v nabiralniku znajde nepričakovano visok račun za ogrevanje ali pa nam drug voznik zapre pot, vendar nam uspe obvladati naše otročje, primitivne možganske odzive ter mislimo in se vedemo kot odrasli. Nekatere ljudi pa ta občutja preplavijo in jih do konca življenja ne morejo obvladati, zato se jim že pri najmanjših ovirah 'stemni pred očmi' in se v najstrašnejših izbruhih nasilja znašajo nad družinskimi člani.

Ni dobro, da je nekdo nespoštljiv do otroka, da ga ponižuje, se nad njim znaša fizično ali psihično, mu krha samozavest ter ga zasmehuje, prav tako pa ni dobro, da mu dovoli čisto vse. Kako najti srednjo pot?
Potrebno je ceniti sebe, potem lahko cenite druge, tako vas bo cenil tudi otrok. Nespoštovanje, cinizem, nasilje, agresija nad otrokom, spolne zlorabe in druga neustrezna vedenja starša do otroka, so povezana z lastno patologijo posameznega starša, njihovimi osebnostnimi motenostmi in sprevrženostjo. Za taka ravnanja ne najdem nobenega opravičila, v mnogih podobnih primerih bi bilo potrebno otroka takoj izločiti iz družine in starše ustrezno sankcionirati. Trend v tujini gre v to smer, za otrokovo patologijo so odgovorni njegovi starši in zanjo tudi kazensko odgovorni. Tako se pojmuje slabo starševstvo kot kaznivo dejanje! Tako npr. velja v Angliji, Škotski, Irski, Belgiji, Grčiji:
• starši se morajo udeležiti posebnega treninga, nespoštovanje tega ukrepa pomeni kaznivo dejanje ali
• starši morajo nadzorovati otroka, če otrok ponovno izvrši kaznivo dejanje, so kaznovani tudi starši.

Jasen je trend: poleg krepitve odgovornosti mladoletnikov se krepi tudi odgovornost staršev za pomanjkljivo vzgojo, zaradi katere mladoletniki izvršujejo kazniva dejanja. Tudi pri nas se bomo morali nehati obnašati bolj papeško od papeža in stvari postaviti na svoje mesto.

Preprost odgovor na vaše vprašanje glede pravi poti vzgoje je že zajet v vseh odgovorih – prava pot je uporaba starševske avtoritete, prepletena z elementi demokratične vzgoje.

Nekje sem prebrala, da največje zlo niso slabi starši, temveč idealni ...

Res je, to je izjava žal lani pokojnega Bogdana Žorža, avtorja prve slovenske knjige o razvajenosti, ki ga poimenuje "rak sodobne vzgoje". Otrok seveda ne potrebuje idealnih, temveč le dovolj dobre starše.
Po njegovem mnenju, pri katerem se mu v celoti pridružujem, je danes razvajanje vsekakor velik problem, resnejši, kot so si nekateri pripravljeni priznati. Prav zato, ker razvajanje podpira naša celotna družbena stvarnost. Skriva se za otrokovimi pravicami, seveda ne pravimi, ampak tistimi sprevrženimi. Razvajanje je širši družbeni problem tudi zato, ker je v preteklih desetletjih celo dobilo nekak pridih dobrega, pozitivnega. Tako zelo, da ga vse pogosteje celo uporabljajo reklamne agencije za pridobivanje kupcev.
Vendar je vse bolj jasno in očitno razvidno, tudi našim raznim »strokovnjakom« (v kolikor posedujejo normalne intelektualne kapacitete), ki so v slovenski prostor povsem nekritično vpeljevali permisivne elemente – zlasti na področju pedagogike in prava, čeprav je tujina že poročala o škodljivih posledicah permisivne vzgoje ( v zadnjih dveh, treh letih skoraj vsak teden izide nova knjiga, ki na tak ali drugačen način govori o škodljivosti razvajanja. Pri nas nekoliko capljamo zadaj, pa vendar so opazni pomembni premiki, saj ga praktično ni več strokovnjaka, ki bi še prisegal na permisivno vzgojo; velik del naše sodobne depresivnosti, nezadovoljstva in brezvoljnosti pa tudi nemira in neobvladljivosti pri otrocih je povezan z nepripravljenostjo na odrekanje. Ker ga doživljajo kot travmo, ostajajo razdvojeni, vezani na neizpolnjene želje in zato nezmožni polnega zadovoljstva ob izpolnjenih željah. Skratka nezmožni polnega življenja tukaj in zdaj) in s tem povezanega naraščajočega števila apatičnih, nezadovoljnih, vedenjsko neobvladljivih, neodpornih itd. otrok in mladostnikov, da je z besedami Marka Juhanta nujno potrebno čimpreje ponovno uvesti Varuha otrokovih dolžnosti ali NEHAJTE SE UKVARJATI Z OTROKOVIMI PRAVICAMI.

Ostali članki iz teme otroci

Mar 27, 2021 1041

Mlezivo je kot prvo cepivo

Tatjana Pavlin, dr. med., spec. pediatrije in svetovalka za laktacijo in dojenje nam je…
Feb 08, 2021 1253

Disleksija

Učne težave so včasih povezane z disleksijo – težavo, zaradi katere otroci težje berejo,…
Jan 07, 2021 1787

Spije vaš otrok dovolj vode?

Otroci se ne zavedajo pomena hidracije, zato morate starši poskrbeti, da malčki ne bodo…
Dec 21, 2020 1043

Prisluhnite svojemu otroku

Katja Molek, univ. dipl. psihologinja iz Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna…
Sep 29, 2020 670

Polni energije v šolo

Jeseni je spet čas, ko otroci sedejo za šolske klopi in aktivirajo možgane, ki so glavni…