Milan 
Samoumevno se nam zdi, da novorojenčkom okoli ritke ovijemo pleničko … Toda to se bo sčasoma morda spremenilo, saj že obstaja program, ki sporoča, da življenje brez plenic prinaša prednosti tako za starše kot za otroke. Več o tej zanimivi temi nam je povedala Metka Zupančič, svetovalka za koncept brez plenic pri programu Pozdrav življenju.
Mnogi so prepričani, da se novorojenčki ne zavedajo svojega izločanja, zato jih – logično – ovijamo v pleničke. Vaše mnenje je drugačno.
Komunikacija o izločanju, ki jo lahko vzpostavimo z dojenčkom, potrjuje naravno dejstvo, da se dojenčki na nek način izločanja zavedajo že od rojstva dalje. Novorojenček po naravnem občutku raje izloča v prosto, kar se pogosto zgodi, čim ga razvijemo iz plenic. Če dojenčka neprenehno povijamo v plenice, se ta čut izgubi, otrok se navadi na izločanje v plenice. Ko ga želimo odvaditi od plenic po enem ali več letih te navade, se mora otrok ponovno naučiti občutka izločanja v prosto, kar včasih ni ravno enostavno. Če pričnemo o izločanju na nežen način komunicirati že z dojenčkom, se mu kasneje ni potrebno odvajati od plenic, temveč se le postopoma popolnoma osvobodi le-teh.
Dejstvo je, da v nekaterih kulturah še vedno ne poznajo plenic, zato druge izbire kot da otroka pustijo brez, nimajo … Bi rekli, da nas je potrošništvo v modernem svetu odtujilo od tesne povezave z otrokom?
V kulturah, kjer še vedno živijo v povezavi z naravo, že od nekdaj in seveda še danes z otroki pričnejo komunicirati o izločanju že od rojstva dalje ali pa v prvih mesecih po rojstvu. Dojenčki so večino časa nošeni, zato imajo matere neprestano tesen stik z njimi in lahko zaznavajo ter se odzivajo na otrokove znake v povezavi z izločanjem. Seveda načina življenja v teh kulturah ne moremo neposredno primerjati z načinom življenja v zahodnem svetu, kjer je težnja po že kar pretirani higieni pripeljala do proizvodnje in množične uporabe plenic za enkratno uporabo. Lahko pa se ponovno vrnemo k naravnim principom, ki vodijo v boljši stik tako z naravo kot s soljudmi. Dojenček, s katerim komuniciramo o izločanju namreč ohrani naravno zavedanje o izločanju, hkrati pa je tudi bolj celostno zadovoljen in globje povezan z odraslim, ki se odziva na njegove potrebe glede izločanja.
Bi rekli, da so prenatrpan urnik, pomanjkanje časa in morda lenoba (da ne rečem skrb, da ne bi otrok umazal dragocene stvari) botrovali k temu, da otroka ne pustimo brez plenic?
Da, tudi po mojem mnenju je k prenehanju kakršnekoli komunikacije o izločanju v prvih letih otroštva botrovala predvsem težnja po pretirani higieni, če ne že kar sterilnosti in seveda tudi praktičnost uporabe plenic za enkratno uporabo. Vse to je sebi v prid izkoristila industrija plenic za enkratno uporabo. S samimi plenicami pravzaprav ni čisto nič narobe in so koristne v mnogih situacijah, ko se ne moremo odzivati na dojenčkove potrebe po izločanju. Največja škoda je v tem, da se je vedenje o komunikaciji glede izločanja z dojenčkom v sodobni družbi izgubilo. Na srečo se mladi starši vse bolj ozaveščeno vračajo k starodavnim in bolj naravnim metodam, kot je tudi koncept brez plenic. Pomembno je, da lahko prek različnih virov pridejo do koristnih informacij, ki jih lahko nato uporabijo v vsakdanjem življenju z dojenčkom.
Kako naj poteka nežna komunikacija otroka o izločanju?
Komunikacija poteka tako s strani dojenčka, ki s telesno govorico sporoča svojo potrebo po izločanju, kot s strani odraslega, ki opazuje otroka, prepozna telesne znake in se nanje odzove. Poleg tega pri komunikaciji pomaga opazovanje časovnih vzorcev izločanja, ki so povezani z drugimi fiziološkimi funkcijami, kot so spanje in hranjenje. Pomembno pri tem je, da se odrasli nežno odziva na otrokove potrebe po izločanju brez prisile in prevelikih pričakovanj, ki lahko vodijo v stresno situacijo tako za otroka kot za odraslega. Izločanje mora ostati naraven proces, ki ga otrok opravi v mirnem in predvsem tudi igrivem vzdušju. Zato naj gredo igračke in knjigice vedno zraven nad lavor, WC ali kahlico.
Kakšne so še prednosti življenja otroka brez plenic?
Življenje z otrokom brez plenic je vsekakor bolj izpolnjujoče tako za otroka kot za odraslega, ki z njim komunicira o izločanju. Otrok je bolj zadovoljen, ker poleg drugih osnovnih življenjskih potreb, kot so hranjenje, spanje, potreba po dotiku, dobi odziv tudi na potrebo po izločanju v prosto. Odrasli, ki prepoznava otrokove znake in časovne vzorce izločanja, pa otroka bolj razume in se mu lahko približa tudi z odzivanjem na to osnovno potrebo. Med njima se ustvari še globja povezava.
Ali obstajajo razlike med pralnimi plenicami in tistimi, ki so povsem nepropustne, iz umetnih materialov?
Seveda so za otroka boljše pralne plenice, ker v njih koža lažje diha, otrok pa zaradi mokrote do neke mere lažje ohranja zavedanje o izločanju in še bolj intenzivno sporoča, kdaj mora izločati. Vendar pri metodi koncepta brez plenic niti ni tako važno, kakšne plenice uporabljamo, ker se jih otrok postopoma povsem znebi.
Od kdaj naj bi uvajali starši koncept brez plenic in kdaj se pričakuje, da bi bil otrok brez njih? Verjetno se to razlikuje od otroka, staršev, okolja, vztrajnosti?
Z nežno komunikacijo o izločanju lahko pričnemo že takoj po rojstvu. Najlažje je vsekakor pričeti v prvih mesecih po rojstvu, ko je otrok veliko nošen, zato ga lažje opazujemo in občutimo njegove telesne znake v povezavi z izločanjem. Vendar je mogoče pričeti tudi kasneje, nekje vse tja do dopolnjenega 1. leta starosti. Čim prej je tem lažje, ker dojenček še ne izgubi zavedanja o izločanju. Starejši dojenčki se že navadijo na izločanje v plenice in je zato začetek morda težji. Ko pa komunikacija steče, pa je lažje izvajanje pri starejših dojenčkih, ker je čas med posameznimi izločanji daljši, uredi se tudi prebava in s tem tudi časovni vzorec izločanja.
Dojenček se plenic osvobodi postopoma, najlažje najprej v domačem okolju, nato pa tudi drugje. Ni tako pomembno, kdaj in kje je otrok popolnoma brez plenic, ker na to vpliva mnogo faktorjev. Pomembno je, da je imata otrok in odrasli vzpostavljeno komunikacijo o izločanju, ki bo otroku omogočila, da bo postopoma postal popolnoma samostojen. Eden prej, drugi pozneje.
Nekoliko težje je, kadar smo zdoma, kajne?
Seveda je najlažje biti brez plenic doma, kjer suha obleka ter mokra krpa hitro odpravita posledice »majhnih nesreč«. Vendar je mogoče biti brez plenic tudi, kadar se odpravimo zdoma. Takrat je potrebno vzeti s sabo rezervno obleko in mogoče tudi manjšo posodico za izločanje, kadar nismo v naravi ali ni na razpolago stranišča. Otroški voziček ali avtosedež zaščitimo z nepropustno podlogo, tako da tudi morebitne »nesrečice« ne bodo več problem. Če pa se starši ne počutijo sproščeno z otrokom brez plenic izven domačega okolja, lahko še vedno uporabljajo plenice, a se pri tem kljub vsemu odzivajo na otrokove potrebe po izločanju in ga vsakokrat razvijejo ter nato ponovno zavijejo v plenice. Ni važno, koliko časa čez dan in v katerem okolju je otrok brez plenic, pomembna je komunikacija.
Kot povsod, ima tudi koncept brez plenic nekaj prednosti in verjetno tudi nekaj slabosti …
Prednost koncepta brez plenic je na prvem mestu bolj celostno zadovoljen otrok, ki ohrani naravno zavedanje o izločanju. Preko nežne komunikacije o izločanju vzpostavi otrok boljšo povezavo z odraslim, kar vpliva na njegov čustven razvoj. Poleg tega občuti otrok v času, ko ni zavit v plenice, večje fizično udobje, saj njegova koža lažje diha, manj je možnosti nastanka pleničnih izpuščajev. Brez tesnega oprijema plenic se otrok bolj svobodno giba in bolj občuti svet okoli sebe tudi s spodnjim delom telesa. Položaj, v katerem ga drži odrasli med izločanjem, omogoča lažje in bolj temeljito izločanje. Manj plenic pomeni tudi manj onesnaževanja okolja in manj stroškov. Slabosti te metode pravzaprav ni, razen nekoliko več dela za pralni stroj. Je pa potrebno na začetku pri vzpostavljanju komunikacije o izločanju vložiti nekoliko truda v smislu opazovanja otroka, ki pa se kmalu zelo hvaležno obrestuje.