Jelena 
Blago pihljanje vetra je žgečkalo cvetove travniških cvetlic ter jih pokrivalo z listnato odejo, za katero so poskrbela hrastova in bukova drevesa v bližnjem gozdu. Veter je bil danes še posebej nagajiv. Uboga ivanjščica si je že četrtič zapored poravnala in zgladila svoj košek belih cvetov, ko je zopet prav nesramno zapihljalo. Tako jo je streslo, da so njeni nazobčani listi nevarno zažagali naokoli, cvetni listi okoli prikupne rumene sredine pa so razkuštrano popadali naokoli.
»Presneti veter, kako je nesramen,« je besno prišepnila cvetlica svoji sosedi detelji.
Detelja se je obrnila, razprla svoje liste ter se prepustila pihljanju: »Mene prav nič ne moti, po včerajšnjem dežju se prav prileže malo razgibavanja pod sončnimi žarki.«
»Pah, razgibavanje … Meni to razgibavanje samo uniči frizuro. Poglej, kakšna sem. Kot strašilo. In dobro veš, da se bodo kmalu prebudili tulipani na sosednjem bregu. Nočem, da me vidijo vso razkuštrano,« je ivanjščica užaljeno puhnila v svojo prijateljico.
»Daj no, zdaj pa že pretiravaš. Današnji dan ne bi mogel biti prijetnejši,« jo je poskušala pomiriti detelja.
»Prijetnejši?« je začudeno vprašala ivanjščica. »Jaz pa mislim, da današnji dan sploh ne bi mogel biti slabši … Ufff!!«
Kar naenkrat je jezno cvetlico nekaj prekinilo. Veter si je dovolil še eno nesramnost. Še preden je ivanjščica končala s svojim godrnjanjem, je vanjo priletel nenavaden predmet.
(Avtorica slike: Maruša Matovski)