Za ultramaratonskega plavalca Martina Strela se zdi, da ga vsi že dokaj dobro poznamo. Če pomislimo bolje, pa poznamo zgolj nekaj njegovih najodmevnejših dosežkov. Prav zato se nam je zdelo, da ga moramo povabiti na pogovor in spoznati še njegovo drugo plat, tisto, ki jo mediji največkrat prezrejo. Spoznali boste življenjsko zgodbo in filozofijo 67-letnega dolenjskega svetovljana, ki je danes razpet med življenjem v Združenih državah Amerike in v Sloveniji. Spoznali boste človeka, ki mu ni vseeno za naš planet in ki s svojimi projekti življenja vseh nas in naših zanamcev želi spremeniti na bolje.
Darjan Lapanje
Martin, predlagam, da začneva kar tako, da se bralcem predstavite sami. Kako bi opisali sami sebe?
Sam bi rekel, da sem maratonski plavalec, saj mi beseda »ultramartonski« nekako ni pri srcu. Profesionalno se s plavanjem ukvarjam že od leta 1978, v tem času pa sem prepotoval 152 držav sveta, v ogromno državah sem plaval in to vedno z nekim določenim namenom.
Kako to, da ste se v življenju odločili ravno za plavanje? Kaj je tisto, kar vas je vleklo, da se izražate na tak način, s plavanjem?
Prihajam z velike, premožne domačije na dolenjskem. Moji sorodniki so bili precej uspešni, šolani ljudje, večinoma pravniki in glasbeniki. Tudi mene je sprva zanimala glasba, saj sem si želel igrati kitaro, istočasno pa sem zelo rad tudi plaval. Spomnim se, kako sem nekoč na domačem dvorišču mami dejal, da želim v Ljubljano, da bi se tam učil igranja kitare in se bolj resno ukvarjal tudi s plavanjem. Ona me sprva sploh ni jemala resno, jaz pa sem sedel na kolo in se brez prebite pare odpeljal proti prestolnici. Tako se je začela moja pot.
V Ljubljani sem obiskoval šolo, se učil igranja kitare in veliko delal, da sem zaslužil za preživetje, vseskozi pa sem tudi plaval. Naposled sem si lahko privoščil tudi počitnice in sem se podal na hrvaški otok Hvar, kjer sem hotel zgolj uživati in si odpočiti. Tam sem plaval v hotelskem bazenu in med plavanjem je k meni pristopil svetovni zvezdnik ultramaratonskega plavanja Veljko Rogošić. Pohvalil je moje plavanje in me takoj povabil, da se s plavanjem začnem ukvarjati profesionalno.
Ponudbo sem sprejel in si že na prvi tekmi med Caprijem in Neapljem priplaval 9. mesto. Ta uvrstitev mi je odprla številna vrata, po tistem sem dobil tudi svojega prvega trenerja. Moji rezultati so se začeli hitro izboljševati, začel pa sem srečevati tudi druga znana imena iz sveta plavanja. Moja pot seje tako nadaljevala, vse do mojih velikih podvigov – plavanja po reki Donavi, po Mississippiju, po Amazonki, po reki Jangce…
Očitno je, da se v vodi počutite zelo dobro. Se vam zdi, da vas plavanje izpolnjuje? Ali je kaj takega, za kar bi lahko rekli, da vam plavanje daje?
Rekel bi, da je plavanje poleg smučarskega teka in nordijske hoje najbolj zdrava oblika rekreacije, ki jo lahko izvajaš od začetka do konca življenja. Plavajo lahko tako otroci, kot tudi starostniki, celo taki, ki so sicer že precej gibalno ovirani. Voda zagotovo daje neko posebno, dobro energijo, ki pozitivno vpliva na številne aspekte življenja, tudi na psiho.
Prej ste omenili igranje kitare. Kje oz. kdaj se je na vaši življenjski poti »izgubila« umetnost?
Igranje kitare sem leta 1978 žal opustil. Zame so bili obeti v glasbi dobri, stik sem navezal celo s slovitim španskim klasičnim kitaristom Josejem Tomasom, ki mi je ponudil šolanje. Kljub temu pa je prej omenjeno srečanje s plavalcem Rogošićem spremenilo tok dogodkov. Glasba je sicer ostala del mojega življenja, še naprej sem kitaro igral za svojo dušo, nekajkrat pa sem celo zaigral z nekaterimi znanimi imeni iz sveta glasbe.
Bi lahko rekli, da sta si glasba in šport podobna oz. da sta celo povezana?
Zagotovo. Glasba in šport sta kot nek univerzalen jezik in imata neverjetno moč. Včasih se zdi, da je moč glasbe celo večja. Nenazadnje so se zaradi športa in glasbe v zgodovini že ustavile oz. končale vojne. Enostavno je to neka posebna energija, ki ljudi zbližuje, ne glede na narodnost.
Seveda pa ste, kot že omenjeno svojo prepoznavnost dosegli s plavanjem in številnimi odmevnimi podvigi. Vas je bilo na teh podvigih po eksotičnih in velikih svetovnih rekah kdaj strah?
Da bi kdaj občutil tak strah, da si ne bi upal v vodo, se ne spomnim. Živali, ki živijo v teh rekah, me zagotovo ni bilo nikoli strah. Bolj me je ob mojih podvigih strah ljudi. Strah me je tega, ali bodo moji spremljevalci opravili vse tisto, kar smo dogovorjeni, ali ne. V eksotičnih krajih je namreč v rekah ogromno takih in drugačnih pasti, pri čemer bi nezanesljivost mojih spremljevalcev zame lahko pomenila tudi smrt.
Omenili ste eksotične kraje, kamor zagotovo sodi, denimo, amazonski pragozd, kjer ste plavali po Amazonki. Kako ste se sploh pripravili na takšen podvig?
Veliko sem sodeloval z domačini, s plemeni tamkajšnjih staroselcev. Dejstvo je, da oni ta območja poznajo najbolje in ti lahko povejo ogromno stvari, ki jih drugje ne moreš izvedeti. Pripovedujejo ti o tam živečih živalih, pa o načinu življenja… Z njimi smo se zbližali do te mere, da hrane tam nikoli nismo kupovali v trgovinah, vse so nam priskrbeli tam živeči staroselci. Lahko celo rečem, da je bila njihova hrana zares izjemna, saj jo znajo pripraviti na najboljši način.
Kako pa ste se soočali z onesnaženostjo? Če govorimo o največji azijski reki Jangce (Modra rekla), je prva asociacija predvsem ta, da gre, žal, za izjemno onesnaženo reko, ki z vidika plavanja za običajne smrtnike ni ravno vabljiva…
Res je, azijske reke so precej kemično onesnažene. Sreča v nesreči pa je, da v teh rekah ni prisotna ameba, ki je kljub svoji mikroskopski majhnosti izjemno nevarna.
Vse to je seveda povezano z zdravjem. Kako ga vam uspe vzdrževati na tako visoki ravni, da lahko izpeljete tako velike projekte, ki hkrati tudi precej dolgo trajajo?
V zdravje ja pač potrebno kar precej vlagati. V mislih imam predvsem prehrano, rekreacijo, skrb za mentalno zdravje, počitek. Poleg tega pa je potrebno biti predvsem pozitiven, saj negativa dobesedno ubija. Kar pomislite: če srečate ljudi, ki so odprti, pozitivni, zabavni, so to navadno zdravi ljudje, ki v sebi nosijo neko pozitivno energijo.
So pa seveda tudi povsem fizični dejavniki, ki lahko vodijo v bolezen. Sam sem denimo precej resno zbolel med plavanjem po reki Mississippi, saj sem v vodi staknil parazite. Pet dni sem se boril z izjemno močno vročino, ki se je povzpela celo preko 41 stopinj Celzija. Podobno se mi je zogdilo tudi na Kitajskem, tudi v Amazonki sem se okužil z dengo. Imel pa sem srečo in voljo, da me vse to ni ustavilo in sem zastavljene cilje nekako vselej dosegel.
Vse to je zdaj že za vami in kolikor vem, že snujete smele načrte za prihodnost. Nam lahko kaj več poveste o tem?
Trenutno je moj veliki cilj plavanje okoli sveta. Je pa to zares glomazen projekt, ki zahteva ogromno časa, priprav in finančnih sredstev. Okvirni načrt je seveda pripravljen, vendar je to tako kompleksna avantura, da mi je že sedaj jasno, da se tega načrta v celoti ne bo mogoče držati, saj je vključenih zares veliko deležnikov. Moj namen je predvsem to, da s tem projektom dosežemo vrh svetovne znanosti, ko gre za ekologijo, in z njim opozorimo, v kakšen prepad kot človeštvo drvimo, če svojih navad ne bomo spremenili.
Ekologija postaja iz dneva v dan bolj pomembna, saj nam mati narava že danes vrača za ves mačehovski odnos, ki ga imamo do nje. Njen bes konec koncev občutimo tudi v Sloveniji. Samo letos je toča še pred pravim začetkom poletja klestila že večkrat, česar v preteklosti enostavno nismo bili vajeni. Preprosto ni vseeno, kako se obnašamo do našega planeta in pomembno je, da na to opozarjamo in o tem ozaveščamo druge.
Že zdaj sem prepričan in upam, da bo ta moj projekt oz. gibanje (plavanje okoli sveta) spremenilo svet na bolje. Je pa na področju ekologije že zdaj veliko dela in čedalje več ga bo, če bomo hoteli kaj spremeniti.
Videli in prepotovali oz. preplavali ste res ogromen del sveta, še vedno pa se radi vračate v Slovenijo. Se vam zdi, da je naša država nekaj posebnega, sploh ko govorimo o pokrajinski, živalski in rastlinski pestrosti na tako majhnem območju?
Res je. Države, kot je Slovenija v tem smislu, mislim, da na svetu ni. Vsaj jaz je ne poznam. Ko v Slovenijo vodim tuje turiste, enostavno ne morejo razumeti, v kako lepi in pestri državi živimo in kako zelo hitro se menjajo tipi pokrajin, ki se med sabo tako zelo razlikujejo. Žal pa se zdi, da tega ne znamo zares ceniti.
Preden temu pogovoru pristaviva piko, pa še naše standardno zadnje vprašanje, ki bralcem veliko pove o naših gostih. Če bi imeli na večerjo možnost povabiti tri ljudi, kogarkoli, koga bi povabili za svoje omizje?
Zagotovo bi bila poleg moja partnerka Maya. Povabil bi tudi svojega sina Boruta. Ne zato, ker je moj sin, pač pa zato, ker je moj odličen prijatelj, vse v eni osebi. Tretji pa bi bil sloviti španski flamenko kitarist Paco de Lucia. Njega sem leta 1974 srečal v Granadi, kasneje pa sva se srečala še večkrat, tudi v Ljubljani. Žal je Paco že pokojen, a mislim, da bi bil izjemna družba. Skratka, na tej večerji bi se prepletali moje zasebno življenje, posel in umetnost. Zagotovo bi bilo prijetno.