Milan 
Večini od nas je vid nekaj povsem samoumevnega. Odpremo oči in zaznamo predmet, ki stoji pred nami. Vendar pa je tako kot delovanje vsakega organa v našem telesu tudi oko precej zapleten stroj. V svojem bistvu je oko organ, ki zaznava svetlobo – pri enostavnejših organizmih ta organ lahko zaznava le razliko med svetlim in temnim, bolj razvito oko pa lahko kompleksnejše zaznava celotno sliko – barvo, obliko in globino.
Aleksandra Lamut
Očesna sestava je zapletena. V osnovi je oko sestavljeno iz treh delov, in sicer iz vezivne, žilne in živčne plasti. Vezivno plast sestavljata roženica in beločnica. Slednja je bele barve in je sestavljena iz čvrstega vezivnega tkiva, izpolnjenega s kolagenom, njena naloga pa je varovanje očesa pred poškodbami, daje pa mu tudi obliko. Žilna plast sestoji iz šarenice, ciliarnika in žilnice. Kot namiguje že samo ime, so v žilnici krvne žile, ki celice mrežnice oskrbujejo s kisikom, obenem pa odnašajo balast, ki nastaja pri celičnem dihanju.
Živčna plast očesa je čutilo, predstavlja pa jo mrežnica. Mrežnica leži na zadnji steni očesa, njena primarna naloga pa je, da nam omogoča zaznavo slike. V centru mrežnice se namreč nahaja tudi rumena pega. Ta je edini del očesa, ki nam omogoča natančno zaznavo, ki jo potrebujemo za barvni vid, branje ali prepoznavo obrazov. Tukaj najdemo tudi paličnice in čepnice, ki predstavljajo fotoreceptorje. Paličnice zaznavajo svetlobo, čepnice pa barvo.
Kako sploh deluje celoten sistem? Svetloba v oko vstopi skozi zenico, ki se nahaja v sredini šarenice. Nato potuje naprej skozi lečo, kjer se usmeri naprej na mrežnico, ki je neke vrste zaslon za zbiranje informacij. Od mrežnice zbrane informacije preko vidnega živca potujejo naprej do možganov, le-ti pa poskrbijo za interpretacijo prejetih dražljajev in ustvarijo sliko, ki jo vidimo.
Zenica deluje kot zaslonka, kar pomeni da se refleksno veča oz. manjša. Za to skrbita krožna in radialna mišičnina. Spreminjanje velikosti zenice je namenjeno uravnavanju ravni svetlobe, ki vstopa v oko. Zenice torej poskrbi, da je ta raven približno enaka v različnih svetlobnih pogojih. Če do tega premika ne bi prišlo, bi lahko preveč svetlobe poškodovalo mrežnico, v primeru premalo svetlobe pa ne bi videli dovolj jasne slike.
Za zenico se skriva še očesna leča – fleksibilna in elastična struktura, ki fokusira svetlobo, ki se od predmetov iz okolice odbija oz. jo le-ti oddajajo. S staranjem se prožnost leče zmanjšuje in prav v tem procesu je iskati tudi vzrok za »sindrom prekratkih rok«. S slabšo prožnostjo leče namreč tudi slabše zaznavamo predvsem črke, pa tudi druge podrobnosti.
Za konec pa še zanimivost: Sestani del mrežnice je rumena pega, ki nam omogoča zaznavanje barv in ostrino slike. V mrežnici pa najdemo poleg rumene še eno pego, in sicer slepo pego, v kateri pa ni nobenih na svetlobo občutljivih celic. Je le mesto, kjer optični živec prehaja skozi mrežnico in se povezuje z živčnimi celicami na njeni notranji strani. Če svetloba pada na slepo pego, slike ne vidimo.