Darjan 
Darjan Lapanje
Nekaj kilometrov čez mejo, v šolskih klopeh podobnih našim, se je pred dnevi zgodilo nekaj, česar si ne želimo videti niti v filmih. Strelski pohod na eni izmed šol v avstrijskem Gradcu je pretresel regijo in razkril še eno pomembno resnico: nasilje ne pozna meja, niti ne izbira jezika ali naroda. Lahko se zgodi kjerkoli in kadarkoli.
Ko govorimo o strelskih pohodih v šolah, pogosto pomislimo na Združene države Amerike – deželo, kjer so tovrstni dogodki žal že skoraj del statistike. A tokratni dogodek v naši neposredni soseščini je neposreden opomnik, da tudi Evropa, naša skupna domovina, ni imuna. V resnici so prav šole postale prostor, kjer se največje stiske pogosto izrazijo najglasneje. Včasih z besedami, drugič s tišino. In najhuje – s streli.
Tihe razpoke v sistemu
Redkokdaj do nasilja pride brez opozorilnih znakov. Ti znaki so pogosto tišji, subtilni – zamujanje v šolo, umik iz družbe, nenadne spremembe razpoloženja, črni humor, obsesivno zanimanje za orožje ali nasilje. A zakaj jih spregledamo?
Ker kot družba nismo naučeni gledati »v senco«. Otrok, ki je tih, ni nujno “priden”. Lahko je prestrašen, ignoriran ali potisnjen na rob. Najstnik, ki se zapre v sobo in ure preživlja v digitalnih svetovih, ni vedno le “odvisen od ekrana”. Lahko beži. In posameznik, ki večkrat omeni, da “bi bilo bolje, da vse izgine”, ne rabi le pogovora – rabi pozornost in predvsem sistem, ki zna slišati.
Kje se začne preventiva?
V učilnici. Pri učitelju, ki zna prepoznati stisko za cinično opazko. Pri sošolcu, ki ne obrne glave stran. V družini, kjer se večerja ne konča z: “Kako je bilo v šoli?” – “V redu.”, ampak z resničnim zanimanjem. In pri zdravstvu ter šolskih svetovalcih, ki imajo orodja in čas, da posameznika resno obravnavajo – ne kot “problematičnega”, ampak kot nekoga, ki preživlja težke stiske.
Kako se pogovarjati z otroki?
Najprej: odkrito. Otroci čutijo, ko jim nekaj prikrivamo. Ne iščimo poenostavitev – kot so “to se pri nas ne more zgoditi” ali “to je le en nor posameznik”. Namesto tega razložimo, da obstajajo ljudje, ki v sebi nosijo veliko bolečine – in da je včasih ne znajo izraziti drugače. Naučimo jih, da so meje pomembne. Da je v redu povedati, če se kdo vede čudno, grozeče ali drugače. Da pogum ni tišina, ampak iskrenost.
Kaj lahko storimo kot družba?
Ustavimo se. Naučimo se poslušati in tudi slišati. Zmanjšajmo pritisk, ki se nanaša na uspešnost in mlade potiska do roba, ter dajmo več prostora pogovoru. Prizadevajmo si za več ur o čustveni pismenosti, za več socialnih delavcev v šolah in za več sodelovanja med starši, učitelji in skupnostjo. In nenazadnje – ne čakajmo, da se nekaj zgodi. Gradimo odnose zdaj. Nasilje se namreč ne rodi čez noč. Prav tako tudi ne varnost.
Nedavni dogodek, ki sej zgodil le streljaj stran od naše meje, je poleg neizmerne tragedije tudi opozorilo, da skrb ni nekaj, kar si vzamemo po urniku, ampak mora biti nenehna. In če bomo znali pogledati tja, kjer drugi gledajo stran, morda nekoč preprečimo strel, ki bi utegnil vzeti nedolžno življenje.