Milan 
Tanja Želj, profesorica športne vzgoje, direktorica Tanergije nam je pojasnila, kako naj otroke spodbudimo k aktivnosti in kako zelo pomembno je, da že zgodaj razvijejo motorične sposobnosti. Zavedati se je treba, da pretirano preživljanje časa ob računalnikih, televiziji in tablicah, vpliva na slabše počutje naših otrok, zato jih je potrebno čim bolj spodbujati h gibanju.
TIA KEMPERLE
Ali pri svojem delu opažate, da mlajši niso več tako gibčni, okretni in spretni kot so bili nekoč?
Trenutno delam le z odraslimi, sem pa veliko let delala z otroki, predvsem predšolskimi. Otroci, ki so prihajali na popoldansko aktivnost, ki je bila dodatna, ponavadi niso imeli večjih težav pri osnovnih motoričnih sposobnostih. Več težav je bilo opaziti v šoli, kjer so bili zbrani vsi otroci ne le tisti, ki jih zanima šport. Tudi raziskave in testi kažejo, da se v splošni populaciji otrok motorične sposobnosti slabšajo, če se prav spomnim, je najslabše v vzdržljivosti.
Menite, da ima na to velik vpliv način življenja oz. nezdrave navade, kot je preveč sedenja ob ekranih, nezdrava prehrana?
Ne samo na otroke, na vse ljudi v vseh starostnih obdobjih preveč sedenja in nezdrava prehrana močno vpliva na slabše počutje in posledično tudi slabše zdravstveno stanje ali slabše motorične sposobnosti. Niso pa to edini dejavniki.
Mnogi tarnajo, da ob hitrem tempu nimajo časa misliti na rekreacijo … Kaj bi jim svetovali?
Nimam časa je eden najpogostejših izgovorov. Izgovori pa so bolezen sodobnega časa.
Sliši se obrabljeno, a še kako drži – vse se da, če se hoče. Potrebna je odločitev, potrebuješ cilj (gre za to, da je cilj zdravje, dobro počutje, odsotnost bolezni in poškodb), potrebno se je odločitve držati, vztrajati, biti dosleden. Tako kot pri vsaki stvari, ki se je lotimo zares. In to vsi vemo in znamo kako je, ko gre zares. Včasih je smiselno planirati rekreacijo v urnik, zavedati se, da je to pomembno, poznati sebe do te mere, da vemo, kje nas zanese, da se ne rekreiramo ali kaj nas motivira, da pridemo do točke, ko sploh ne pomislimo, da se ne bi gibali.
Tako kot povsod – tudi pri športu vlečejo zgledi, kajne? Starš bi moral biti otroku vzor kar se tiče skrbi za vsakodnevno gibanje …
Vsekakor. Če izhajam iz svoje družine, kjer je gibanje pomembna vrednota in mu namenimo precej časa, je seveda nad gibanjem zelo navdušena tudi hčerka. Na nas, starših je, da ali gibamo skupaj (pa so lahko dovolj sprehodi in raziskovanje vsega med tem) ali pa se udeležimo organizirana gibalna dejavnost.
Nekaj pa je tudi genetski material, kajne? Ni vsak za vse in eni raje pišejo in berejo, drugi so boljši pri telovadbi …
Tudi to drži. Pa vendar bi naj gibanje bilo telesna higiena, prisotna v življenju posameznika prav vsak dan. Telo je narejeno za gibanje. Potrebujemo tudi druge dejavnosti, sploh če se najdemo v njih. Ampak gibanje naj ne bi bil samo hobi, ampak nujna vsakodnevna aktivnost.
Kako naj starši spodbujajo otroka k čim večji aktivnosti?
Kot prvo se mora staršu ljubiti, da otroka pelje na neko gibalno aktivnost. Ali pa še bolj se mu mora ljubiti, da se on ukvarja z otrokom, ga pelje na sprehod, izlet, gre skupaj z njim na kolo, plavat ali se žogat. Če tega ni, bo otrok, dokler ni sposoben, sam težko kam šel, sploh v mestih. Na vaseh je morda malo lažje, prej otroka pustiš samega. Tako da, podobno kot sem omenila že prej, gre za odločitev, zavestno in s ciljem – vemo, da je to dobro za zdravje nas, otroka in bi moralo biti to del vsakodnevnega življenja.
Kako naj jih starši vzgajamo, da bodo spretni in okretni, kje delamo napake? Morda, ko jim govorimo: pazi, padel boš ali ko se otrok noče naučiti voziti kolo, mi pa ga na vse pretege silimo, ko ga primerjamo z drugimi …?
Starši vzgajamo iz vzgiba, skozi katerega smo bili sami vzgojeni. Če smo mi kot otrok velikokrat slišali »saj ni tako hudo« je velika verjetnost, da bomo to pogosto rekli tudi svojemu otroku. In enako velja za vsa druga »navodila« in omejitve. Če se starš odloči, da želi vzgajati drugače, mora najprej nekoliko spremeniti sebe in svoj pogled na vzgojo. Le-ta mora postati bolj zavestna in čuječa. Mnogo staršev, ki omejuje otroka v smislu, da ni zmožen, da bo padel ali žali otroka, pogosto zavestno ne ve, da delajo kaj narobe. Pogosto se tudi sliši, če smo mi preživeli in kako so nas vzgajali ipd. … Ampak čas je šel naprej, stvari so se spremenile, danes vemo morda vseeno nekaj več, kot so vedeli naši starši glede omejitev, napotkov … A hitro pridemo tudi do druge skrajnosti sodobne vzgoje – ko so starši preveč vpleteni v vsako odločitev, korak, dejavnost. Potrebno je ostati realen, prizemljem, trden, imeti zdrave meje, biti zbujen pri tem, kaj govoriš, kaj čutiš. In narediti kot starš korak naprej glede svojih omejitev in ran, ki smo jih pridobili skozi vzgojo in življenje. Slabše kot smo jo odnesli, več moramo delati na sebi, če želimo potem reagirati naprej drugače, s ciljem bolje.
Kaj šport daje otroku, zakaj je zanj koristen?
Lahko povem svojo izkušnjo. Moja hčerka je pričela z gibalno aktivnostjo s starostjo 5-ih tednov. Na začetku je bilo to rokovanje z otrokom, dvigovanje, nošenje, nato je sledilo postavljanje na okončine, plazenje, lazenje, plezanje in na koncu hoja. Spomnim se psihologinje, ki je razlagala, kako zgodnja usmerjenost otrok v gibanje v ritmu, ko je otrok pripravljen (to pomeni, da sam naredi naslednji gib, ko je na to pripravljen – najbolj tipičen primer je, da je odsvetovano otroke držati za roke, ko začenja hoditi; otrok bo namreč sam naredil korak, ko bo na to pripravljen) pozitivno vpliva na njihovo samozavest, samopodobo in izgubo strahu pred tem, da stopi čez robnik, da spleza na tobogan ali kam drugam. Seveda je ob tem potreben prisoten starš, ki se ob tem vzdrži navodil, kaj bi otrok moral narediti in na kaj mora otrok paziti, da ne naredi. Tako da gre spet za, bom rekla, (pre)vzgojo staršev. Gibalna dejavnost otrok po nekaterih raziskavah pozitivno vpliva na razvoj sinaps v možganih, kar pomeni, da so gibalno dejavni otroci tudi inteligentnejši. To so potrdile tudi raziskave najstnikov, zlati maturantje so bili po večini tudi uspešni športniki.
Vemo pa, da je redna telesna aktivnost dobra za vse starosti, za oba spola. Skratka da pozitivno vpliva na dobro počutje in posledično boljše zdravstveno stanje prav vseh ljudi.
Ali je na primer pilates primeren tudi za otroke?
Če pogledamo dojenčka, ki hoče narediti obrat na drugo stran, se premakniti po vseh štirih ali kasneje hoditi, brcati, teči … tak dojenček ali otrok za te manevre samodejno uporabi tudi vse globoke mišice, ki se aktivirajo pri pilates vadbi. Otrok te osnovne motorične sposobnosti z leti krepi ali izgublja. Izgublja jih v primeru negibanja ali nezadostnega gibanja, preveč sedenja ali držanja v neustrezni drži. Potem pa smo hitro pri korekcijah že pri otrocih, pri najstnikih je še malo slabše, beležimo celo težave pri uhajanju urina pri najstnicah zaradi neaktivnosti, pri starejših pa že nekaj let vemo, da ima približno 80 % ljudi težave s hrbtenico ali drugimi sklepi. Ko je drža porušena, ko mišice ne opravljajo več svojih funkcij, potem se začnemo učiti korekcijskih gibov. Pomagamo si lahko tudi s pilates vadbo. Za otroke velja, da nekje do 8. leta nimajo občutka lastne kontrole gibov, po 8. letu pa razumejo tudi pilates princip. In glede na to, da rastemo nekje do 20. leta, se lahko do te starosti res še mnogo popravi – samo delati je treba na tem. Vaja dela mojstra. Če mojster dela vajo.