Milan 
Marko Roblek je eden izmed tistih, ki radi tečejo. Nič kaj posebnega, boste rekli … Kaj pa, če vam povemo, da teče bos? Da med tekom in hojo na stopalih nima obuval in da pri tem maksimalno uživa? Pojasnil nam je, da si z njim napolni dušo, saj bosonogi tek ne le posnema naravno gibanje človeka in pomeni zdrav korak, temveč ga navdaja z navdušenjem in občutkom svobode
Ljudska modrost pravi, da v mesecih, ki nimajo v imenu črke r, lahko hodimo bosi naokrog. Potemtakem bi lahko 4 mesece v letu izkoristili za to, da hodite in tečete bosi …
Pravi izkušeni bosonogec se ne ustraši niti temperatur pod ničlo, niti snega. (smeh)
Od kod ideja za takšno športno aktivnost?
Sam sem začel bos teči po naključju, v bistvu je šlo za stavo. (smeh) A me je bosonogo gibanje tako prevzelo in potegnilo vase, da sem ga začel redno prakticirati. Danes enostavno ne morem več obuti in teči v podloženih copatih (vseh sem se znebil že pred leti), poleg bosih nog uporabljam zgolj še huračije – sandale, ki si jih sam delam in minimalno obutev Vivobarefoot, ki je tanka, a trpežna, pa široka, lahka in zračna.
Kdaj ste se pravzaprav prvič podali na pot brez obutve?
Deset let bo tega, ko so me izzvali in sem se sezul in odtlej se še nisem obul nazaj (smeh). Ne, hecam se! Odločam se vremenu in podlagi primerno in ne silim z glavo skozi zid. Vsekakor pa sta bosonogi tek in bosonoga hoja ključni del mojega gibanja.
Predvsem me zanima zakaj ste vztrajali po stavi?
Kmalu sem ugotovil, da bosonogi tek in hoja izjemno pozitivno vplivata ne samo na moje gibanje, pač pa tudi na moje počutje in funkcioniranje nasploh. Kot dolgoletni tekač (pri tridesetih sem bil pol življenja že v rekreativnem teku) sem bil nekoliko nasičen teka, boril sem se tudi s tipičnimi tekaškimi poškodbami. Te sem jemal kot nekaj samoumevnega in neizogibnega, bosi tek pa mi je pokazal, da se da teči tudi brez bolečin, ekonomično in brez poškodb. Ta ključ na razlika izvira iz naše evolucije; v sodobne, pokončne ljudi smo se razvili kot bosonogi hodci in tekači v milijonih let. Obutev nosimo pravzaprav zelo kratek čas naše zgodovine in naša stopala, ironično, niso prilagojena na njo; precej bolje funkcionirajo brez obutve ali v zelo tankih, zgolj pred osnovnimi nevarnostmi varujočih obuvalih.
Nam naštejete nekaj prednosti, ki jih ima bosonogi tek?
Bosonogi tekač praktično takoj, ko sezuje čevlje, bistveno spremeni svojo tehniko teka. Če obuti tekač z močno blaženimi copati pristaja na peto in pred svojim telesom, je bosonogi tekač takoj tehnično bolj pravilen. Že iz samoohranitvenega nagona skrajša in hkrati pohitri svoj korak, stik s tlemi je nežnejši in krajši. Bosonogec pristaja pod težiščem svojega telesa in s stopalom (ki je sicer v copatih imobilizirano) bolj kompleksno giblje in se odziva na teren, hkrati pa izkorišča elastični potencial ahilove tetive in se tako giblje lažje in z manj energije. Ko se tako stopala spravijo v red, se uravnovesi tudi ostali gibalni aparat – kolena ne trpijo več udarcev, ampak postanejo amortizer, boki postanejo pomembni faktor pri prenašanju telesa naprej, hrbtenica in vrat pa se sprostita. Človeško stopalo je bolj oživčeno kot večina na- šega telesa in to ne pomotoma – namenjeno je stalnemu čutenju, odzivanju na strukturo tal, na temperaturo, nevarnosti itd. S čevlji, ki so debelo blaženi in še z dvignjeno peto te propriocepcije enostavno ne more biti. Kot da bi finomehanična dela opravljali z debeli zimskimi rokavicami na rokah.
Zdaj bo kmalu desetletnica ustanovljenega društva ljubiteljev hoje z bosimi nogami Bosa noga, kajne? Imate čedalje več privržencev?
Kar se bosonoštva tiče v Sloveniji napredujemo počasi, a vseeno z jasno vizijo. Zapuščino naših prababic na nek način predstavljamo sodobnikom, ki so v samo generaciji ali dveh pozabili, da se z bosimi nogami da živeti kvalitetno in brez težav. Bosonogi tek je nekoliko več privržencev beležil med leti 2011 in 2014, ko je tudi svetovni trend forsiral manj obutve in več čutenja (med drugim je svoje naredil tudi knjiga Rojeniza tek), a se je trend kmalu vrnil k blaženju, pravi zagrizenci pa smo ostali bosi. Ravno ti smo s svojim zgledom prena- šali relevantno znanje in izkušnje naprej. Slovenski Bosi Tek, ki ga organiziramo vsako leto prvo nedeljo v maju zato kljub globalnim trendom beleži vsako leto večjo udeležbo, lani že krepko čez 240 tekačev vseh starosti.
Hoja in tek z bosimi nogami … Moja prva misel ob tem je: Auč, boli! Je veliko poškodb? Kako se soočate z vročim asfaltom, kamenčki, steklom in podobnim, kar vam pride na pot?
Urbane legende so tiste, ki svarijo pred vseprisotnimi nevarnostmi v obliki stekla, ostrih predmetov, pasjih iztrebkov itd (smeh) Sam sem pretekel že vrsto slovenskih mest in zelo malokrat naletel na resno težavo, ki je ne bi uspel zelo hitro zaobiti ali rešiti. Narava nam je poleg stopal dala še dva odlična instrumenta, ki pri bosem teku prideta do izraza: oči in možgane. Običajnemu tekaču se velikokrat zgodi, da se zasanja in komaj ve, kje je tekel, bosonogi tekač pa je (in mora biti) vseskozi na preži, zato se mu skoraj ne more pripetiti nič hujšega. In slovenske ceste in mesta so nasploh zelo čista. Kar pa se kamenčkov in naravnih ovir (korenin, lukenj itd.) tiče, so pa zgolj popestritev, ki slej ko prej tekaču ne predstavljajo ovire ampak dobrodošlo stimulacijo. Vroč asfalt je pa odličen za trening hitrosti. (smeh)
Je treba stopalom pred tekom ali hojo nameniti kakšno posebno pozornost?
Začetniki, ki imajo zaradi obuval občutljiva stopala s tanko kožo imajo seveda več težav s privajanjem na podlago. Ampak kot velja že pri vseh drugih aktivnostih: z vajo postanete boljši. Bosonogi tekač mora nujno začeti z boso hojo, še prej pa lahko vsak naredi največ za svoja stopala, če je bos tam in takrat, ko je lahko. Ne samo poleti na morju; praktično vsak od nas je lahko bos doma, v stanovanju, okoli hiše, za vikend, morda celov službi za mizo. Ta vsakodnevna bosonogost odpre vrata v krepka in odzivna stopala.
Po končani športni aktivnosti, pa jih je treba verjetno nujno oskrbeti …
Kakšna krtača in milo seveda niso odveč, da ne umažete preprog ali rjuh, bistveno več pa že ni potrebno. (smeh) Ob raznih manjših ali večjih poškodbah (urezninah, žuljih, udarcih …) pa postopamo kot bi tudi drugače – razkužimo, oskrbimo, namažemo.
Predvidevam, da je za tovrstni šport potrebno postopno privajanje in da začetniki ne morejo pričakovati, da bo vse že prvič potekalo brez težav. Ne nazadnje se morajo stopala oz. mišice v mečih privaditi drugačnemu gibanju, kajne?
Prva tri pravila vsakega novinca v bosonogem teku so: postopnost, postopnost in postopnost. Tranzicija in adaptacijatrajata vsaj nekaj mesecev, lahko tudi celo leto. A to je zabaven proces, ko gre zmeraj malo dlje ali malo hitreje. Kot, da bi se človek ponovno naučil gibati in hoditi, teči in to je fantastičen občutek. Za začetek je recimo dovolj nekaj sto metrov bosonoge hoje ali teka in če naslednji dan bolijo noge in tetive, to že pomeni, da ste aktivirali tisti del, ki je doslej spal. Ko »musklfiber« mine, pa spet po malem … in tako naprej.
Od opreme torej potrebujete samo oblačilo, verjetno pa ne smete pozabiti na vodo in dovolj hranil, saj gre vendarle za fizičen in nemalokrat tudi psihičen napor …
Seveda je odvisno od razdalje, vremena, intenzivnosti … Ampak isto kot velja za stopala, velja tudi za ostalo telo. Ni se treba nacejati, ker je žeja odličen pokazatelj, kdaj mora človek piti, lakota pa, kdaj mora dopolniti kalorijske zaloge. Povprečen tekač recimo lahko do dve uri teče brez hrana in vode, pa bo šlo brez težav in problemov.
Bosonogci so se odpravili celo bosi na Triglav …
Kolega Vidmar me je povabil, žal pa zaradi družinskih obveznosti nisem uspel iti. Menda so se imeli fantastično (smeh). Sam si nisem potem mogel pomagat in sem par nižjih hribčkov v okolici Kranja prehodil bos, seveda skupaj z otroki, ki so se hoteli takoj tudi sami sezuvati. Vsekakor priporočam; morda komu še bolj kot bosonogi tek po asfaltu.
Vas mimoidoči običajno gledajo z občudovanjem, morda z začudenjem?
Od začetka so me bolj, potem se je okolica navadila. Tisti, ki me ne poznajo, pa so seveda začudeni, nekateri zaprepadeni, marsikdo navdušen. Starejši postanejo sentimentalni, ko se spomnijo, kako so kot otroci tudi sami hodili in tekli bosi.
Kaj bi svetovali vsem začetnikom, ki se šele odločajo, da bodo postali bosonogi tekači?
Kot že rečeno, lotite se postopno! Če imate resne tekaške cilje, potem bosonogi tek uporabite le kot »začimbo« in orodje za izboljšanje tehnike in si vzemite več časa za prehod, leto ali več. Če ste uživaški tekač kot jaz zadnja leta, pa lahko več eksperimentirate. Izbirajte različne podlage, različno vreme … Pomagajo tudi različne, enostavne vaje, ki jihopravljate bosonogi. Recimo enostavna stoja na eni nogi, pobiranje žogice s tal s stopalom, tek na mestu, sonožni skoki na stopnico in dol …
Kaj vam daje bosonogi tek? Svobodo, naravno gibanje, zdrav korak, minimalistično filozofijo, ki jo prakticiramo tudi drugje v življenju ter boljšo povezanost z naravo in svojim telesom. In navdušenje seveda, otroško radovednost in igrivost. (smeh)