Milan 
Veliko staršev z majhnimi otroki se vsekodnevno srečuje s trmo, s histeričnimi izpadi in intenzivnim jokom. Strokovnjaki pravijo, da so pristopi, kjer kaznujemo otroka, ga zapremo v sobo na “time out” ali mu damo eno čez rit neprimerni in da obstajajo boljši načini, kako pristopati h otroku. O tem, kaj lahko naredimo drugače in kako, smo se pogovarjali z mag. Ano Bešter Bertoncelj, psihoterapevtko ter Imago terapevtko in mamico dveh otrok, ki pomaga staršem pri vzgoji in pri reševanju čustveno napornih situacij.
SARA SOČAN
Zakaj so kazen, “time out” in ena čez rit neustrezne vzgojne metode?
Kadar postavite mejo s kritiko, s tišino, ki kaznuje, s klofuto, z izolacijo in s kričanjem, sicer lahko dosežete, da trenutno otrok preneha z vedenjem, ki vas moti ali se vam zdi neprimerno. Vendar na ta način znova in znova spregledate, kakšna čustva doživlja otrok in ga ne morete ustrezno učiti, kako naj ta čustva čuti, jih začne ustrezneje izražati in kar je še bolj pomembno, kako se počasi lahko otrok sam nauči regulirati svoje lastno doživljanje in čutenje. Če se otrok tega ne nauči, potem ima dve možnosti. Ali čustva in občutke potlači, vendar nezavedno še vedno delujejo dalje, ali pa se še naprej neustrezno obnaša, ker nima drugih načinov, kako se soočati s svojo notranjo stisko in kako svojo potrebo zadovoljiti na bolj ustrezen način. To pa so pomembne veščine za njegovo življenje.
Kaj lahko naredimo drugače?
Prvi korak je, da ga vidite v njegovi stiski. Da ga vidite, slišite, da mu postavite mejo, potem pa ste z njim in ob njem v tem njegovem čustvenem procesu. Otrok ima izpad, ko ne zmore več uravnavati svojih čustev, ker mu je neprijetno. Starš udari, kriči, pošlje otroka v sobo, ko ne zmore več uravnavati svojih čustev, ker mu je neprijetno ob otroku. Vidite povezavo?
Vendar starši ponavadi želijo otroka čim prej pomiriti.
Ja. Vendar eno je, da otroka pomirimo, drugo pa je, da ga utišamo. To sta dva popolnoma različna procesa, ki jih (po mojem mnenju) starši še ne znajo ločiti. Naloga današnjega starša je, da se nauči bolj slišati otroka. Pa ne zato, da bi mu popuščali, ampak da bi ga znali voditi čez proces, ki mu jaz pravim čustven tornado. Če otroka utišamo, mu ne delamo usluge. Če mu pomagamo, da se pomiri, potem smo zanj naredili ogromno, saj ga učimo graditi notranje modele, kako se lahko pomiri sam. In te modele bo lahko uporabljal tudi ko odraste in nas ne bo več zraven.
Se mamice pogosto obračajo na vas, če imajo težave?
Ja. Velikokrat. Zato sem posnela 30-minutno brezplačno predavanje KAKO KOMUNICIRATI Z OTROKOM, KADAR JE ŽALOSTEN, KADAR GA JE STRAH ALI JE JEZEN, ki ga lahko naročite na ljubecamama@gmail.com. Kar me ogromno mamic sprašuje, kako naj vzgajajo otroka, kako naj ravnajo s trmo, s čustvenimi izpadi ipd., 21. septembra začenjam s spletnim učenjem mamic, kjer bodo dobile jasno pot, kako v praski narediti vse, o čemer sem danes govorila, imele bodo popolno podporo, skupnost mamic, ki se trudijo ljubeče vzgajati, predvsem pa jasno vodstvo in smer, kako priti tja, kamor si vse želimo – da vzgojim otroka, ki bo samostojen, samozavesten, radoveden, kreativen, ustvarjalen, sočuten in ljubeč (do sebe in do drugih). Vse informacije bom objavila na moji Facebook strani LJUBEČA MAMA.
Kaj pa potrebuje mamica oziroma starša, da lahko vzgajata tako, kot govorite?
Različni strokovnjaki učijo različne pristope. Jaz sem 100% naklonjena temu, da je bistven varen stik z otrokom. To je prva stvar, na katerem temelji vse. To je tisto, kar nama bo z otrokom omogočalo, da bova varno prišla čez vse brzice, ne glede na to, kako turbolentne bodo. Ker imam sama dva otroka, stara 2,5 in 5,5 let še predobro vem, kako naporno je lahko, ko otrok trmari, ko “pade”. Starš potrebuje: 1. Znanje, kako ravnati v kriznih situacijah (trma, agresija, izsiljevanje, grizenje, brcanje, prepiri med otroki, kričanje, …), ki jim daje samozavest, da delajo prav. 2. Preobrazbo lastnih vzorcev, ki jih omejujo pri vzgoji. 3. Podporo in skrb zase!!! (na to večina mamic pozablja, pa je za vzgojo ključnega pomena) 4. Znanje, kako lahko preko živosti in igre gradimo stik in 5. Da vse to prenesejo v prakso, ko pride otrokov čustveni tornado. In vse to bom učila v svojem spletnem članstvu Ljubeča mama.
Nas so vzgoji naši starši. In velikokrat kar dobro. Zakaj bi to spreminjali?
Verjamem, da vsak stars naredi največ in najbolje, kar zna in zmore. Vendar danes vemo o razvoju otroka, o čustvih, o delovanju možganov veliko, veliko več kot včasih. In nekatere metode in pristopi so zdaj drugačni prav zato, ker upoštevajo še čustveno dogajanje, zmožnost regulacije, integracijo, predvsem pa vedenje in znanje, kako lahko otroku pomagamo, da že danes odloži čustveno breme. Na ta način otrok ne potrebuje graditi mehanizmov potlačitve in drugih preživetvenih strategij, ki ga bodo, ko odraste, zagotovo ovirala pri medosbnih odnosih in pri vsakodnevnem življenju. Temveč mu lahko damo izkušnjo in ga s tem učimo, kako zgradi takšne mehanizme, ki mu bodo omogočali, da bo kot odrasle zmogle bližino, da bo znal hkrati zaščiti sebe, vendar da bo znal biti tudi ranljiv v najbolj bližnjih odnosih. Tega še marsikateri odrasli ne zmore.
Starševstvo in vzgoja je naporna stvar, kajne?
Biti starš pomeni, da boste naslednjih 15-20 let imeli intenzivno delo na sebi. In to predvsem čustveno delo. Otrok je vaše ogledalo, ki vam točno pokaže, kjer sami prekinjate stik. Zato je vzgoja otroka, če ste to sposobni videti na ta način, najboljša pot za osebno rast starša. Kjer sami potrebujete rast, se bomo zagotovo “zataknili” z otrokom. In če boste želeli podpreti otroka, boste najprej sami morali predelati svoje vsebine.
Zakaj vas to področje tako zanima?
Preden sem dobila svoje otroke, sem veliko sem delala s pari. Vedno znova smo se vračali v nepredelane zgodbe v njihova otroštva. In vedno sem se spraševala, zakaj tega, kar učim jaz odrasle, ne učimo že naših otrok. Tudi v vrtcih in šolah se ne učijo nhičesar koristnega o odnosih, o repevanju konfliktov, o tem, kako si pomagati, ko si v stiski. Po mojem mnenju so to temeljne veščine. To je osnova. Poleg tega sem 1000% prepričana, da je treba vlagati v starše, še posebej v mame, saj so one tiste, ki lahko otroku pomagajo položiti temelje, na katerih bodo gradili celo svoje življenje. Če bodo temelji trdni, bo otrok stabilen, samozavesten, imel bo občutek, da zmore, da zna, izbiral bo prave odločitve, hkrati pa bo zmožen sočutja in razumevanja drugega. To pa danes potrebujemo.
Kaj narediti, če otrok skriva čustva v sebi in se ne odpre, kljub pogovoru?
Starši vedno želimo vedeti razlog, kaj se je zgodilo. Verjetno zato, ker imamo potem občutek, da lahko otroka potolažimo. Potolažimo pa ga tako, da mu povemo, da je vse v redu in kako lahko stvari “popravi”. Jaz starše spodbujam h temu, da so z otrokom v tem, da mu je hudo (tudi če ne vejo vzroka). Lahko mu enostavno rečete: “Vidim, da ti je hudo. Bom tukaj s teboj v tem, da ti je hudo.” In ste samo z njim. Tako ima otrok možnost zares začutiti, kar čuti in to ob vas, ki ste mu varna baza. K obo začutil, kar čuti, bo šel “skozi” neprijetna čustva in bo prišle “ven”. In to je tisto, kar on potrebuje. Lahko pa ga vprašate: “Kaj potrebuješ zdajle od mene?” In če pove, potem to spoštujte. Če reče nič, potem je to nič oziroma je to prostor in čas zase.
Kje je meja – kdaj je ok, da pustimo, da otrok izrazi čustva in kdaj ni (morda takrat, ko na primer z jokom izsiljuje)?
Izsiljevanje z jokom je še ena situacija, kjer večina staršev ne ve, kako ravnati. Jaz izhajam iz tega, da otrok ne izsiljuje. Če gledate na otroka, da izsiljuje, potem ga disciplinirate. Če gledate na to kot na situacijo, kjer nekaj želi in še ne zna ravnati s svojimi čustvi in občutki ter vse skupaj izraziti na način, ki bi bil za vas sprejemljiv, potem boste takpno situacijo vzeli kot izziv, kako ga učiti ravnati z neprijetnimi občutki. Tudi to je velik izziv za starša, ker je bil starš kot otrok vzgajan na to, da so takšna vedenja njegovi starši prekinjali točno tako, kot jih on želi zdaj. Zato je v staršu pogosto zelo veliko astnih neprijetnih občutkov, ki jih stars ne zmore držati, zato tiša otroka. Namesto da bi mu postavil mejo, potem pa bil z njim (ljubeče!), da bi otrok lahko šel skozi svoj lasten proces od močnih neprijetnih čustev do samopomiritve. To je pravzaprav po mojem mnenju izziv vzgoje današnjega starša. In v tem enem samem dogodku se razkriva vse, o čemer govorim ves čas. Meni ena sitaucija med mamo in otrokom, ko se otrok vrže na tla, pove zelo, zelo veliko o tem, kako zrela je mama, kakšno zmožnost lastne samoregulacije ima, kako razume otroški jok, pa tudi o tem, katere lastne vzorce in lastne nepredelane vsebine nosi s seboj.
Kaj pa vidite, ko gledate naokrog?
Večinoma zelo, zelo ljubeče starše (jaz se kot rečeno bolj osredotočam na mame), ki bi za svojega otroka naredile zelo veliko, vendar nimajo pravih modelov, kako ravnati predvsem v neprijetnih in težkih situacijah (trma, jok, kričanje, “izsiljevanje”, …). Tukaj je največ prostora za rast in korak naprej. In tudi sama imam na tem področju veliko izzivov s svojima dvema otrokoma, ki me vsak dan učita, kaj res deluje in kaj ne. (smeh)
Kaj je torej najbolj pomembna stvar, ki jo moramo narediti, ko otrok joka?
Prvi korak je ta, da se zavedate, kaj delate v takem trenutku. Ali ga torej tišate ali ste z njim v stiski. Drugi korak je, da naslednjič, ko bo situacija, ki bo za otroka neprijetna, zaznate, kako reagirate. Zelo verjetno je, da reagirate nezavedno, torej tako, da skušate »popravljati vedenje« in tišati neprijetna čustva in občutke v otroku. Tretji korak pa je, da takrat, ko spet pride neprijetna situacija, skušate zavestno narediti drugače. Torej postavite jasno mejo, potem pa ste ob otroku, ko predeluje neprijetna čustva in občutke, ki so v njem, ker si mu rekla NE. Zelo velik izziv za vsako mamo je, da ne posreduje takoj, ko otrok zajoka. Zelo pomembno je, da razumete, da ne govorim, da pustite, da otrok joka in se dere, vi pa medtem (ker vam je neprijetno) greste npr. ven iz sobe. Še manj zaželeno je, da mu rečete: »Ko se pomiriš, pridi spet nazaj.« Na ta način niste »z otrokom«, ko je v stiski. Vaša naloga je, da ste medtem ob njem prisotni in ljubeči. Ne obupajte, če takoj ne gre!!! TO JE PROCES!!! Za otroka in za mamo!
Kaj vi največkrat rečete, ko otrok joka?
1 .Tukaj sem zate. Otroku na ta način povemo, da smo tukaj zanj in za njegovo izkušnjo. Da je ob nas varen in da smo njegova opora. 2. Vidim, da ti je težko. Namesto besed: »Je že dobro«. ali »Vse je v redu.«, mu raje recite »Vidim, da ti je težko.« V njegovem svetu ni v redu, če joka in v njegovem svetu ni dobro, če joka. Če mu govorite, da je, otrok sčasoma dobi izkušnjo, da je njegova realnost napačna. Da to, kar vidi, čuti in doživlja ni pravilno, ni resnično. 3. Tišina. Tišina je tako hranljiva, če je pristna, brez prizvoka mučnosti in negotovosti. Otroku daje prostor, da lahko je. Omogoča mu, da je sam s svojo vsebino, hkrati pa je skupaj z nami, ki mu držimo prostor, da lahko izkuša, kar trenutno izkuša.