Odkar sem se pred nekaj leti začel ukvarjati sam s sabo in svojimi občutki, me je pot večkrat vodila v naravo, predvsem na pohode po bližnjih hribih. Ob tem sem se začel navduševati tudi nad gorami, ki sem jih v mladosti redno obiskoval s starši. Ob vsem tem osebnem raziskovanju so mi pod roke začele prihajati razne bolj ali manj duhovne knjige (Osho, Castaneda …). Nekatere so definirale plezanje kot aktivnost, kjer ni prostora in časa za razmišljanje, saj si primoran biti prisoten v trenutku sedanjosti in osredotočen le na to, kar počneš (kar je v bistvu terapija že sama po sebi). Spoznal sem tudi, da je za duhovno rast dobro, če stopiš izven svojih okvirjev, začneš preizkušati nove/nepoznane stvari, da te pot vodi v neznano in ne da se venomer vrtiš v istih krogih ter počneš iste stvari.
Tako sem se opogumil in se vpisal na tečaj balvanskega plezanja (ang. bouldering) v ljubljanski Balvaniji. To je tisto plezanje, kjer nisi varovan in plezaš smeri/probleme tam nekje do višine petih metrov (spodaj pod steno so debele blazine).
Na prvo vadbo sem prišel zelo motiviran in šlo mi je dobro, saj sem bil takrat tudi dobro fizično pripravljen (nizka telesna teža in dovolj mišične mase). V bistvu sem bil tako motiviran in navdušen, da ko je učitelj predlagal nekaj minutni odmor, sem dejal, da ga ne potrebujem, da bi raje izkoristil čas za plezanje. Že po dobri uri vadbe mi je bilo žal, kajti mišice so se tako utrudile, da enostavno ni šlo več. To me vseeno ni odvrnilo od navdušenja nad plezalnim športom. Redno sem hodil na vadbe, vmes smo se z novimi plezalnimi kolegi še dodatno dogovarjali in hodili enkrat ali dvakrat tedensko sami plezat.
Vedno bolj zanimivo pa mi je plezanje postajalo tudi s psihološkega vidika. Kadarkoli sem si že doma, v glavi, naredil sliko, kaj vse moram tisti večer preplezati, sem potem ne glede na to, ali mi je uspelo ali ne, domov prišel raztresen, brez energije in tudi dolgo v noč nisem mogel zaspati. Po nekaj takšnih vadbah sem ugotovil, v čem je trik. V bistvu sem se samo gnal za dosežki (preplezati določen problem, po možnosti tak, ki ga ni še nihče iz moje skupine), nisem pa užival v samem plezanju, v vsakem trenutku posebej, v tem, da zavestno primeš vsak oprimek posebej (oprimki so različnih barv, velikosti in oblik), da prideš do točke, kjer vedno znova padeš in se s tem sprijazniš, da se družiš z ostalimi plezalci, da si drug drugemu pomagamo z nasveti … Na vse to sem pozabil, saj sem bil osredotočen le na rezultat. In ko sem se tega zavedal, sem se neko popoldne doma odločil, da grem tisti večer samo plezat in nič drugega, nobenih planov, kako mora biti in kaj vse moram preplezati, da grem enostavno uživat v plezanju, se sprostit, brez vsakršnih pritiskov. In res sem užival v vsakem trenutku, v druženju s soplezalci (kami), v prijemanju vsakega oprimka posebej, v tem, da mi nekega problema ni uspelo preplezati, da sem enostavno padel s stene. Sprejemal sem vse, kar mi je v tistem trenutku plezanje ponujalo. Seveda pa sem užival tudi, ko sem kar naenkrat preplezal problem, za katerega še teden dni nazaj nisem verjel, da ga bom preplezal v bližnji prihodnosti. In glej ga zlomka, domov sem prišel miren, zadovoljen, osredotočen, in spanje tisto noč je bilo samo še pika i.
Plezanje ni tekmovanje, plezanje je uživanje, je življenjski stil in zato rad plezam. Zaenkrat balvansko plezam v dvorani, vleče pa me tudi v stene, kjer je najbrž ta moment – biti prisoten v trenutku, še toliko bolj poudarjen.
Drugi psihološki aspekt pri plezanju pa sem doživel, ko sem prišel do problema, ki ga nisem in nisem mogel preplezati. To pomeni, da v smeri/problemu nisem mogel čez določeno točko, da bi prišel do vrha. Ob večkratnih neuspelih poskusih (včasih tudi več plezalnih dnevov/vadb zapored) sem se soočal z občutki jeze, obupa, ubogega jaza, krivice in še bi se kaj našlo. Obupati ali vztrajati? Pustiti za sabo, pozabiti, si ne očitati ter si odpustiti ali vztrajati in občutke transformirati v dodaten zagon? Oboje je umetnost. Oboje je prav. Vprašanje je le, koliko moči in volje imaš in koliko globoko si upaš pogledati vase.
Tako sem spoznal čar plezanja, ki ni tekmovanje z drugimi, ampak ponuja bistveno več. Je kot življenje, s številnimi problemi – kako se jih boš lotil, je izključno tvoja stvar. V steni si sam. Tako kot v življenju. Super trening za odločanje in sprejemanje odgovornosti. Priporočam ga vsem, ki bi radi spoznali vse plati sebe.
Uroš Jakopič