Ljudje smo socialna bitja. Potreba po bližini, sprejetosti in varnih odnosih nam omogoča preživetje. Medsebojni stiki imajo v naših življenjih izjemno pomembno vlogo pri razvoju in ohranjanju povezav v naših možganih. Medsebojna povezanost med ljudmi je vir kakovostnega in zadovoljnega življenja ter osnova za rast in osmišljanje življenja.
Tea Jevtić, mag. soc. del.
Stil navezanosti se razvije že v prvih letih življenja in določa, kako bomo tudi v nadaljnjem življenju zaznavali sebe in ljudi okoli sebe. Spoznavanje in razumevanje stilov navezanosti je pomembno, saj vzpostavljen stil navezanosti vpliva na vzpostavljanje intimnih odnosov z drugimi ljudmi. Od stila navezanosti je odvisno, kako bo otrok v življenju vzpostavljal medsebojne odnose z drugimi, kakšno stopnjo avtentičnosti bo razvil in kakšni bodo njegovi odzivi na neznane situacije.
Kaj je torej tisto kar mora o teoriji navezanosti vedeti vsak starš in kaj je potrebno spremeniti, da izboljšamo medosebne odnose, predvsem odnos z otrokom?
Zgodnja navezanost otroku omogoča vstop v svet
Otrok že zelo zgodaj razvije odnos z vsaj eno pomembno osebo, kar je pogoj za zdrav psihosocialni razvoj. Otrok se varno naveže na osebo, ki je odzivna na njegove potrebe, ga pomiri pred negativnimi čustvi, frustracijami in nepoznanimi dražljaji iz okolja ter prevzema skrb zanj. Ta oseba je običajno starš, v določenih primerih, ko starši ne zmorejo prevzeti skrbi, pa druga oseba, ki je na otrokove potrebe odzivna in mu zagotavlja občutek varnosti in sprejetosti. Zaupanje otroka do staršev se razvije že v prvem letu otrokovega življenja, odvisno pa je od tega, kako se starš odziva na otrokove signale ob različnih stiskah. Vzpostavljena varna fizična in čustvena navezanost otroku omogoča, da v stiski poišče varno okolje, varnost, tolažbo in zaščito. Tako otrok zmore varno vstopati v svet in vzpostaviti varne odnose z drugimi ljudmi.
Varna navezanost vpliva na nadaljnji psihofizični razvoj otroka, na razvoj sposobnosti soočanja s stresom, uravnoteženja čustvenega doživljanja in odzivanja. Otrok na podlagi navezanosti osmišlja svoj notranji jaz in pogled na zunanji svet. Čustven stik in bližina, ki ju otrok osvoji preko zgodnje varne navezanosti sta pogoj h grajenju nadaljnjih varnih in konstruktivnih odnosov v celotnem otrokovemu življenju.
Stili navezanosti
VARNA NAVEZANOST
Varna navezanost je zdrava povezava, ki temelji na zaupanju. Razvije se med otrokom in staršem, ki je čustveno prisoten in se odziva na otrokove potrebe, v njunem odnosu se gradi vzajemnost in zaupanje.
Varno navezani otroci se aktivno vključujejo v igro in so odprti za stike z drugimi ljudmi. Po krajši separaciji se hitro potolažijo in vrnejo k igri. Starš zanje predstavlja varno oporo in daje otroku potrditev, da je sprejet, opažen, slišan, zato se ti otroci počutijo ljubljene, sprejete in varne. So igrivi, radi raziskujejo svet okoli sebe in brez težav navezujejo stike z drugimi, saj verjamejo, da je svet okoli njih zanje varen. Študije kažejo, da se varno navezani ljudje tudi v nadaljnjem življenju brez večjih težav povežejo z drugimi ljudmi, pri tem ne izražajo pretirane skrbi ali strahu pred zavrnitvijo. V partnerskih razmerjih lažje izražajo svoja čustva, saj se v odnosih pogosto počutijo varne. Kljub povezanosti z drugimi ljudmi ohranjajo svojo individualnost. Za partnerstva varno navezanih ljudi je značilna intima, zaupanje in spoštovanje.
IZOGIBAJOČI STIL NAVEZANOSTI
Ta stil navezanosti se razvije pri otrocih, kjer je starš neodziven ali nedostopen in zaradi tega otrokove potrebe pogosto niso zadovoljene. Starši se pogosto ne odzivajo na otrokove stiske in otroku ne dovolijo izražati negativnih čustev. Pogosto otroka spodbujajo k samostojnosti že zelo zgodaj, ko otrok na to še ni pripravljen in tega ne zmore. Otroci z izogibajočim stilom navezanosti izražajo manj čustvenih odzivov in ne odreagirajo na prihod ali odhod starša. Pri igri so pogosto samostojni in ne vzpostavljajo interakcij z drugimi osebami v prostoru.
Odrasli z izogibajočim stilom navezanosti navzven pogosto delujejo samozadostno in neodvisno, navznoter pa so ranljivi, sramežljivi, plašni. Imajo nizko samozaupanje in strah pred zavrnitvijo ter razočaranjem. Izogibajo se čustveni bližini in intimnosti.
ANKSIOZNI ALI AMBIVALENTNI STIL NAVEZANOSTI
Ambivalentni stil navezanosti se razvije pri otrocih, kjer so odzivi staršev nedosledni in zaradi tega otrok ne zmore razviti varne navezanosti. Otrokove potrebe so nezadovoljene, ignorirane ali pogojene z drugimi dogodki in dogajanji. Otrok je zbegan, ne počuti se varnega, saj ne ve kakšen bo odziv staršev in kaj lahko od njih pričakuje. Iz tega razloga je otrok bolj previden v raziskovanju sveta okoli sebe. Zaradi občutka negotovosti, se otrok pretirano naveže na starše, hkrati pa jih ob vzpostavitvi medsebojne interakcije zavrača.
Otrok je do zunanjega sveta nezaupljiv, tudi ob prisotnosti staršev. Ambivalentno navezani otroci se vključujejo v igro, a v večini svojo pozornost usmerjajo na dosegljivost in dostopnost starša. Na ločitev od staršev se odzivajo s pretiranim strahom, staršev se oklepajo. Otrok lastne odzive težje nadzoruje.
Ambivalenca se kaže predvsem v tem, da hkrati išče in zavrača stik ter bližino staršev.
Pri odraslih z anksiozno-ambivalentnim stilom navezanosti je pogosto izpostavljena pretirana skrb in impulzivnost v odnosu z drugimi. Čustvo, kot je ljubezen, občutijo kot obsesijo. Pogosto je prisoten dvom vase in občutek krivde, kadar ocenijo, da drugi niso dovolj odzivni na njihove potrebe in želje.
DEZORIENTIRANA NAVEZANOST
Dezorientirana navezanosti je kombinacija ambivalentne in izogibajoče navezanosti. Otrok je pogosto zmeden, saj si želi stik s starši, njihovo pozornost in tolažbo, a se hkrati staršev boji. Ta stil je največkrat prisoten pri otrocih, ki so žrtve zanemarjanja ali psihičnih, fizičnih, spolnih zlorab ter živijo v nezdravem okolju. Pri otrocih je izražena močna potreba po varnosti, varnost pa jim predstavlja prav oseba, ki jim vzbuja strah.
Dezorganizirano navezani otroci kažejo veliko potrebo po stiku s staršem, hkrati izražajo zavračanje. Otroci v takšnem neuravnoteženem odnosu doživljajo strah in kaotičnost, posledično se umaknejo iz zavestnega doživljanja, kar se na videz kaže kot čustvena otopelost. S tem obrambnim mehanizmom se branijo pred bolečinami in travmami.
Odnos je živ proces. Pomembno je, da starš zmore obnoviti in ohraniti odnos z otrokom
Tip navezanosti, ki ga otrok razvije, predstavlja njegovo temeljno strukturo osebnosti. Če starši znajo in zmorejo slišati in prepoznati otrokove potrebe, potem se bo otrok počutil varnega in ljubljenega. Kadar so starši neodzivni, pa otrok razvije nevarno obliko navezanosti. Zavedati se je potrebno, da tudi pri varni navezanosti lahko pride do nesoglasij ali drugih stisk. Na področju starševstva je celotno življenje prisotno učenje, tako se lahko v kateremkoli trenutku odločimo za spremembo in začnemo graditi kvalitetnejši, varnejši in bolj ljubeč odnos z otrokom. Nikoli ni prepozno začeti vzpostavljati nove korake na področju starševstva ali v življenju nasploh.
