Kaja 
Reševalec Robert Sabol o prometni varnosti otrok
Slovenija letno beleži med 4.000 in 5.000 prometnih nesreč z udeleženimi otroki. Leta 2022 je bilo v prometnih nesrečah poškodovanih 496 otrok, kar je 15 % več kot leto prej.¹ Med najmlajšimi in hkrati najranljivejšimi udeleženci cestnega prometa so otroci v vlogi potnikov. Njihova varnost pa je največkrat odvisna od naše odgovornosti – prav zato je pravilna uporaba otroškega avtosedeža ključnega pomena.
V 90. epizodi podcasta Atmosferci je gostoval Robert Sabol, reševalec z več kot 30-letnimi izkušnjami, ki je življenje posvetil urgentni pomoči in vsakodnevnemu odzivanju na prometne nesreče. V iskrenem pogovoru je med drugim razkril, kaj se dogaja na prizoriščih nesreč, ko so vanje vključeni otroci. Epizoda, ki je v dobret tednuh od objave na YouTubu zbrala že več kot 18.000 ogledov, poslušalce nagovarja k večji odgovornosti in zavedanju pomena varnosti.
Ko je v nesreči udeležen otrok
Sabol je opisal pretresljiv primer iz začetka svoje kariere, ko še ni bilo otroških avtosedežev. Otrok je stal med sprednjima sedežema, avto je trčil in fantka je odneslo skozi vetrobransko steklo vozila, ob čemer mu je steklo poškodovalo oči. Reševalci so ga našli, ko je taval okoli kraja nesreče in klical svojega očeta. Takih dogodkov je bilo še mnogo več, a se o njih absolutno premalo govori. Še leta 1991 je na slovenskih cestah umrlo skoraj 600 ljudi, danes smo letno število umrlih uspeli znižati pod sto, še zmeraj pa ne smemo zaspati ob tem uspehu. K znižanju statistike je največ pripomogla izboljšana infrastruktura v kombinaciji z zavornimi in varnostnimi sistemi vozil, a prav vsaka smrtna žrtev nosi ime, priimek, svojo zgodbo in predvsem praznino, ki jo pusti za samo v življenju svojcev. Robert Sabol močno verjame, da bi s preventivo uspeli številke še občutno znižati.
Kot dober primer ozaveščanja so v podcastu izpostavili sicer igrane videe, ki dobro osvetlijo moč sil, ki se ob trku razvijejo in delujejo na človeško telo. Varnostni sistemi sicer delujejo do neke mere – do neke hitrosti, a zadaj je fizika. Od hitrosti 80 km/h dalje je varnostni pripomoček le še v estetski vlogi. Največkrat so žal notranje poškodbe tako hude, da udeleženec nesrečo težko preživi. Zavedati se je treba, da je človeško telo antropološko narejeno za potovanje 6 km/h, telo lahko do neke mere še tolerira zavirke in pospeške, a že ob teku vidimo, da so poškodbe hitro resne. Popolnoma druga zgodba so seveda otroci, ki so anatomsko drugače zgrajeni, zato tudi sile nanje delujejo drugače. Kar tretjino malčkovega telesa lahko predstavlja glava, ki jo drži vrat, zato otrokovo telo sile kompenzira povsem drugače. Slovenske starše je na tem mestu vsekakor treba pohvaliti, saj so dosledni in tudi to je razlog, da smo v teh letih naredili takšen napredek.
Za reševanje otrok reševalci opravljajo posebne tečaje, kako pristopiti k reševanju otrok. V idealnem primeru ga poskušajo iz vozila odnesti skupaj s sedežem, saj ga lahko tako dodatno imobilizirajo. Stolček poležejo in previdno, z varovanjem vratne hrbtenice poslajdajo na nosila. Seveda je glede na specifike nesreče treba vsako reševanje prilagoditi. Uniforma ima svoj pomen, predstavlja čast in ponos. Z njo tudi vlivajo zaupanje staršem. Običajno so starši v nesrečah bolj poškodovani – zato skušajo tudi tu otroka čim bolj zaščititi in mu prihraniti dodatne travmatične spomine na reševanje poškodovanih staršev. Otroka čim prej evakuirajo, s plišasto igračo, ki jih imajo vedno v reševalnem vozilu prav za takšne primere, otroka s tem “kupijo” in mu vlijejo neko varnost, mu dodelijo spremljevalca policista ali gasilca, ki ga zamoti.
In kaj so najpogostejše napake pri pripenjanju otrok? Lahko so pripeti nepravilno, v tem primeru bodo sile na telo delovale povsem drugače in lahko pride do še večjih poškodb. Ciril je izpostavil, da radi spregledamo dejstvo, da je varno pripet otrok pripet tesno. Tu je ključno, da otroka navajamo na ta občutek “utesnjenosti” od samega začetka in tu ne pristajamo na kompromise. Jure je dodal, da ga navdaja s ponosom, ko na Avtomoto revijo zmeraj pogosteje pokličejo ljudje z vprašanji glede pravilnega pripenjanja, nekateri iščejo nasvete glede nakupa rabljenega avtosedeža, ki pa ga zaradi nepoznane zgodovine varovalne opreme iz druge roke, strokovnjaki odsvetujejo.
O belem dimu, airbagih in paniki staršev
Ob sprožitvi zračnih blazin se pojavi bel dim, ki prestraši marsikoga, češ da avto gori. A Sabol je pojasnil, da gre v resnici za ostanek belega smodnika, ki se sproži ob delovanju airbagov – in je povsem nenevaren. Starši pod vplivom tega pogosto ravnajo nepremišljeno in s tem nehote povzročijo večjo škodo. Temu pravimo faza agonalne evakuacije– pomislimo na starša, ki ima zadaj otroka v avtosedežu, kabina pa je polna belega dima. Človek je lahko poškodovan, a se bo v tej sili rešil sam, v strahu in pod adrenalinom pa bo oseba videla pred sabo le cilj – otroka spraviti iz vozila. Žal so večkrat prav post festum poškodbe, ki so jih otroku (seveda v dobri veri) zadali starši, hujše, kot tiste zaradi nesreče. Seveda je treba razumeti, da na te situacije starši nismo nikoli pripravljeni, da jih, za razliko od reševalcev, ne moremo zvaditi, seveda pa ozaveščanje ni nikoli odveč in Robert tu vidi veliko možnost za tečaje, ki bi starše vsaj delno opremili in opolnomočili z informacijami.
10 sekund za večnost
V drugem delu podcasta je Ciril Komotar demonstriral pravilno pripenjanje otroka v dva sodobna avtosedeža, ki ju je za namene ozaveščanja priskrbel Baby Center – Cybex Anoris T2 i-Size, ki je opremljen z airbagom in nudi do kar 40 % boljšo zaščito, in Cybex Solution T i-Fix, ki raste skupaj z otrokom. Če na hitro povzamemo – kakovosten avtosedež sicer predstavlja dodatno varnost, a sam po sebi ni dovolj, če ga ne uporabljamo pravilno.
Kaj lahko naredimo za večjo varnost, terja pa res minimalno truda? Stari starši žal otrok na krajših razdaljah največkrat ne pripnejo, ali morda ne pripenjanjo sebe – mladi bodimo tu zgled in opozorimo svoje starše na varnost. 10 sekund za večnost je najboljša naložba v varnost – nikoli ni treba tako hiteti, da bi zaradi tega pozabili preveriti, ali je vaš otrok ali vi, ustrezno pripet. In kako Robert nosi vse prizore, ki jih je doživel v 30 letih? Tega bremena se ne rešiš, po težjih intervencijah ti pripada psihološka podpora in danes se na takšno pomoč več ne gleda kot na šibkost. Pomaga tudi pogovor v kolektivu, kjer se zatekajo tudi v črni humor. Da lahko gredo zvečer mirni domov je ključno, nenehno izobraževanje in izpopolnjevanje, da lahko naredijo največ in najbolje, kar se v danih okoliščinah lahko naredi. Za konec je poudaril, da kljub vsem preventivnim ukrepom nesreče žal ostajajo realnost. “Življenje nima reprize – kar se zgodi, se zgodi,” nam je ob zaključku na srce položil izkušeni reševalec.
¹ Vir: Javna agencija RS za varnost prometa, letno poročilo 2022