Milan 
Otrok je zelo tekmovalen. Super. Naj tekmuje. S kom? S seboj. Otrok staršev, ki čuti, da z njihove strani ni deležen tolikšne mere ljubezni, kot je potrebuje, in da si le ti zanj ne vzamejo dovolj časa, utegne razviti zelo nezdravo skrajno tekmovalnost in dokazovanje.
Andrej Pešec, FB: Znanje za življenje
Kot otrok sem živel za šport. Oboževal sem tekmovanja in boj, precej razočaran sem bil, ker sem čutil, da s strani očeta nisem dobil dovolj prave podpore glede teh mojih aktivnosti. Mati me je praktično vsakodnevno vozila v glasbeno šolo in na treninge, česar pa oče in dedek nista najbolj podpirala, zabavno pa mi ju je bilo slišati, kako sta se pohvalila gostom, ki so včasih vprašali za mene, ko so prišli na obisk, če so po radiu slišali ta priimek » Ja, ja … To je pa naš fant.«
Tudi zaradi zasedenosti so zelo redko utegnili priti na tekme, čeprav so bile v neposredni bližini. Ko so kdaj vendarle prišli, sem igral z noro željo, da se dokažem. Čeprav sem še pred nekaj dnevi imel v mavcu palec močnejše roke, sem si resnično želel igrati. Na dveh tekmah sem pretiraval v trudu in borbi, predvsem za to, da se dokažem staršem, pa četudi sem komaj držal žogo in čutil v vsakem stiku z njo v palcu hude bolečine.
Tudi oče je bil v mladosti odličen športnik, a zaradi pritiskov njegovega očeta, mojega dedka, svoje poti ni razvijal v tej smeri. Babica mi je v enem od nedavnih pogovorov povedala, da si je zelo želel postati policist, a mu dedek ni dovolil niti tega, sam pa se ni dovolj angažiral, da bi šel preko tega. Ko sem to slišal, sem začel mnogo bolj razumeti, zakaj nisem mogel biti deležen določenih dobrobiti z njegove strani, saj tudi sam ni imel razumevanja s strani tistih, ki so vzgajali in vodili njega.
Otroci potrebujejo ljubezen
Vse, kar otroci potrebujejo, je ljubezen, zato je zelo pomembno, da sami delamo na tem, da je imamo sami toliko, da jim jo lahko resnično obilno predajamo naprej. Za to pa moramo nujno zdraviti in pozdraviti sebe in otroka v sebi, ki v marsikomu izmed nas še vedno hrepeni po brezpogojni ljubezni s strani staršev.
Vsako obsojanje neprimernega ravnanja staršev pa dolgoročno ni niti smiselno niti zaželeno, saj je treba razumeti, da nam nihče v življenje ni poslan naključno. Modrost uči, da je življenje večno in da ta epizoda ni naša edina takšna izkušnja, vse okoliščine in situacije pa so tako ali drugače posredno ali neposredno povezane z našimi postopki nekje nekoč. Spisi učijo, da si celo starše izbiramo sami.
Nekdo, ki to razume in sprejme, lahko v celoti zaživi polno in dinamično življenje v pravem pomenu besede, vsem, še posebej staršem pa je iskreno hvaležen za vse prijetno in neprijetno, kar so mu omogočili in predali. Stavek se lahko zdi okruten in nehuman, še posebej, če vemo, v kakšnih nemogočih razmerah danes raste marsikdo. No, vedimo nekaj; to znanje ne služi, da kogarkoli za karkoli obsoja in krivi; to znanje služi temu, da človeka opolnomoči in osvobodi.