Za vsakega starša je njegov otrok najbolj pameten. Se strinjate? Ker to, da imamo pametnega otroka pomeni, da bo zmogel izobraževanje, da se bo šolal na fakulteti, pridobil določen naziv in s tem večjo možnost, da bo delal, kar bo želel. Je tako, dragi starši?
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, družinsko dinamiko in osebnostno rast, Svetovalnica
O tem, kakšni so izzivi vzgoje inteligentnega, trmastega in na svoje potrebe osredotočenega otroka, sem opisala v več člankih, ki so zbrani v moji drugi knjigi z naslovom Iskreno o vzgoji in najstnikih. Veste, marsikateri starš pozabi oziroma se ne zaveda, da iz malega nadobudneža v puberteti nastane osebek, ki poln hormonov lomasti po hiši, kar naprej se mu godi krivica, nič ne sliši, ne vidi in si ne zapomni, vsaj kar se tiče gospodinjskih in šolskih aktivnosti. K sreči se njegov spomin, prijaznost, »normalnost« in sočutje povrnejo ob zaključku adolescence, nekako okoli dvaindvajsetega pa do štiriindvajsetega leta starosti. Dragi starši, preživeti je treba.
Pomembno je, da se kot starši zavedamo, da kar bomo privzgojili in dopovedali otroku do približno šestega leta starosti, bo to ostalo v njemu in bo delovalo kot nekakšen avtomatizem tudi takrat, ko bo marsikatera druga funkcija, kot zgoraj opisano, prenehala delovati, zlasti ob prehodu iz pubertete v adolescenco. S še večjim izzivom se soočamo, ko imamo doma malega genialca, ki ga težko damo v red oziroma ga ukrotimo.
Pametni otrok zna manipulirati
Pa danes razmišljajmo, zakaj je potrebno dati otroka »v red«. Kaj to sploh pomeni? Sama ne maram pomena takšne besedne zveze. Sploh je zelo težko »dati v red« otroka, ki se že kot zelo majhen zaveda lastne vrednosti, ve kaj hoče in česa nikakor ne bo sprejel. Ima svojo voljo in jo hoče uveljaviti. Za starše je to izjemno naporno in pogosto naredijo eno ogromno napako, in sicer da takšnemu neupogljivemu otroku dovolijo vse, kar on sam hoče. Ker, če mu ne, dobi otrok napad besa in histerije, česar se večina staršev ustraši in potem rajši popusti ter s tem sebi naredi ogromno medvedjo uslugo. Namreč, naš pametni otrok točne ve, kako manipulirati in izsiljevati starša. Pa saj ima čas, da ju naštudira, točno ve, kje ima mami šibko točko in kje oči, pa na to pritiska s svojimi izpadi.
Kaj se v resnici skriva za temi njegovimi izbuhi? Podzavestno »prosi« starša za primerne meje in omejitve, ker bo s tem dobil varen prostor za raziskovanje odnosov in okolja, a seveda tega ne zna ubesediti. Otrokove reakcije so burne in izjemno močne, še zlasti, ko genialec v sebi ve, da bo spet zmagal starša, kar ga še dodatno spravlja v stisko in v še večji bes. Tako sklenemo začarani peklenski krog, ko se otrok nauči, da lahko starša manipulira in prizadene, a ga to ne gane, obenem je sam prizadet, ker nima zdravega okvirja za svoj razvoj, ki terja drugačne pristope, kot pri povprečno inteligentnemu otroku.
Pozivam starše, ki ugotavljajo, da imajo pod streho otroka, ki mu je veliko stvari že jasnih, ki se zelo hitro uči, ki zna že pri treh ali štirih letih pisati in računati, da se začnejo dodatno izobraževati, kako mu še dodatno skozi igro, saj navsezadnje je še vedno otrok, dati dodatne vsebine, ki naj jih absorbira. Kajti, ko je otrok genialec zaposlen na konstruktiven način, ne bo imel časa niti priložnosti naštudirati svojo naporno vlogo vedno nezadovoljnega otroka, ki mu je vedno dolgčaaaassss.
Tole vam sporočam tudi iz lastnih izkušenj. Moja hči se je sama naučila pisati in brati pri štirih letih, računali sva seštevanje in odštevanje do sto za šalo. Večji izziv kot sem ji dala, bolj je bila vesela. Da vam ne govorim, kako sem na skrivaj sama pri sebi ponavljala matematične funkcije, ko sem ji namesto pravljice za lahko noč dajala takšna vprašanja »koliko je 15+9-7« in podobno. Že pri tretjem letu so ji bile pravljice dolgočasne, pa še popravila me je vedno, če sem kakšno besedo narobe prebrala, pa je rajši seštevala in odštevala, da je lažje zaspala. Pri sedmih letih sem se zmotila in sem ji dala v letalu nalogo, da sešteje »koliko je 12-15«, pa je mirno odgovorila, da je to -3. Sem skoraj s sedeža padla. Pa preverim, če res razume pomen iracionalnih števil, ki smo se jih mi učili v petem razredu osnovne šole, in jo povprašam, koliko je »-3-6« in reče »mami, to je pa lahko, rezultat je -9«. No, spet sem debelo pogledala. No, in koliko je »-9+11«, pa reče 2.
Poanta je, da moramo mi starši naštudirati našega otroka. Ko ugotovimo, da je zahteven, mu dajemo jasne in dosledne omejitve, obenem pa veliko umskih izzivov, da lahko začne uporabljati sive celice. S tem tudi preprečimo, da bi mislil na lumparije in čustvene izbruhe, ker bo zaposlen z dokazovanjem, da zmore premagati nek izziv, ki mu ga postavimo pred njega.
Otroku mora biti kdaj dolgčas
Ker pa govorimo o recimo predšolskemu otroku, je pomembno tudi, da ima prostor in čas za svojo igro. Pri tem rada poudarim, da mora biti otroku tudi kdaj dolgčas, ne da mu moramo mi starši zapolniti vsako sleherno sekundo in igrati dvornega norčka le zato, da otroku ne bi bilo bedno ali dolgčas. Kar naj se malce dolgočasi, tako tudi razvija svojo kreativnost, torej smo spet pri moji tezi, da je potrebno pametnemu otroku dati nekaj »kosti v glodanje«, pa naj se zaposli tudi v umirjenih ali recimo dolgočasnih minutkah s kakšnim našim umskim izzivom.
Kljub temu da naš pametni otrok veliko zmore, mu ob vstopu v šolo ali kasneje v višjih razredih ne nalagajte cel kup dodatnih aktivnosti. Naj ima eno ali dve, sicer pa naj ima čas tudi za počitek ali za tiste dejavnosti doma, ki ga osrečujejo. Nenazadnje se družite člani družine med seboj, igrajte se družabne igre, bodite striktni po pravilih, da se naš pametni otrok nauči zdravo izgubljati, s čimer imajo naši genialci običajno kar nekaj težav, ker težko sprejmejo poraz, a ga zavoljo zdravega razvoja ega morajo. Za takšne izzive ste odgovorni vi odrasli, starši.
Otrok potrebuje gibanje
Pa še nekaj potrebuje naše brihtno dete. To je veliko gibanja na svežem zraku! Res, otroci za razvoj kognitivnih funkcij potrebujejo veliko motoričnih izzivov in gibanja. Poleg tega morajo pokuriti nabrano energijo, kar je smiselno, da jo preko gibanja, tekanja, brcanja žoge, metanja na koš, skakanja in podobnih telesnih aktivnosti. Mnoge študije so pokazale visoko korelacijo med gibanjem in razvojem intelektualnih sposobnosti.
Skratka, dragi moji starši, ne ustrašite se svojega nadobudneža. Pozorno ga poslušajte, kaj vam sporoča s svojim čebljanjem. Upoštevanje kakšno njegovo zahtevo, postavite mu vašo, občasno pa skupaj poiščite zdravi kompromis. Otrok bo pri temu z veseljem sodeloval, saj bo malce po njegovo in veliko po naše, a bo dobil občutek, da je slišan in cenjen. No, tako se oblikuje medsebojno spoštovanje, Da, svojega otroka prosim spoštujte v vsej njegovi unikatnosti. Tako bo tudi on spoštoval vas in vaše zahteve ter primerne omejitve.