Milan 
Starši osnovnošolskih otrok so pred novim šolskim letom vedno v stiski. Olajševalna okoliščina je, da bodo otroci ponovno v šoli in da bodo starši vedeli, kje so, saj se je poleti in v času počitnic pogosto dogajalo, da so bili v kar močni stiski kam otroka dati, ko so bili v službi. Nimajo vsi dedkov in babic in ostalih sorodnikov, ki bi lahko pazili nanje. Vpis v poletne dejavnosti trajajo običajno le po en teden, pa tudi niso najbolj poceni. Dejstvo je, da se stiska čez poletni počitniški čas za starše ne zmanjša ravno na nično raven.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, družinsko dinamiko in osebnostno rast, www.svetovalnica.si
Ob koncu prejšnjega šolskega leta so otroci dobili seznam potrebščin in učnega gradiva. Večina staršev se tega drži do pike natančno in letni proračun za vse to napisano in definirano na otroka kar krepko poseže v družinski proračun. Četudi ni potrebno plačati same osnovne šole, starši izdatno plačajo knjige, delovne zvezke, pa kariraste zvezke, pa brezčrtne, pa črtaste, pa geo trikotnik, pa seveda šestilo, ki se čudežno izgubi in izgine tokom prejšnjega šolskega leta, pa točno takšno novo peresnice hoče otrok, pa torbo, pa nove šolske copate in še bi lahko naštevali v nedogled. Se še vedno spomnim, kako je bilo naporno vse to kupovati in si sproti delati sezname, kaj vse je hči potrebovala in si še sproti izmišljevala točno kakšen svinčnik mora biti za matematiko, pa za slovenščino …
Praktična mama
Sama sem bila praktična mama. Ko sem opazila, da v nekaj letih kakšen učbenik nikoli ni bil odprt ali da so delovni zvezki ostajali popolnoma nepopisani, ker jih pač niso potrebovali, sem se s hčerko domenila, da kar res ni nujno od učbenikov pač ne bi kupovali, pa če se izkaže, da ga potrebuje, si ga je šla izposoditi v knjižnico ali pa sva ga šli naknadno kupiti. Ravno danes sva se pogovarjali, ko že hodi na fakulteto v tujini, kako sva bili smešni vsa leta nazaj, ko sva stali v vrstah v knjigarnah in nabavljali, kar so hoteli šolniki. In kako je sedaj vse bolj enostavno.
Učenje in majhni porazi
Skratka, šolarji so že pri pouku te dni, samodisciplina že prihaja v ospredje, ko otroci ne morejo več početi, kar se jim zljubi. Treba je slediti poučevanju učiteljev ter biti sodelujoči s sošolci, kar seveda ni vedno enostavno. Doma mnogi starši predano sedijo po cele dneve in pomagajo otrokom delati domače naloge, mnogi celo berejo domača branja namesto njih ali delajo razne plakate ali predstavitve, kar je posledično delo staršev in ne več učencev, ki se jim na takšen način jemlje kompetentnost. Kako naj šolajoči otrok razvije odgovornost do svojega dela, kar pač učenje doma je, če ve, da mu bo starš pri vsem pomagal, morebiti celo preveč? Vsak od nas rajši lenari in vidi, da drugi naredijo vse namesto njega, a to je neprimerno za šolajočega se otroka, ki se mora tudi skozi svoje poraze, torej tudi slabše ocene naučiti, da slabo osvojeno in za nič naučeno znanje vodi v slabo oceno, torej v majhen poraz.
Starši naj ne dajejo potuhe
Pomembno je, da starši otroku dovolimo, da se sam uči na svojih napakah. To nekako bi veljalo vpeljati ob koncu prve triade, torej že vsaj v tretjem razredu in nato vedno bolj dopuščati otroku, da si sam zadaja cilje, ki mu bodo potrjevali, da je sposoben; kolikor se pač sam »namuči« in nauči ter v skladu z osvojenim znanjem dobi ustrezno oceno. Tudi samo tekmovanje med sošolci ni vedno slabo. Zdrava tekmovalnost lahko vodi otroka v to, da se še bolj potrudi in se v krogu sošolcev izkaže, da zna ali da je dobro naredil določen plakat ali izdelek. Sam seveda, brez pomoči in risanja ter lepljenja staršev. Naj uporabi lastno domišljijo in se znajde na njemu lasten način. Starši naj ne dajejo potuhe in naj podpirajo otroka pri iskanju rešitev, tudi naj podajo ustrezno kritiko, ki naj velja za nek slab ali površno narejen izdelek, nikoli pa ne uperite kritike na osebnost otroka! Preko kritike in pohvale lahko otrok oblikuje zavest o tem, koliko potrebuje vložiti truda, da je potem s svojim izdelkom zadovoljen. Če mu neprestano pomagamo, mu s tem ne dovolimo, da razvije lastne sposobnosti in kompetence za to, koliko je sam sposoben opravljati svoje zadolžitve.
Otrok naj kaj postori tudi doma
Pa še nekaj se mi zdi pomembno poudariti, pri čemer nekateri starši delajo napako. Toliko poudarjajo učenje, da otroku ne naložijo dela tudi doma. Kar je seveda nedopustno. Otrok pač ne živi v hotelu, kjer ga vedno čaka postlana postelja, oprano perilo, vse čisto in urejeno, kajti za vse to poskrbijo starši. Otroku se naj dodelijo tudi hišna in gospodinjska opravila, seveda v skladu z njegovo starostjo. Svojo sobo in posteljo naj sam pospravlja, naj kdaj odnese smeti, pospravi posodo v pomivalni stroj ali si sam zloži oprano perilo. Tudi sesanje stanovanja ali nadstropja v hiši naj mu dodelita starša, saj se mora že zgodaj navaditi, da urejeno okolje doma pomeni tudi večji red v glavi. To je sicer poenostavljeno rečeno, a zagotovo nihče od vas, dragi starši, ne živi rad v razmetanem in umazanem gospodinjstvu. Tega je potrebno navaditi tudi že majhne otroke. Brez truda se nič ne naredi samo od sebe. Naj to otrok osvoji najkasneje ob vstopu v osnovno šolo, saj kasneje ob preobrazbi v pubertetnika te naučene navade po navadi nekako izpuhtijo iz njegovega dojemanja doma, ko ima svinjak v sobi, ne pozna več bontona za mizo in kar je še drugih tipično ignorantskih značilnosti našega najstnika. No, k sreči je to prehodna faza razvoja iz otroka v odraslo osebo.
Skratka, šola je ena od življenjskih postaj v življenju vaših otrok. Kako boste vzgled in kako boste spoštovali učitelje, tako se bo ravnal tudi vaš otrok, ki vse kar poveste ali kako reagirate v neki situaciji, vsrka vase kot spužva. Bodite ozaveščeni, da vas opazuje mlado bitje, ki se od vas uči dojemanja odnosov z drugimi ljudmi, avtoritete, sistema izobraževanja in vseh drugih vsakodnevnih izzivov. Bodite zreli odrasli in srčni, ljubeči in sočutni, pa bo takšen tudi vaš otrok.
OKVIRČEK1: Kako naj šolajoči otrok razvije odgovornost do svojega dela, če ve, da mu bo starš pri vsem pomagal?
OKVIRČEK2: Pomembno je, da starši otroku dovolimo, da se sam uči na svojih napakah.
OKVIRČEK3: Šola je ena od življenjskih postaj v življenju vaših otrok.