Katja Molek, univ. dipl. psihologinja iz Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna polaga na srce vsem staršem, naj prisluhnejo svojemu otroku. Naj mu ne zastavljajo previsoka pričakovanja, prav tako naj ga ne ščitijo preveč pred neprijetnostmi. Le tako se bo počutil samozavestno in sposoben soočanja z izzivi vsakdanjega življenja.
Veronika Bilban
Kako bi definirali otroka, ki je duševno zdrav?
Duševno zdrav otrok se v splošnem dobro počuti, sebe in druge sprejema take kot so, zaupa vase in svoje sposobnosti, se uspešno sooča s spremembami in neprijetnostmi vsakdanjega življenja, presega ovire in poskusi znova, ko mu ne uspe, v šoli in prostočasnih dejavnostih je aktiven, učinkovit in produktiven, se povezuje z vrstniki, izrazi svoje doživljanje, želje, potrebe …
Bi rekli, da se duševno zdravje razlikuje od duševne kondicije? Pri slednji gre pravzaprav za določeno nihanje, kajne? Kot pri fizični kondiciji …
Duševno kondicijo bi lahko povezali s pojmom rezilientnost. Rezilietnost pomeni, da se otrok čuti sposobnega prilagoditi težavnim okoliščinam, obvladovati neprijetna čustva ter tolerirati neprijetnost, zna poiskati raznolike rešitve in načine soočanja v kritičnih situacijah, je optimističen glede prihodnosti …
Ko se odločimo za izboljšanje fizične kondicije, se zavedamo, da bomo ob tem morda čutili bolečine v mišicah, pa vseeno začnemo telovaditi, ker vemo, da je ta bolečina normalna posledica fizične aktivnosti in da krepi našo formo. Podobno je pri krepitvi duševne kondicije, ko se soočamo z izzivi, gremo preko območja, kjer se počutimo varno, tvegamo neprijetna čustva, vendar hkrati vemo, da jih znamo in zmoremo obvladovati. Dobra duševna kondicija je eden izmed pokazateljev dobrega duševnega zdravja.
Katera so tveganja za nastanek duševnih motenj pri otrocih oz. mladostnikih?
Dejavniki tveganja za nastanek duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih so njihove psihološke in osebnostne značilnosti (nizka samopodoba, impulzivnost, agresivnost, učne težave …), življenjski slog (nezdrav način prehranjevanja, škodljiva raba alkohola, drog, telefona …), značilnosti družine (slaba komunikacija, ločitev, brezposelnost, revščina, prisotnost duševne motnje ali kronične bolezni …), značilnosti okolja (vpliv vrstnikov, šolska in razredna klima …).
Kako pri otroku prepoznamo, da ima duševno motnjo? Kateri so znaki in ali so ti znaki vedno izraziti, očitni, ali so lahko dolgo časa potuhnjeni in se potem (če jih ne prepoznamo dovolj zgodaj) pokažejo v hujši obliki?
Pozorni postanemo, kadar otrok ali mladostnik zaradi svojega mišljenja, čustvovanja ali vedenja ne zmore nemoteno opravljati vsakdanjih aktivnosti ali vzdrževati stikov z vrstniki. Na primer, ko zaradi slabše pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnega vedenja ne opravlja šolskih obveznosti in zahaja v konflikte s sošolci in učitelji, izostaja od pouka; ko je neprestano žalosten, ali ima izrazito nihajoče razpoloženje, se umika v svojo sobo, se higiensko zanemarja, postane konflikten v komunikaciji, pretirano tesnoben; ko večino časa preživi na telefonu ali za računalnikom, zlorablja droge in alkohol; ko nenehno premišljuje o hrani in prešteva kalorije, se tehta, zavrača hrano, bruha, izgublja telesno težo; ima nepojasnjene glavobole, trebuhobole …, se samopoškoduje, ima misli, da bi bilo bolje, da ga ne bi bilo … Kadar dovolj zgodaj ukrepamo, so izidi zdravljenja navadno boljši.
Lahko ocenite, koliko otrok in mladostnikov dejansko zaradi duševnih motenj potrebuje bolnišnično oskrbo?
Večina duševnih motenj se začne že v otroštvu in mladostništvu, in sicer kar 50 odstotkov do 14. leta in 75 odstotkov do 25. leta. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo število prvih obiskov otrok in mladostnikov zaradi duševnih motenj v letu 2012 6464. Opažajo pa porast števila prvih obiskov. Potrebo po hospitalni obravnavi ugotovi zdravnik, navadno pa je hospitalizacija potrebna v primeru, ko simptomatika bistveno vpliva na vsakdanje funkcioniranje otroka ali mladostnika, v kolikor je prisotno samopoškodbeno in suicidalno vedenje, v kolikor je potrebno opazovanje razvoja simptomatike in uvedba terapije pod nadzorom, v kolikor ogroža zdravje ali življenje drugih ipd.
Zdi se, da je otrok z duševnimi motnjami čedalje več. Ali to drži ali je to le posledica tega, da dandanes o teh težavah pogosteje in bolj odkrito govorimo? Je tema o duševni motnji v družbi še vedno tabu?
Raziskave kažejo na to, da se povečuje število otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami. Na povečevanje števila duševnih motenj vplivajo predvsem družbeni dejavniki. Ljudje vse hitreje živimo, učne zahteve do otrok v šoli so vedno večje, učitelji imajo zaradi obsežnega učnega načrta manj časa, ki bi ga posvečali psihosocialnemu razvoju otrok, tudi starši imajo vse manj časa, da bi z otrokom vzpostavili pristen stik, otroci veliko časa preživijo v družbi računalnika in telefona, manj se gibajo v naravi in imajo slabše prehranjevalne navade … Res je tudi, da se o duševnih motnjah otrok in mladostnikov vse več govori, starši in učitelji tudi prepoznajo znake duševnih motenj pri otrocih. Še vedno raje odprto in odkrito govorimo o duševnih motnjah drugih, ko pa jo opazimo pri našem otroku ali mladostniku, pa si pogosto raje zatiskamo oči in poskušamo težavo predolgo reševati sami, v smislu »saj ni tako hudo«. Pomoč je še vedno slabo dostopna. Starši na primer povejo, da so opazili, da otrok po smrti v družini potrebuje pogovor s strokovnjakom, vendar sprva niso vedeli kam se obrniti, potem pa so naleteli še na dolge čakalne dobe …
Menite, da so pogosto pričakovanja staršev, učiteljev prevelika do otrok? Je to velik razlog za duševno stisko in morda morbidne misli, nizko samopodobo itd?
Starši in učitelji v želji, da bi otrok veliko dosegel, pogosto otrokom zastavljajo previsoka pričakovanja, zahtevajo več kot zmore, mu postavljajo pretežke naloge, ki jih otroci pogosto ne zmorejo opraviti. Tako otrok izgubi priložnost, da bi začutil, da je uspešen, pohvaljen, da zmore, karkoli bo naredi, ni dovolj dobro. Posledično si o sebi ustvari predstavo, da je neuspešen in nesposoben dosegati naša pričakovanja, kar bo podlaga za duševno stisko, neprijetne misli o sebi, o drugih in o svetu ter šibko samopodobo.
Past za učitelje in starše je tudi, da imajo do otroka prenizka pričakovanja, ga preveč ščitijo pred neprijetnostmi, naredijo stvari namesto njega. Ti otroci se bodo težko spoprijeli z vsakdanjimi življenjskimi situacijami, saj jim bo primanjkovalo izkušenj, večkrat bodo dvomili o sebi, prav tako se bodo doživljali kot nesposobne, saj bodo videli vrstnike, ki pa se uspejo spoprijeti z izzivi.
Za zdrav razvoj je pomembno, da imajo starši in učitelji do otroka realna pričakovanja in zahteve, torej taka, ki jih otrok lahko izpolni. Tak otrok se bo čutil sposobnega, da se sooča z izzivi vsakdanjega življenja in tako z vsakim novim izzivom gradil samopodobo.
Tudi vrstniki v vrtcih in šolah so drug do drugega vse bolj kritični, neizprosni, žaljivi … Kaj naj starši svetujejo svojim otrokom, ki ga v vrtcu žalijo zaradi debelih stekel na očalih, ki jih nosi, zaradi debelosti in podobnega?
Dobro je, da starši z lastnim zgledom učijo in otroke spodbujajo, da vrstnikom postavijo mejo in jim povejo, da so jezni, da ne dopuščajo neupravičene kritike in žaljivk. Namen tega je predvsem to, da se otrok uči izražati lastna čustva, misli, občutke, kar je dobra popotnica za odraslost. Dobro je tudi, da se starši obrnejo na vzgojiteljico oz. razredničarko ter svetovalno delavko, ki bodo poskrbele za boljšo razredno klimo in otroke naučile ustreznih socialnih in komunikacijskih spretnosti.
Se velikokrat zgodi, da veseli otroci, nasmejani na zunaj, doživljajo v sebi stisko? Marsikdaj je slišati: »Ta je bil vedno vesel, dobre volje, potem pa je pristal v bolnišnici zaradi poskusa samomora« … Kako naj poskrbimo, da bomo starši čim bolj omilili pritiske na otroke in jim znali pomagati, kadar se soočijo z duševno motnjo?
Nekateri otroci in mladostniki z masko prijetnih čustev zakrivajo svoje notranje doživljanje. To se dogaja predvsem v primerih, ko menijo, da neprijetnih čustev ni dobro čutiti. Starši pogosto otrokom govorimo »Ne bodi žalosten«, »Ne jezi se«, tako jim sporočamo, da ni dobro, da občutijo žalost in jezo. Tako prijetna kot neprijetna čustva so OK in nam sporočajo, da se je nekaj, kar nam je pomembno, zgodilo. Dobro je, da otrok občuti jezo, če ga sošolci zbadajo, jeza mu pomaga, da jim pove, da tega ne dopušča. Dobro je, da občuti žalost, če izgubi hišnega ljubljenčka, saj mu žalost pomaga sprejeti, da ga ni več. Naloga staršev je, da se otrok ob njih počuti varno in sprejeto, tudi takrat, ko doživlja neprijetna čustva, ker so normalna.
Kako pa vi poskrbite zanje, vaš strokovni kader? Na kaj se osredotočate in kako dolgotrajno je običajno zdravljenje? Kakšni so cilji vašega zdravljenja?
Otroci in mladostniki imajo možnost vključitve v dva programa, ki omogočata celostno obravnavo. V program Šola zdravega odraščanja, ki traja 12 dni, se vključujejo otroci in mladostniki, stari od 6 do 19 let, v program Reintegracija in rehabilitacija, ki poteka od 6 do 12 tednov, pa mladostniki s čustvenimi motnjami oziroma motnjami hranjenja od 15. do 22. leta starosti. Oba programa sta krita s strani zdravstvene zavarovalnice, otroci in mladostniki se v program lahko vključijo z napotnico izbranega zdravnika. V programih potekajo terapevtske in prostočasne aktivnosti: terapevtske in pogovorne skupine, individualne obravnave, trening socialnih in komunikacijskih spretnosti, učenje tehnik sproščanja, terapije in aktivnosti s pomočjo konj in malih živali, kreativne delavnice, šport in pohodi v naravi … Cilji programov so v zaupnem in varnem okolju spregovoriti o svojih mislih, čustvih, odnosih v družini in odnosih z vrstnikih, razvijanje in krepitev samopodobe, razvijanje socialnih in komunikacijskih spretnosti, krepitev odgovornosti in starosti primerne samostojnosti, odmik in razbremenitev iz domačega okolja, čustvena razbremenitev, individualna psihološka in psihiatrična podpora, učenje zdravega življenjskega sloga.
