Milan 
Ašvatino pismo
Brezpogojno občutite želeno
»Pred točno letom dni mi je v roke prišla Abraham-Hicksova knjiga Zakon privlačnosti. Tako me je očarala že med branjem, da sem v sebi čutila takšne občutke radosti in prijetnega vznemirjenja, da bi kar poletela. Takoj sem stopila v akcijo, se odločila kaj želim in se začela osredotočati na želeno. Po naravi sem bolj zaletava, zato mi je ta knjiga odprla čudovita obzorja: kako misli uporabljati namensko in ne avtomatsko. Še vedno se učim, toda vsak dan napredujem. V mislih že leto dni vizualiziram želeno kot da to že imam in čutim, da v mojem duhu že obstaja. Zadnja dva tedna pa so ti čudoviti občutki popustili. In ko meditiram o želenem, dobim občutek kot da se silim. Ni več enaka izkušnja, čutim nek upor … Datumsko si želje nisem postavila, sem si rekla ‘zaupam in pričakujem’. Tukaj bi vas prosila za vodstvo in mnenje, kako od tu naprej,« pravi Jelena iz Rogaške Slatine.
Spoštovana ga. Jelena,
veseli me, da se vas je dotaknila knjiga in v imenu drugih ljudi, ki se sprašujejo enako, se vam zahvaljujem za vprašanje. Razumem, zakaj čutite upor med zavestnim ustvarjanjem želenega, ker ga včasih pogosto, včasih pa redko čutim tudi sama. Čutimo ga vsi in je povsem normalen, najpogosteje pa se pojavi v obliki dvoma, ko se začnemo spraševati: »Ali sploh delam prav? Ali želeno resnično prihaja k meni?«
Moč upora le odraža hitrost, s katero k nam prihaja želeno. Sprejeti moramo, da smo vibracija ali energija, in da je energija vse, kar obstaja. Če čutite močan upor, energija teče hitro in okoliščine se hitro preurejajo za vas. To, kar je na tej točki pomembno, je, da se zavedate, da vam bo izjemno koristilo, da čim prej najdete novo, prijetno misel in želeno občutite še naprej. A ker je to včasih zaradi okoliščin, ki v nas vzbujajo ravno nasprotne občutke, težko, lahko rečemo, da je ustvarjanje želenega pravzaprav brezpogojno občutenje želenega. Ko brezpogojno občutimo želeno, si pustimo brezpogojno prejeti želeno.
Zavestno ustvarjanje ni »psihiranje« samega sebe do točke, ko se želeno uresniči. Je preprosto spoznanje, da ni treba čakati, da bi se počutili ljubljeni, bogati, zdravi, srečni, uspešni itd. šele, ko se bo uresničilo želeno; da ni treba, da smo navezani na osebo, ki je še ne poznamo in jo želimo spoznati, na zdravje, denar, čas in prijatelje, ki jih želimo. Je občutenje ljubezni, zdravja, višjega dohodka, topline medsebojne povezanosti ali točno določene sposobnosti zdaj … in zdaj in zdaj. Tok življenja nas potem sam odnese na kraje, spozna z ljudmi in postavi v situacije, v katere se steče želeno. Ko se odločimo redno čutiti želeno, se namreč ta občutek – ta energija – začne konkretizirati od znotraj navzven, dokler se v celoti ne uresniči v fizičnem svetu, v fizični obliki, v fizičnem dejanju. Redno čutenje želenega prinaša želeno. Pika.
In čeprav morda ne vemo, kaj bi storili v tem trenutku, in ne moremo vedeti, kako se bodo odvile stvari, jim z brezpogojnim občutenjem želenega pustimo, da se zlagajo na svoje mesto, sproti pa dobivamo jasnost in ideje, opazimo napredek in prepoznamo želeno, ko se zgodi. Vsi imamo to sposobnost ustvarjanja od znotraj navzven, in to je naša prednost, naša svoboda.
Če ne prenesete občutka dvoma, lahko to vsemogočno, dobrohotno Vesolje prosite za znak, da je želeno blizu in bodite pozorni, kaj se godi. Tu ne gre za slepo vero v nekaj, kar hočemo verjeti, temveč za dokaz, ki ga preprosto ne moremo zanikati. Zaradi njegove posebnosti le mi vemo, da govori izrecno nam, saj v nas vzbuja občutek popolne jasnosti. Ko smo enkrat z vsem bitjem prepričani, da je želeno tik pred uresničitvijo, pa se ne obremenjujemo več, upor se sprosti in po zakonu dopuščanja se želeno zgodi.
Ko sem pred leti spoznala, da ni smiselno, da bi čutila ljubezen šele, ko bom spoznala življenjskega partnerja, s katerim se bova krasno ujela, so bili dnevi, ko sem pozabila občutiti ljubezen ali pa jo je bilo težko občutiti, vendar sem storila kar sem pač lahko. Kljub uporu oziroma brezpogojno sem ljubezen kak dan občutila vsaj minuto. Toliko, da sem se počutila dobro, ker sem storila nekaj zase. Smiselno se mi je zdelo, da moram ljubezen občutiti redno – da bom pritegnila moškega, ki bo tudi sam znal biti srečen s sabo in to srečo deliti z mano. Toda takrat še nisem vedela za zavestno ustvarjanje in zakon privlačnosti. Nisem vedela, da zakon privlačnosti mojim mislim in občutkom le daje zagon in da je bistvo v brezpogojnem občutenju želenega – v dopuščanju. Zdelo se mi je prav, čeprav nisem vedela zakaj, da sem lahko resnično srečna le zdaj – ne šele, ko se bo zgodilo to in ono. Ko pa me je začel gristi dvom in sem se spraševala, koliko časa bom morala še ohranjati občutek ljubezni, da pride dragi, sem Vesolje prosila za znak. Kmalu me je neko mlado dekle na plesišču v diskoteki s cigareto nehote opeklo po levi roki. Opeklino sem opazila šele naslednje jutro. Imela je obliko srca, ki je vidno še danes. Dobila sem odgovor, upor je popustil … In dragi je prišel. Ali z drugimi besedami, ne vdajte se tik pred zoro. Sijte še naprej.
AŠVATA – NATAŠA MARTINČIČ, trenerka zavestnega ustvarjanja