Darjan 
Darjan Lapanje
December je tisti čarobni mesec, ko običajno v zraku lahko začutimo nekakšno nepojasnjeno vznemirjenje, pričakovanje, celo upanje. Četudi so dnevi v tem obdobju pri nas najkrajši, svetlobo v naša življenja prinašajo tisoči lučk na ulicah in v domovih. Zdi se, kot da ta svetloba v nas v tem obdobju prebudi nekaj posebnega: željo, da bi naredili nekaj dobrega, da bi dali več, kot smo dali prej. Dobrodelnost tako v decembru ni le družbena navada, temveč skorajda nepogrešljivi del prazničnega vzdušja.
Zakaj smo prav ob koncu leta bolj radodarni oz. dobrodelni kot sicer? Psihologi pravijo, da se v tem obdobju naravno ozremo nazaj. Evalviramo svoje leto, svoje uspehe, napake, odnose in tudi svoj notranji svet. Takrat lažje začutimo hvaležnost za to, kar imamo, in prav hvaležnost je eno najmočnejših čustev, ki odpira vrata sočutju. Ko se zavemo, da nam je bilo marsikaj dano, se v nas prebudi potreba po ravnovesju. Po tem, da nekaj vrnemo.
Prazniki nas obenem tudi bolj povežejo z drugimi. Več je druženja, več je pogovorov o ljudeh, ki jih pogrešamo, več misli o tistih, ki niso med najbolj srečnimi. Četudi se nam včasih zdi, da sta lepoto decembrskih praznikov v sodobnem času že skoraj izmaličila potrošniška mrzlica in vrvež v nakupovalnih centrih, v sebi v prazničnem času vendarle pogosto zaslišimo tisti tihi glas, ki pravi, da sreča ni le v prejemanju.
Pravzaprav raziskave že dolgo potrjujejo, da dobrodelnost neposredno krepi občutek notranjega zadovoljstva. Ko pomagamo, se v možganih sproščajo hormoni, povezani z ugodjem, bližino in pomirjenostjo. Dajanje zdravi, dobesedno.
Zanimivo je tudi, da nas dobrodelnost v decembru pogosto nagovori bolj čustveno kot racionalno. Obrazi na televizijskih zaslonih, zgodbe v medijih, fotografije otrok in starejših, ki potrebujejo pomoč, se v tem času zdijo bližje. Ker smo čustveno bolj odprti, se nas dotaknejo globlje. Srce ima takrat več besede kot razum.
Poudariti pa je potrebno, da dobrodelnost ni le vprašanje denarja. Je tudi čas, pozornost, prijazna beseda, obisk, morda samo poslušanje. V prazničnih dneh se veliko ljudi počuti osamljene in jim skodelica čaja v dobri družbi lahko pomeni več kot polna nakupovalna vreča. V resnici so pogosto prav majhna, iskrena dejanja tista, ki v drugem človeku prižgejo luč upanja.
December pa nam ponuja še eno pomembno spoznanje. Spoznanje, da dobrodelnost ni projekt, ki bi trajal le en mesec v letu. Je drža. Je odnos do sveta. V prazničnem času jo lažje začutimo, ker smo upočasnjeni, bolj pozorni in bolj človeški. A njen pravi smisel se pokaže takrat, ko jo znamo ponesti tudi v januar, februar in vse ostale mesece, ko lučke ugasnejo, ulice pa znova postanejo tišje.
Dobrodelnost nas uči, da smo med seboj povezani bolj, kot si mislimo. Da zdravje ni le stanje telesa, temveč tudi stanje duha. In da pravo bogastvo pogosto ne pride v bleščeči embalaži, temveč v občutku, da smo nekomu polepšali dan. Naj bo ta december nekakšno povabilo v to nežno, a mogočno energijo dajanja. Ne zato, ker je december, temveč zato, ker smo ljudje.