UVODNIK
Intervju z Darkom Djurićem, ki se je rodil brez ene roke in obeh nog, niza pa zlate uspehe v plavanju, mi je dal misliti. Ne le o tem, da mnogo stvari jemljemo za samoumevne, da smo pogosto nehvaležni za vse darove, ki so nam dani in da se mačehovsko obnašamo do večine tega kar imamo. Tu ne govorim le o stvareh, materialnih dobrinah, temveč tudi ljudeh, ki nas obkrožajo. Pogosto tarnamo nad življenjem, kljub temu da nam daje priložnost za veliko lepega, krasnega … Ja, priložnosti. Toda vsi vemo, da le-te niso dovolj, da smo v življenju srečni, uspešni, zdravi, izpopolnjeni, mirni … Treba jih je izkoristiti, kar pa včasih ni lahko. Morda smo malenkost preleni, nepoučeni, nezainteresirani, apatični in potem obstojimo na mestu, nesrečni kot le kaj. Darko je vedel, da uspeh ne pride sam od sebe. Zanj je moral ne le delati, ampak močno garati. Dan za dnem, leto za leto, vmes je pogumno sprejemal pomoč od tistih, ki so mu jo bili pripravljeni ponuditi, se učil in iskal metode, s katerimi je našel v sebi moč, samozavest, železno voljo in kar je najpomembneje upanje in vero v boljši jutri. Darko je nedvomno zmagovalec v pravem pomenu besede in je lahko vzor slehernemu človeku, še posebej mladim, ki nemalokrat pomislijo, da pojav enega mozolja na njihovem obrazu pomeni malodane konec sveta …
Po pogovoru z njim sem tudi začela razmišljati, kako nesebična sta bila rejnika, ki sta ga vzela k sebi kljub telesni hibi. Malo je takšnih, ki bi se bili pripravljeni soočiti z neznanim in kljub vedenju, da ne bo vedno lahko, sta mu ponudila ne le pomoč, ampak tudi iskreno ljubezen in spodbudo, ki jo vsak otrok potrebuje, da odraste v zrelo in odgovorno osebo, s trdnim značajem.
Zgodbe s srečnim koncem se ne dogajajo samo v klasičnih hollywoodskih filmih, ampak so tudi naša realnost. Odprimo dušo in oči ter ne prezrimo drobnih iskric, ki pogrejejo srce in nam dajo vedeti, da na svetu nismo sami ter da je okoli nas milijon malenkosti, za katere smo resnično lahko hvaležni!