Vsak od nas je v življenju prišel do točke-trenutka, ko si je zaželel sprememb… Ste naveličani starih navad in vsakodnevnih istih aktivnosti? Čarobni krog navad in ritma nas uspava in vrže v apatijo in zdolgočasen vsakdanjik. Povod za spremembe so velikokrat tiste skrajne prelomnice, ko smo razočarani nad sabo ali nad svojim okoljem… Vzroki so družinske težave, bolezni, poškodbe in splošno nezadovoljstvo s samim seboj…. Ko pridemo do te prelomnice se odločimo za popolno spremembo ritma in navad, kar pa je ponavadi prezahtevno in prenaporno. Nekaj časa vztrajamo in se bodrimo, vendar na koncu odnehamo in se tako vrnemo k starim navadam. Poskusili smo in to ni za nas ali pa uspelo mi je dokazati samemu sebi, da zmorem in s tem sem trenutno zadovoljen.
Ali je to res kakršnakoli sprememba v našem življenju? Isto kot pri kadilcu, kadar uspe 3 tedne zdržati brez cigarete. Potem si jo pa ponosen prižge ob misli, če mi je uspelo 3 tedne potem mi ne bo problema nehat za celo življenje… Kako zabavne so te naše “psihe”. Notranji boji in premagovanje namišljenih ovir, ki so velike kot kitajski zid v resnici pa majhne kot sosedova ograja.
Ja res je… ni enostavno pisatI o tem, še manj razumeti, kaj vse se dogaja v naših glavah… Vendar kljub temu, je resnica samo ena: OVIRA JE TAKO VELIKA, KOT SMO SI JO MI ZAMISLILI V NAŠIH GLAVAH! Če bo to sosedova ograja potem bomo porabili manj energije za borbo z njo, tudi če nam na koncu ne bo uspelo. Kitajski zid pa ne bomo preplezali ampak ga bomo preskočili, kar pa je namen današnjega bloga, da v življenju ni bližnjic ampak so dolge poti navzgor ali navzdol, ki jih je treba prehodit ali preplezat…
Povod za ta blog sta dva moja družinska člana. Zaradi njune zasebnosti ju bom poimenoval Franček in Ana. Ana je mlada in želi shujšati. Franček je starejši in ga vse boli. Oba imata nekaj skupnega in to so bližnjice. Ana hujša z vsemi možnimi preparati, ki jih ponuja današna prehrambena in farmacevtska družba. Klik na internetu in že imamo doma mešanico praškov in tablet, katere ” pohamsamo” na domačem kavču. Rezultat je 5 kg manj v 4 tednih pa še to je večinoma voda. Sposobnosti in navade so podobne kot prej, edino denarnica je tanjša. Po mesecu dni brez preparatov smo spet na isti teži. Aja, pa ta Ana je šla vmes dvakrat tečt in 4x na dolg sprehod z prijateljico, da ne omenim kako dobro se je baje počutila, ko je jedla vse te mokaste praške…!.
Franček ta je šele kaliber. Veste on pravi, da ga celo telo boli. On že celo življenje telovadi. Malo na vrtu, v štali pri sosedu in v hiši…. Ko ga začne kaj bolet, gre Franček k zdravnici svojo staro (vsakoletno) zgodbo zapet: “boli me koleno in križ, pa rama tudi samo zdaj je malo boljše”! Franček dobi protibolečinske tablete, star nasvet o mazilih in delovni nalog za obisk fizioterapevta. Vam je to kaj znano…? Naj nadaljujem… malo elektrike, ultrazvoka, par vaj za telo še kak magnetek in Franček je kot nov… Seveda nova sezona Gostilna išče šefa in 24 urni dostop do vsebin ga priklene na kavč…. Sezone šefa je konec in njegova zgodba se ponovi…
Če ste vi tisti Franček in Ana, dajte naredit nekaj za svoje telo. Začnite počasi dan po dan, brez pritiskov in prisile. Ne pozabite, prej niste naredili nič in vsaka minuta telesne aktivnosti je nekaj več. Začnite stopnjevano s sprehodi, mogoče s hitro hojo in glej ga zlomka zdaj že tečete. Če rabite prijatelja ali motivacijo vpišite se v skupinske vadbe in vztrajajte, dokler ne najdete nekaj kar vam je všeč. Mogoče pilates, joga, fitnes… Počasi, počasi! Še vedno ste bolj aktivni kot prej. Mogoče malo več pojeste za zajtrk in malo manj za večerjo…Saj vi ste zdaj športnik in rabite enrgijo in dober spanec. Kakšna bo torej na koncu vaša zgodba? Ali jo bo sploh potrebno komu razlagat…
Z vami delim svojo misel… Če bomo gledali proti vrhu nam ne bo uspelo, ker se bomo ukvarjali s tem kako naporna, dolga in zahtevna je pot… Potrebno je pogledat prvi kamen, ki je pred nami ter stopiti na njega in začeti, kajti na pol poti bo naše telo močnejše, kot je bilo na začetku…Tako smo na dobri poti, da uspemo priti do cilja. Ponosno in zadovoljno bomo stali na vrhu in ob pogledu navzdol nas bo prešinila misel “saj ni tako težko, kot sem mislil”.
Matej Grafenauer
matej.grafenauer@gmail.com