Milan 
Vsadki oz. implantati so dosegli tako visoko popularnost v družbi, da dejansko obstajajo ljudje, ki bi svoje lastne zobe nadomestili za vsadke samo, da bi bil problem zob rešen za vedno. Medijsko predstavljanje vsadkov kot “zdravila za vse” je dosegla svoj namen, žalostna resnica pa je, da situacija že zdaleč ni tako rožnata. Začetno navdušenje nad vsadki kopni in v kliniki se spopadamo z vnetjem dlesni in kosti ob vsadkih, strok. periimplantitis. Študij, ki bi potrjevale zadovoljivo 10 letno preživetje vsadkov ni, kar v vsem, kar dolgem obdobju implantologije, nakazuje na določene zadržke. Statistike kažejo, da je 7 – letno preživetje vsadkov v ustih 95%, če so bili vsajeni v usta nekoga, ki ni imel parodontalne bolezni, ta pade na 90%, če je človek imel predhodno zmerno ali napredovalo parodontalno bolezen in je bila zdravljena. Odstotek še naprej pada do 80%, če so bili vsadki vsajeni v usta s parodontalno boleznijo. Podatki kažejo, da ima 80% prebivalstva parodontalno bolezen, kar pomeni kar veliko verjetnost, da boste dobili implantat predno vam bojo ustavili parodontalno bolezen in ste s tem ogroženi. Zamislite si, da vam po desetih letih 2 od 10 vsadkov padeta ven iz ust in, da je ostalih 8 v slabem stanju. Parodontalna bolezen imenovana periimplantitis, če se dogaja ob vsadkih, pomeni izgubo kosti čeljustnega grebena. Zamislite si, da vam po slabem desetletju nošnje vsadkov propade in izgine 1 cm kosti? Ko izgubite vsadke, za sabo pustijo le malo kosti na katero potem lahko načrtujemo nove protetične rešitve, npr. vsadke, najpogosteje pa je edina možnost le še popolna proteza, ki običajno slabo stoji v ustih. Poleg tega pa sedaj že dobro vemo, kako tako kronično vnetje oz. okužba vpliva na naše telo in kako obremenjuje naš imunski sistem.
DOŽIVLJENSKA GARANCIJA na vsadke je “larifari” na katerega resne ustanove z izkušnjami niti ne pomislijo. Odločitev za vsadke je resna odločitev vredna vsake sekunde premisleka in skrbne diagnostike. Upoštevati je potrebno sledeče:
1. Kdo je tisti, ki bo dobil vsadek? Nismo vsi primerni že s stališča telesnih stanj oz. bolezni ali pa mesto v ustih kamor naj bi vsadili vsadek ni primerno.
2. Kdo je tisti, ki bo operiral? Kompetentni profil terapevtov, ki lahko stojijo za tem kar so naredili so specialisti oralne kirurgije ali parodontologije. Zobozdravniki, ki so opravljali nekaj tedenske tečaje še zdaleč niso usposobljeni za tako resne posege.
3. Kateri implantatni sistem uporabljamo pri delu? Na trgu je preko 600 različnih podjetij, ki proizvedejo nekaj nad 2000 različnih vrst vsadkov. Operater se praktično odloča med nekaj več, kot 2000 vsadki, ko načrtuje rehabilitacijo. Podatek jasno kaže, da gre za dobičkonosno vejo zobozdravstva. Poceni vsadki niso kar tako poceni in dragi niso kar tako dragi. Vodilna evropska podjetja vlagajo velike vsote financ v razvoj medtem, ko večina posnema in znižuje ceno. Vsako znižanje cene pa vsi vemo, da vodi v znižanje kvalitete.
Bistvena momenta uspešne oskrbe sta, poleg zgoraj omenjenih pogojev, pravilna diagnostika in načrt. Natančna diagnostika pove o trenutnem stanju obzobnih tkiv ob morebitnih preostalih zobeh, vizualno oceno mesta vsaditve, 3D rentgensko oceno količine kosti ter smeri vsaditve implantatov ter potrebno pripravo v zobotehničnem laboratoriju. Bistvo načrta je natančno zavedanje vseh udeležencev v postopku, kje bi naj bile končne zobne krone, čemur služi v laboratoriju pripravljena šablona za kirurga, ki ga vodi točno tja kamor naj vstavi implantate. Nikakor ne sme biti pot obratna torej, da kirurg “po svoje” vsadi implantate, kar na žalost vidimo prepogosto. Kirurg vstavi implantate, kjer je s stališča količine kosti najbolje, zobozdravnik pa potem rešuje nastalo situacijo oziroma postavi zobne krone tja, kamor jih glede na položaj lahko. To najpogosteje ni le estetska kapitualcija, ampak velik zaplet na ostalih področjih ustnega zdravja.
Na koncu koncev tudi material iz katerega so vsadki, to je največkrat titan-aluminij-vanadijeva zlitina, še vedno čaka na izboljšave. Še vedno ne pride do vezave med ustno sluznico in kostjo s površino vsadka, kar bi precej verjetno podaljšalo življenjsko dobo vsadku in izboljšalo kvaliteto življenja tistemu, ki jih nosi. Telesu so zagotovo prijaznejši polnokeramični vsadki na osnovi cirkon oksida, ki pa so trenutno še mehansko prešibki za vsesplošno rabo in imajo svoje mesto v enostavnejših rešitvah.
Pogrešamo splošen nazor zobozdravnikov, ki bi ljudem jasno povedal, da ne bomo slepo sledili popularnosti, ki jo ustvarja močna industrija ampak, da bomo vedno združevali to, kar pacienti hočejo in to kar obenem potrebujejo. To lahko naredimo le, če sledimo pravilom, ki so velikokrat nasprotje pričakovanj trga in implantološke industrije. Ta obljublja reševanje kompleksnih zobozdravstvenih problemov na hiter, enostaven in poceni način. Cena implantata je odvisna od več faktorjev, zato seveda tudi variira med ordinacijami. V Sloveniji se tako giblje med 500 in 1000 EUR. Izogibati se moramo mamljivim ponudbam, ki obljubljajo vrhunsko kvaliteto in to hitro, enostavno in poceni. Večina pacientov, ki potrebujejo implantate potrebuje kompleksno in interdisciplinarno obravnavo strokovnjakov, ki poteka z ostalimi predpripravljalnimi postopki tudi do eno leto. S hitrim pobegom našim sosedom, ki celo obljubljajo doživljenjsko garancijo na implantate, pacient ne bo deležen dolgoročnih koristi, ampak hitrih rezultatov. Glavna cena, ki jo veliko pacientov plača je zdravje in zamujena priložnost, da se pravilno odločijo glede njihovega ustnega zdravja. Posledice hitrega in poceni dela so lahko zelo omejujoče, ko je potrebno čez nekaj let reševati nastalo situacijo.
Parodontalna bolezen – o njej veliko govorimo, a le redki se dejansko zavedajo razsežnosti tega bolezenskega stanja. Za kaj pravzaprav gre in zakaj jo imenujemo tihi ubijalec, je najbolj nazorno nekaj let nazaj ponazorila in širni javnosti razodela revija New York Times, ki je na naslovnici svoje revije uporabila prav zgoraj naveden naslov. Povezava izhaja iz dejstva da so zobje izrasli iz čeljustne kosti, kar pomeni, da so s svojimi koreninami vsajeni v zgornjo in spodnjo čeljust. Strokovna literatura govori, da je izguba zob še najmanj, kar se je lahko nekomu zgodilo v primerjavi s tem, kaj ta izrazito kronična okužba pomeni za zdravje telesa. Bolj nazorno povedano, človek z zmerno parodontalno boleznijo ima za površino obeh dlani okuženo, vneto, razjedeno in gnojno rano, ki je že načela kost. Pomislite, če bi dejansko imeli podobno situacijo na rokah, kako bi reagirali. V ustih je ta nevarna okužena rana skrita in vse kar je, imajo ljudje zadah iz ust in krvavitev pri ščetkanju. Mimogrede, kar 90% primerov ustnega zadaha ima svoj vzrok v ustih in ne v želodcu in pljučih, kar ljudje pogosto mislijo. Med potekom te izrazito kronične okužbe prehajajo v krvni obtok izredno agresivne bakterije in molekule, ki jih le-te proizvajajo ter snovi, ki so posledica reakcije našega imunskega sistema.
Kako se razvije parodontalna bolezen?
Vzemimo čisto in zdravo zobno površino, ki je bila ravnokar primerno očiščena in je obdana, z zobnimi žepoi v katerih živi več kot 600 različnih vrst bakterij.
Tekom dneva se na površino zoba odlagajo in vežejo sestavine sline, hrane, pijač, itn., ki tvorijo mehke zobne obloge. Značilno za mehke zobne obloge je, da se nabirajo na zobnem vratu, tako na prostih površinah kot tudi v medzobnih prostorih (Slika 1). Zobni vrat je lokacija, kjer bakterije iz zobnih žepkov dobijo potrebna hranila. Posledično se bakterije namnožijo in v prvi fazi povzročajo vnetje dlesni, v kasnejših fazah pa brez izjem vnetje dlesni napreduje v parodontalno bolezen.
Če mehkih oblog ne odstranimo vsaj enkrat dnevno, imajo bakterije v obzobnem žepku konstanten dotok hranil, zaščitno okolje žepka pa jim nudi idealne pogoje za nemoteno razmnoževanje. Ker je slina t.i. ionska raztopina, neočiščene mehke zobne obloge sčasoma »otrdijo« in nastane zobni kamen. Zobni kamen zaradi svoje porozne strukture deluje zopet kot zatočišče za ostanke hrane in bakterije, kar vodi v njihovo bujno rast tudi izven obzobnega žepka. Že po 48h nehigiene se pojavi vnetje dlesni. Značilnost vnetih dlesni, ki jo zagotovo vsi poznamo, je krvavitev. Posledično nam pri vsakem čiščenju dlesni krvavijo in lahko nas tudi bolijo, zaradi povečanega števila bakterij pa kažejo značilne vnetne znake, kot so rdečina, oteklina, bolečina, itn. Zdrava dlesen je rožnate in nikoli rdeče-vijolične barve, pri čiščenju pa nikoli ne zakrvavi.
Če v dnevni naglici pozabimo na naša usta in zobne obloge in le-te dalj časa ostajajo na naših zobnih površinah, se vnetje iz dlesni širi tudi na kost, v katero je »vsajen« naš zob. Sčasoma se obzobni žep, zaradi izgube kosti, poglobi na 4 in več milimetrov in tako lahko začnemo govoriti o različnih fazah parodontalne bolezni (Slika 2).
Kost je ključnega pomena za stabilnost zoba. V primeru vnetja se kost resorbira, preprosto rečeno »gnije« in zobje izgubljajo oporo. Proces se ne zgodi preko noči, pač pa ima kroničen potek in se dogaja 10, 20, 30 in več let. Zobje sčasoma postanejo majavi, ves čas obstaja tudi riziko hude bolečine in otekline, ki je posledica parodontalnega ognojka ali abscesa, na koncu pa brez izjeme, zaradi izginotja kosti, sledi izpad pogosto popolnoma zdravih zob.
RIZIČNE SKUPINE
Posamezniki z boleznimi srca in ožilja, ljudje, ki živijo v hudem stresu, kadilci, starejši od 50 let, ali tisti, ki bolehajo za artritisom, ali se bojujejo s prekomerno telesno težo, ter nenazadnje nosečnice in sladkorni bolniki predstavljajo t.i. rizično skupino, ki je še posebej občutljiva na negativne vplive parodontalne bolezni na vaše telo. V rizičnih skupinah ta kronična okužba z agresivnimi bakterijami navadno poteka v hujših oblikah. Zato ni presenetljivo, da sodeč po raziskavah, zmerna do napredovala parodontalna bolezen lahko pomeni 2-3x večjo verjetnost za srčno ali možgansko kap, 7x večjo verjetnost za prezgodnji porod in nizko porodno težo otroka, sladkorni bolniki pa imajo kar 15x večjo verjetnost, da boste ostali brez zob.
BREZ PRAVE DIAGNOSTIKE, DIAGNOZE NI
Vsak posameznik, posebej pa tisti, iz zgoraj naštetih rizičnih skupin, mora imeti opravljene meritve globin obzobnih žepov. Zato najbolj primerna je računalniško vodena diagnostika, s katero natančno določimo prisotnost in stopnjo obolenja. To preiskavo upravičeno imenujemo ustni EKG in brez nje se nikakor ne moremo pogovarjati o diagnozi parodontalne bolezni. Rentgen je spremljevalni diagnostični podatek in je le v oporo. Na podlagi pridobljene diagnoze se pripravi načrt zdravljenja, po koncu le-tega pa kontrolne meritve. Rizičnim skupinam se za vzdrževanje zdravega stanja ust svetujejo redni 3 – mesečni kontrolni pregledi pri zobozdravniku in ustnem higieniku in šele, ko zaznamo stabilen trend to podaljšamo na 6 – mesecev. Kontrolne meritve je potrebno opravljati enkrat letno za osebe nad 50 let in enkrat na vsakih 5 let za mlajše od 50 let.
Ključnega pomena je, da se bolezenske spremembe v ustih odkrijejo čim prej, zato ne odlašajte s pregledom obzobnih tkiv. Simptomi parodontalne bolezni se običajno pojavijo pozno, najpogosteje, ko je narejene že veliko škode. Zato zahtevajte od svojega zobozdravnika natančen pregled zdravstvenega stanja obzobnih tkiv. Vprašajte ga, ali imate prisotno vnetje dlesni ali ne? Pregled svetujemo posebej osebam, ki pri zobozdravniku niso bile več kot dve leti.
Dr. Sebastjan Perko, dr. dent. med
Matej Pirtovšek, dr. dent. med.