Združenje slovenskih organizacij bolnikov z rakom ONKO NET je na okrogli mizi z naslovom Zaradi bolezni še ob socialno varnost?, ki je potekala na Onkološkem inštitutu Ljubljana, opozorilo na številne socialne izzive, s katerimi se soočajo bolniki z rakom in mnogi drugi kronični bolniki.
Predstavniki iz različnih področij so poudarili, da obstoječe zakonodajne rešitve niso ustrezne. Prepričano so, da je bolnikom in nekdanjim bolnikom z rakom potrebno s sistemskimi ukrepi omogočiti čimprejšnje okrevanje in povratek na delo, ki ga zmorejo, jim zagotoviti celostno medicinsko poklicno rehabilitacijo in ljudem, ki jih je bolezen trajno oropala zmožnosti za delo omogočiti dostojno socialno varnost. Pozvali so tudi k aktivnejšim politikam promocije zdravja in spodbudam delodajalcem za vlaganje v zdravje in varnost zaposlenih ter poudarili, da morajo biti uradni postopki, s katerimi se srečujejo bolniki z rakom in ostali bolniki enostavni, usklajeni in hitri, predvsem pa bolnikom razumljivi.
Če je socialna varnost med bolniškim staležem ustrezno urejena, pa je precej drugače, ko se zdravljenje zaključuje, saj se bolniki ob povratku na delo soočajo z omejitvami, skrajšanim delovnim časom, nemalokrat pa zaradi posledic bolezni dela več ne morejo opravljati in se morajo delno ali v celoti invalidsko upokojiti. V Združenju ONKO NET zato opozarjajo na potrebne sistemske rešitve, ki bi bolnikom in nekdanjim bolnikom z rakom zagotovile lažji povratek ali vstop na trg dela in jim v primerih,ko so zaradi bolezni trajno nezmožni za delo omogočile dostojno preživetje,« je pozvala predsednica Združenja ONKO NET in izvršna direktorica Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, Kristina Modic.
Predsednica Europe Donne dr. Tanja Španić je izpostavila težave bolnikov ob povratku na delo:
»Izkušnje bolnikov kažejo, da imajo delodajalci velikokrat premalo posluha za prilagoditev delovnega
mesta ali prekvalifikacijo. Zaposlenega, ki se lahko v službo vrne le za krajši delovni čas, nadrejeni
pogosto ne obravnavajo več kot enakovrednega sodelavca, zato ni deležen nagrajevanja in
napredovanja; morebitnih nadur, ki jih zahteva proces dela, mu delodajalec ne sme izplačati in podobno.
Druga velika težava so invalidske pokojnine ali delna nadomestila za invalidnost, ki so resnično nizka.
210 evrov delnega nadomestila ob polovični plači ne zadošča za normalno življenje, da ne omenjam
številnih bolnikov z rakom, ki morajo mesec preživeti s 300 ali 400 evri invalidske pokojnine. Vse to so
vprašanja, ki jih moramo v še urediti. Ne nazadnje pa je tu še vprašanje pravice do pozabe. Bolniki in
nekdanji bolniki z rakom se namreč s težavami srečujejo tudi pri najemanju dolgoročnejših posojil in
sklepanjem življenjskih zavarovanj, saj jih nekdanja diagnoza spremlja vse življenje.«
Generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Marjan Sušelj je opozoril, da
postajajo dolgotrajni bolniški staleži vedno večje breme. Predstavljajo namreč veliko breme najprej za same zaposlene, pa tudi za njihove delodajalce, izvajalce zdravstvenih storitev, nosilce socialnih zavarovanj kot tudi za družbo v celoti. »Na eni strani bi kot družba morali bolj učinkovito in v večji meri izvajati preventivne in promocijske ukrepe za ohranjanje zdravja prebivalcev, posebej tudi za varno in zdravo delovno okolje, ter krepiti odgovornost posameznika za lastno zdravje. Po drugi strani pa bi morali tudi zagotoviti sistemske rešitve, ki bodo po vzoru najrazvitejših evropskih držav zagotavljale bolnim ali poškodovanim delavcem hitro okrevanje in vrnitev na delovno mesto, v primeru zmanjšane delazmožnosti pa učinkovito prekvalifikacijo in prezaposlitev delavca ter učinkovitejšo poklicno rehabilitacijo.«
Razlogi za naraščanje dolgotrajnih bolniških staležev so različni, med drugim povezani tudi z dolgimi
čakalnimi dobami v zdravstvu ter nizkimi invalidskimi pokojninami in delnimi nadomestili za invalidnost.
Bolnikom, ki to zmorejo, čimprejšnji povratek na delo svetuje tudi medicinska stroka, saj je delo
pomemben del posameznikove rehabilitacije, je poudarila prof. dr. Metoda Dodič – Fikfak, dr. med.,
predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana: »Sama
menim, da bi se moral bolnik čim prej vrniti, če se le da, na svoje delovno mesto, če to ni mogoče, pa
na neko drugo delovno mesto v istem kolektivu, ki ga zmore. Vračanje na delo naj ne bo nujno za štiri
ali osem ur, na delo naj se vrne tudi po dve uri na dan. Nikakor ne gre pozabiti tudi na možnost dela od doma. Seveda je pri tem potrebno upoštevati pacientove želje, stopnjo prizadetosti, interesov. Vsekakor je bolniku potrebno predočiti možnosti, ki jih ima, prednosti in seveda slabosti hitrega vračanja. Bojim pa se, da številni bolniki delo a priori jemljejo kot nekaj, kar škodljivo vpliva nanje.«
Prim. dr. Nena Kopčavar Guček, dr. med., družinska zdravnica iz Zdravstvenega doma Ljubljana
pa je opozorila, da je med nami okoli sto tisoč bolnikov in bolnic z rakom, kar pomeni, da rak ni več
smrtna, ampak kronična bolezen ter da nas staranje prebivalstva in podaljševanje delovne dobe
postavljata pred pomembno dilemo, ali je delo za bolnika z rakom škodljivo ali pa morda celo koristno:
»Če se človek ne počuti dobro na delovnem mestu in v kolektivu, se bo upiral vrnitvi v službo. Pri
povratku na delovno mesto se prepleta več faktorjev, kot so bolnikovo zdravstveno stanje, zahtevnost
delovnega mesta, predhodni odnosi v kolektivu, motivacija za delo in podobno. Mladi bolniki, ki obolijo
za rakom si zelo želijo nazaj na delo in jih je strah opredelitve, da bodo postali invalidi in bodo tako v
življenju omejeni.«
Dolgotrajne bolniške odsotnosti in potrebne prilagoditve v delovnem okolju so sicer izziv tudi za
delodajalce. »V obrti in podjetništvu se soočamo s hudim pomanjkanjem usposobljenega kadra, zato
vsakršna odsotnost delavcev zaradi bolezni predstavlja zlasti za delodajalce z majhnim številom
zaposlenih velik problem. V praksi to rešujemo tako, da skušamo za ta čas zaposliti nadomestnega
delavca ali pa delo prevzamejo nosilec dejavnosti in njegovi družinski člani. Naša prizadevanja na
področju zdravstvenega sistema pa so, da breme nadomestil v času bolniške odsotnosti preide z
delodajalca na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije že po 20 koledarskih dneh, ZZZS pa bi
moral plačevati nadomestilo neposredno zavarovancu. Prizadevamo pa si tudi za drugačno ureditev
regresnih zahtevkov zavodov do delodajalcev v primeru nesreče pri delu ter za ustrezno ureditev
področja poklicnih bolezni,« je pojasnil Branko Meh, predsednik Obrtno – podjetniške zbornice
Slovenije.
Moderator foruma Pravna pomoč bolnikom z rakom in predsednik Združenja bolnikov z
limfomom in levkemijo, L&L. doc. dr. Jaka Cepec pa je predstavil najpogostejša vprašanja bolnikov
z rakom, ki so povezana predvsem s pravicami iz socialnih zavarovanj, delovnih razmerij in bolniškim
staležem: »Osrednja problema, ki ju zaznavam sta izgubljenost bolnikov zaradi težko razumljive in
nepregledne zakonodaje in stigma bolnikov zaradi sistema ki od njih zahteva aktivno uveljavljanje svojih pravic, namesto da bi jim pristojni orani aktivno pomagali pri njihovem uveljavljanju.«