Milan 
Patricija Šenekar, Hiška zelišč
Timijan že iz davne preteklosti povezujejo s pogumom in močjo. Tako drobcena začimbnica, s tako smelo asociacijo. Starim Grkom je bil sinonim za prefinjenost in ljubkost, kdor je dišal po timijanu , je s tem pokazal, da ima slog. Pod vročim sredozemskim soncem, je njegov vonj, ki ga raznaša veter, še posebej izrazit. Na njega se navezuje veliko mitov, od tega, da so se rimski vojščaki kopali v krepilni timijanovi kopeli, do tega, da so v 17. stol. zvarili pivo s timijanom, ki preganja plahost. Tudi staroselski Škoti so pili timijanov čaj, z njim so pridobili moč in pogum, da so pregnali nočne more in duhove. Stari Egipčani so njegovo antiseptično in konzervacijsko delovanje izkoristili pri balzamiranju trupel, v srednjem veku so se z njim uspešno ščitili pred kugo. Tudi danes se njegove komponente uporabljajo v tekočini za shranjevanje anatomskih in botaničnih preparatov, saj sodi med najmočnejše naravne antiseptike, kar jih poznamo.
Poznamo več kot 350 vrst timijanov, vsi so trajnice iz rodu usnjatic. Imajo čudovit, balzamičen vonj, nekateri dišijo po limoni, kumini, evkaliptu, poznamo grmičastega, pa tudi plazečega, ki nam v nekaj letih naredi čudovito dišečo in kompaktno preprogo na vrtnih tleh. Rad ima sončna rastišča, lahka, dobro odcedna, najraje bazična tla. Razmnožujemo ga lahko s semeni, delitvijo korenin, grobanjem, a najenostavneje je s stebelnimi potaknjenci, ki jih lahko potikamo v zemljo kadarkoli, razen v zimskem času. Ker njegov vonj odganja listne uši in kapusovega belina, je zelo dobrodošel tudi med vrtninami. Težav z boleznimi in škodljivci pa nima (le kako bi jih imel?).
Lističe lahko, kot začimbo nabiramo in sušimo pred cvetenjem, če ga želimo sušiti za čaj, pa to storimo med cvetenjem. Dišeči beli, roza ali bledo vijolični cvetovi zelo privabljajo čebelice in timijanov med je eden najbolj cenjenih in zdravilnih medov. Ker zavira rast številnih vrst bakterij je tudi v kulinariki zelo pomemben, saj jedi dezinficira, hkrati okrepi naša prebavila in jedi tudi aromatizira.
Iz različnih vrst timijanov (največ se uporabljata materina dušica in vrtni timijan), lahko pripravimo poparek, ki ga pijemo kot čaj za boljšo prebavo. Pospešuje izločanje prebavnih sokov, razkužuje prebavila in pospešuje izločanje sluzi. Odganja tudi gliste. Blagodejen je pri težavah v želodcu, črevesju in pri driskah, blaži menstruacijske bolečine. Ker deluje razkuževalno, ga lahko pijemo ob vnetjih sečil. Oslajenega z medom, ga bomo pili pri kašlju, ob prehladih in vnetju grla, laringitisu, timijanovo tinkturo pa uporabimo takoj, ko začutimo, da se v našem grlu nekaj dogaja. Uporabimo jo nekajkrat zaporedoma po 5-6 vpihov na žrelo. Ker vsebuje flavonoide, ki delujejo pomirjevalno, olajša in pomiri tudi krčevit kašelj. Deluje tako, da širi skrčene bronhije, redči sluzi in katarje, ki jih potem lažje izločimo.
Timol v timijanu, ki se sicer bolje izloči v alkohol kot v vodo, je zelo učinkovito sredstvo proti veliko bakterijam in glivam. Ker lahko izvlečki timola (eterična komponenta iz timijana), ki je eden najmočnejših antiseptikov in je nekoliko dražilen, v velikih količinah povzročijo bolečine v trebuhu, zavirajo dihanje in oslabijo delovanje srca, morate biti previdni, kadar imate visok pritisk, oslabelo srce, težave s ščitnico in bolezni prebavil. Uporaba v kulinariki in čajev je dokaj varna. Upoštevamo pa lahko, da se sestava timijana spreminja glede na letni čas in tako je timola v timijanu več v drugi polovici poletja. Torej timolu se lahko v večji meri izognemo tako, da ga za zalogo naberemo do junija.
Promocijsko sporočilo