Po podatkih Registra raka RS v zadnjih letih zboli za rakom okrog 13.000 ljudi, umre pa jih okrog 6.000. Glede na pretekle in sedanje trende lahko pričakujemo, da bo od rojenih leta 2010 za rakom do 75. leta starosti zbolel eden od dveh moških in ena od treh žensk. Ker je rak bolezen starejših, naše prebivalstvo pa se stara, lahko že samo zaradi staranja prebivalstva pričakujemo, da bo raka vedno več. Vsekakor podatek, ki ga ne smemo spregledati. O tej zahrbtni bolezni smo se pogovarjali z prof. dr.Majo Primic-Žakelj, dr. med., specialistko epidemiologije iz iz Epidemiologije in registra raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana.
PETRA MAUER
Rak nastane zaradi nepravilne, nenadzorovane delitve celice oz. spremembe v celičnem jedru, kajne?
Človeško telo je zgrajeno iz različnih tipov celic, ki rastejo in se delijo le takrat, ko organizem to potrebuje. Ker je življenjska doba večine celic omejena, je celična delitev, s katero nastajajo nove celice, nujna za obnavljanje tkiv in za ohranitev zdravega organizma. Če celični mehanizem, ki uravnava delitev, zaradi različnih vzrokov odpove, se začno celice nenadzorovano deliti in razraščati. Rakaste celice vraščajo v okolna tkiva in jih okvarjajo. Pogosto prodrejo tudi v mezgovnice in žile, limfni in krvni obtok pa jih razneseta v oddaljene organe, kjer se tvorijo novi tumorji, t. i. zasevki ali metastaze.
Ali glede na to, kje se začnejo celice nepravilno deliti, poimenujemo vrsto raka? Rak debelega črevesa, dojk, prostate, kožni rak …?
Na ta način poimenujemo raka glede na organ, v katerem nastane. Natančnejšo vrsto pa določimo z mikroskopskim pregledom rakastega tkiva. Pri tem ločimo štiri velike skupine:
– Karcinomi so maligni tumorji, ki zrastejo iz epitelnih celic (celic vrhnjice), ki gradijo večino telesnih organov. V to skupino sodi okrog 80 % vseh rakov.
– Sarkomi so maligni tumorji, ki zrastejo iz celic opornih tkiv in se pojavljajo zlasti v vezivu, maščevju, kosteh in hrustancu.
– Levkemije so rakaste bolezni krvi in krvotvornih organov. V nasprotju z večino drugih rakov se navadno ne pojavljajo v obliki bul ali zatrdlin.
– Limfomi so rakaste bolezni limfatičnega sistema, ki ga v telesu tvori omrežje mezgovnic in bezgavk. Limfatični sistem deluje kot filter, ki preprečuje, da bi telesu nevarne snovi (npr. mikroorganizmi) vdrle v krvni obtok.
Kateri so nevarni dejavniki, ki lahko povzročijo nastanek raka?
Na prvo mesto (ocena največjega deleža smrti za rakom) sodi kajenje, sledijo nepravilna prehrana , premajhna telesna dejavnost in čezmerna telesna teža. Nevarnost večajo tudi nekateri dejavniki, povezani z rodnostjo (menstruacija pri zelo mladih, menopavza pri starejših ženskah, nerodnost ali prvi porod po 30. letu starosti, prekratko trajanje dojenja), pa kontracepcijske tabletke in hormoni za lajšanje menopavznih težav. Tveganje večajo tudi nekatera zdravila (predvsem tista, ki se uporabljajo za zdravljenje raka), pa razne kemikalije na delovnih mestih. Z rakom povezujejo tudi nekatere bakterije (npr. okužba s Helicobacter pylori je povezana z nastankom želodčnega raka), viruse (npr. okužba s humanimi papilomskimi virusi-HPV je povezana z rakom materničnega vratu) in parazite. Ne nazadnje so lani med dokazano karcinogene uvrstili tudi onesnaženost ozračja.
Ampak v tem hitrem tempu življenja je vse več ljudi primoranih k nezdravem življenjskem slogu, tudi vse več je prekomerno težkih otrok. Kaj nam torej napoveduje prihodnost te bolezni?
Ne le naš življenjski slog, tudi premajhna podpora celotne družbe zdravemu načinu življenja grozita, da bo te bolezni vedno več. Poleg nenehnega opozarjanja prebivalstva na to, kaj storiti za čim bolj zdravo življenje je treba tudi doseči, da bo celotno družbeno okolje zdravju prijazno. Vse odgovornosti pač ne moremo vedno nalagati le na ramena posameznikov
Rak je povezan tudi s starostjo prebivalcev. Kako pa to, da za njim lahko zbolijo že novorojenčki? Gre pri tem za dednega raka?
Rak je v otroškem obdobju redka bolezen. Pri mlajših od 15 let ga je novo odkritega le manj kot 1 % vseh primerov raka letno. Pred letom 1970 je bil rak pri otroku, razen v redkih izjemah, smrtna bolezen. S sodobnim pristopom k zdravljenju je v zadnjih letih pričakovano 5-letno preživetje otroških bolnikov doseglo 80 %, pri 70 % bolnikov pa je mogoče govoriti o ozdravitvi.
Načeloma lahko otroci zbolijo za katero koli obliko raka, kot jih poznamo pri odraslih, vendar pa se pogostost posameznih oblik rakov pri otrocih bistveno razlikuje od pogostosti pri odraslih. Karcinomi solidnih organov, ki so najpogostejši pri odraslih, so pri otrocih in mladostnikih redki. Najpogostejša maligna neoplazma otroške dobe je akutna levkemija, sledijo možganski tumorji in limfomi.
Vzroki za nastanek raka pri otrocih v večini primerov niso znani, domnevajo pa, da gre v osnovi za kombinacijo dednosti (genetskih vplivov) in vplivov okolja. V manj kot 5 % primerov otroških rakov je mogoče prepoznati katerega od znanih genetskih vzrokov, ki so povezani z nastankom otroških tumorjev. Otroci z Downovim sindromom so kar 20-krat bolj ogroženi z akutno levkemijo, ki je pogostejša tudi pri otrocih z nevrofibromatozo tipa 1 in 2. Z dosedanjimi epidemiološkimi raziskavami ni bilo mogoče potrditi povezave med nastankom raka pri otrocih in izpostavljenostjo neionizirajočim sevanjem ali elektromagnetnim poljem nizkih frekvenc, s pesticidi, načinom prehrane in pasivnim kajenjem. Znana je povezava med okužbo z nekaterimi virusi (na primer Epstein-Barrov virus in endemsko pojavljanje Burkittovega limfoma, virus hepatitisa B in jetrno celični karcinom, HIV in Kaposijev sarkom). Pri večini otrok z novo odkritim rakom pa ni mogoče najti nobenega vzroka za nastanek bolezni.
Pravijo, da rak v začetni fazi ne boli. Kako naj bomo torej pozorni na njegov nastanek? Kakšni so prvi znaki te bolezni in kdaj nas mora začeti skrbeti do te mere, da obiščemo zdravnika? Poznamo veliko zgodb, ko pacienti obiščejo zdravnika zaradi drugih težav, ampak šele nato s pomočjo diagnostike ugotovijo, da le-te izvirajo zaradi raka …
Simptomi in znaki začetne bolezni so praviloma blagi in neznačilni, zato jih pogosto pripišemo kakšni drugi, manj nevarni bolezni. Če pa kakršnekoli neobičajne težave trajajo dlje kot 2 tedna, se je treba posvetovati z izbranim zdravnikom, ki naj presodi, za kakšno bolezen gre.
Na možnost, da lahko gre za raka, je treba pomisliti ob pojavu katerega od naslednjih opozorilnih znakov: spremembe pri odvajanju vode in blata, rana, ki se ne celi, neobičajna krvavitev iz katerekoli telesne odprtine, zatrdlina v dojki ali katerem koli drugem delu telesa, težave pri požiranju, opazna sprememba kožne bradavice ali pigmentnega znamenja, dražeč kašelj ali hripavost.
Nekateri simptomi so pojavljajo le pri določenih vrstah raka. Tako so npr. za rak prostate značilne težave z odvajanjem vode. Bolezni krvi in krvotvornih organov se največkrat pokažejo s povečano temperaturo in utrujenostjo, lahko tudi slabokrvnostjo.
Kako poteka diagnosticiranje te bolezni?
Rakasto bolezen je mogoče diagnosticirati z različnimi metodami. Na podlagi ugotovitev znanstvenikov, ki skušajo razvozlati mehanizme nastanka in napredovanja raka, se stalno pojavljajo nove diagnostične metode, obstoječe pa se izboljšujejo.
Če izbrani zdravnik sumi, da gre za raka, lahko naroči ustrezne preiskave, ki jih je mogoče izvesti v zdravstvenem domu oziroma bolnišnici ali pa v specializiranem centru, kot je Onkološki inštitut. Ne glede na to, kje preiskave potekajo, je priporočljivo, da jih oceni tudi onkolog, saj je mogoče najučinkovitejše zdravljenje izbrati le takrat, ko zanesljivo vemo, za natančno katero vrsto raka gre.
Najpogostejše metode za diagnosticiranje raka so slikovna diagnostika (rentgensko slikanje, ki je v medicini najpogosteje uporabljena slikovna diagnostična metoda, ultrazvočna preiskava, nuklearno medicinske preiskave, računalniška tomografija (CT), magnetna resonanca (MR) in pozitronska emisijska tomografija s CT (PET – CT)).
Endoskopija je preiskava s posebnim instrumentom, z endoskopom, ki ima posebno upogibljivo cev, na vrhu katere je drobna kamera, ki jo zdravnik uvede v telesne votline ali organe, kjer si lahko ogleda sumljiva področja. Obstaja več vrst endoskopov, ki so prirejeni različnim organom. Tako se npr. za pregled debelega črevesa uporablja kolonoskop, za pregled pljuč bronhoskop, za pregled trebušne votline pa laparoskop.
Pri pregledu krvi poleg običajnega pregleda (krvna slika, biokemične preiskave) v venski krvi določajo tako imenovane tumorske označevalce, posebne snovi, ki jih izločajo nekateri tumorji. Ena od takšnih snovi je PSA (za prostato specifični antigen); če je njegova raven v krvi večja od normalnih vrednosti, je to lahko znak za raka prostate. Rezultate preiskav krvi je na splošno težko vrednotiti, zato je treba diagnozo raka potrditi z drugimi metodami.
Biopsija je odvzem tkivnega vzorca, ki ga pod mikroskopom pregleda specialist patolog in ugotovi, ali so v njem rakaste celice. Z mikroskopskim pregledom diagnozo raka dokončno potrdijo, hkrati pa tudi natančno opredelijo, za katero vrsto raka gre. Tkivne vzorce je mogoče odvzeti s kirurškim posegom (kirurška biopsija), med endoskopsko preiskavo (endoskopska biopsija) ali s posebno iglo, ki jo – pogosto pod rentgensko ali ultrazvočno kontrolo – uvedejo v sumljivo področje (igelna biopsija). Posebna oblika biopsije je aspiracijska biopsija s tanko iglo (ABTI) ali citološka punkcija, pri kateri z iglo, ki ni debelejša od navadne injekcijske igle, iz sumljive spremembe posrkajo celice.
Kako ga zdravimo? S kemoterapijo in obsevanji?
Zdravljenje raka je multidisciplinarno, kar pomeni, da o njem odloča skupina strokovnjakov, vsak s svojega področja. Kakšno bo zdravljenje je odvisno predvsem od vrste tumorja, njegove velikosti in razširjenosti (stadija), pa tudi od tega, kakšno je bolnikovo splošno zdravstveno stanje. Novi načini zdravljenja se preizkušajo v kliničnih raziskavah. Štirje glavni načini zdravljenja raka so kirurgija, obsevanje (radioterapija), zdravljenje z zdravili (kemoterapija) in imunsko zdravljenje; pogosto jih kombinirajo.
Vemo, da se vse več ljudi obrača tudi na alternativne metode zdravljenja …
Če se bolniki odločijo zamenjati zdravljenje, ki ga priporoča »uradna« medicina za zdravljenje pri zdravilcih, si zagotovo naredijo več škode kot koristi. Nobeno od teh zdravljenj ni bilo preverjeno v nadzorovanih raziskavah.
Kaj lahko sami naredimo, da ga pomagamo pregnati?
Za preprečevanje in zgodnje odkrivanje raka so strokovnjaki izoblikovali Evropski kodeks proti raku, ki ga v Sloveniji poznamo pod imenom : 11 nasvetov proti raku, ki nas opozarjajo, naj ne kadimo, naj omejimo vse vrste alkoholnih pijač, naj ženske po 50. letu redno hodijo na mamografijo, naj se cepimo proti hepatitisu B, da se naj previdno sončimo, zdravo prehranjujemo, spoštujemo predpise o varnosti in zdravju pri delu, vzdržujemo normalno telesno težo, zvečamo telesno dejavnost, ženske in moški naj se po 50. letu udeležujejo programa Svit, ženske pa naj se redno udeležujejo programa Zora.
Je smrtnost te bolezni vedno povezana s tem, kako hitro odkrijemo rak?
Večinoma.