Milan 
Naravna obramba telesa
Vas zanima, kdo je v našem telesu odgovoren za naše zdravje? Kdo nas učinkovito brani in proizvaja protitelesca, s katerim se lahko bojujemo proti bakterijam ali virozam? Imunski sistem, seveda! Alojz Ihan, zdravnik mikrobiolog in imunolog nam je pojasnil kakšna je njegova vloga ter podal nasvete, kako naj zanj skrbimo, da bo deloval kar se da učinkovito.
Kako bi najbolj preprosto opisali imunski sistem?
Imunski sistem je preplet imunskih celic in imunskih organov (bezgavke, vranica, priželjc) in nas učinkovito brani pred mikrobi, ki poskušajo preko kože in sluznic vdreti v naše telo. Imunost pri človeku delimo na prirojeno in pridobljeno. Prirojena imunost so tisti deli imunosti, ki se enako odzivajo ne glede na to, ali smo se z določeno okužbo srečali prvič, drugič, tretjič … Njegove učinke prepoznamo predvsem kot vnetje, vročina, bolečine v sklepih, slabo počutje. Imunost, ki se razvije šele po prvem prebolevanju določene nalezljive bolezni, pa definiramo kot pridobljeno. Pridobljen imunski odziv ob prvi okužbi ni posebej pomemben, je pa zelo pomemben pri naslednjih okužbah z istim povzročiteljem. Odgovoren je za nastanek protiteles, ki v tem primeru preprečijo bolezen ob naslednjih okužbah z enakim povzročiteljem
Kakšno vlogo imajo v našem telesu imunske celice oziroma bele krvne celice?
Ko se okužimo, se takoj aktivirajo bele krvne celice, ki jih imenujemo nevtrofilci, ki jih je največ v krvi. Njihovo aktivacijo čutimo kot vročino, slabo počutje, bolečine v sklepih … Gre za odziv prirojene imunosti brez protiteles. Prirojena imunost je manj natančna kot pridobljena in nam povzroče kar nekaj težav. Lahko se zgodi, da v enaki meri, kot škodi mikrobu, škodi tudi našemu telesu. Drugi del imunskih odzivov pa se začne oblikovati šele ob stiku belih krvnh celic z imenom limfociti z mikrobnimi napadalci. To traja od okoli deset dni do nekaj tednov, zato te odzive imenujemo pridobljena imunost. Pomembna lastnost pridobljene imunosti je izjemna natančnost in učinkovitost napadanja tujih mikrobov, saj protitelesa napadajo točno določene molekule tujega mikroba. Če se spet vrnemo v vojaški žargon, je to artilerija: topovi, rakete in drugi ofenzivni izstrelki, ki ciljajo v točno določene tarče napadalcev. Taki izstrelki so v imunskem sistemu protitelesa.
Na kakšen način pravzaprav te celice prepoznavajo in tudi uničujejo bakterije, viruse, parazite in glive, ki vdrejo v organizem?
Imunske ceice imajo na svoji površini vezišča za tuje mikroorganizme, in ko ti vdrejo v organizem, se imunske celice nanje vežejo, in jih začnejo napadati, uničevati.
Na kakšen način se kaže, da imunski sistem ne deluje dobro?
Glavna naloga imunskega sistema je uničevanje mikrobov, ki povzročajo okužbe. Gre za odlično načrtovan sistem obrambe, ki pa deluje le, če je dobro uravnan. Pri odpornem človeku so zato okužbe razmeroma redke. Če pa že pride do okužbe, zdrav imunski sistem sproži intenziven odziv nanje – vročino. V vmesnem obdobju pa znakov vnetja, kot je temperatura ali povečanih bezgavk, ni.
Drugače je pri šibkem imunskem sistemu, saj pomankljiv imunski odziv povzroča kronična vnetja zaradi okužb, na primer zaradi reaktivacije virusov, prodorov bakterij s sluznic v organizem zaradi napačno uravnanih imunskih odzivov (alergije in druge preobčutljivosti, avtoimunost). Kronična vnetja pa prinašajo še večjo nevarnost, Dlje trajajoča imunska pomankljivost, čeprav manjše stopnje, poveča pogostnost kroničnih virusnih in drugih okužb, s tem pa se poveča tveganje za degenerativne in rakaste bolezni. Poleg tega pa kronična vnetja, ki nastajajo ob kroničnih okužbah, še dodatno zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema. Temu dodatno prispevajo še fiziološka stanja, ki na tak ali drugačen način kronično povečujejo nastajanje ali kopičenje vnetnih mediatorjev v organizmu (debelost, alkohol, kajenje, hudi telesni napori, stres, kronične bolezni, kot so revmatske bolezni ali diabetes).
Kaj vpliva na to kdaj je naš imunski sistem oslabljen oz. manj aktiven?
Bolezni, zlasti okužbe, so obremenitve, ki najbolj preizkusijo zmožnost oziroma kondicijo imunskega sistema in tudi našega celotnega zdravstvenega stanja. Okužba je velik napor za organizem, podoben intenzivnemu fizičnemu naporu. Žile na mestu okužbe so razširjene, potrebno je intenzivno delovanje srca, zato je važno, da smo v dobri telesni kondiciji, sicer nas okužba zelo prizadene, podobno kot bi vzpon na Triglav prizadel človeka brez kondicije. Zato pogosto mnenje, da se proti okužbi borimo z dodatno obremenitvijo telesa (mnogi prisegajo na intenzivni športni napor ob znaku okužbe), ni najbolj smiselno, še posebej če želimo okužbo preživeti »na nogah«.
Okužba namreč zahteva aktivacijo imunskega sistema. To pa pomeni nastanek miljonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil, zlasti beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, zlasti kronični boniki in tisti s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo in zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in se bolezen vleče.
Okužba povzroči nastanek posebnega hormonskega stanja, ki je podoben ekstremnemu stresu, To stanje nas psihološko motivira, da se počutimo šibki, zaspani, željni doma in domačih, potrebni pomoči, hkrati pa imamo utišane potrebe po hrani, pijači, spolnosti, gibanju, družabnih stikih. Vse skupaj služi temu, da med boleznijo počivamo in s tem pomagamo organizmu in imunskemu sistemu. Če pa je okužba bolj izražena ali smo izpostavljeni dodatnim stresom, kot je mraz, napor ali psihična stiska, pa se tako »bolniško stanje« lahko stopnjuje tudi v manj zdrave pojave: v depresivnost, popolno neješnost in oslabelost, kar dodatno poslabša bolezen in zahteva odločnejše in s stroko podprte negovalne in zdravstvene ukrepe.
Ali je zimsko obdobje še posebej kritično za slabljenje imunskega sistema?
Da, predvsem zato, ker v tem času dobijo priložnost številni dihalni virusi in se zaradi stisnjenosti ljudi v zaprte prostore širijo od človeka do človeka. S tem je velika možnost prenašanja okužb. Posamezna okužba se tako bliskovito razširi in prav nič nenavadnega ni, da ljudje trikrat do petkrat letno zbolijo za eno od virusnih okužb dihal.
Dihala so najbolj odprta telesna površina, s katero se izpostavljamo drugim ljudem, saj moramo zrak stalno vdihovati. Zato ni čudno, da okužbe dihal obsegajo okoli dve tretjini vseh okužb, ki prizadenejo ljudi. Povzročajo jih lahko zlasti številne vrste virusov, precej manj pogosto pa bakterije. Okužbe se običajno prenašajo z drobnimi kapljicami, ki jih izkašljujejo bolniki. Zato so okužbe dihal, zlasti virusne, običajno epidemijske bolezni, ki v kratkem času prizadenejo veliko ljudi in imajo velike ekonomske posledice.
Potek prehladne bolezni je običajno blag, če je človekova odpornost dobra in povzročitelji bolezni niso zelo agresivni. Takrat bolezen zajame le zgornja dihala in v nekaj dneh mine. Bolezen pa se lahko zakomplicira, kadar se bolnik v obdobju bolezni, ko so dihala prizadeta in zato občutljiva, dodatno okuži še z bakterijami. Takrat se lahko iz prehlada razvije huda pljučnica ali celo smrtno nevaren vdor bakterij v kri (sepsa).
Kaj moramo narediti potem, ko je imunski sistem že preveč obremenjen, da ne deluje dobro?
Stres je med najmočnejšimi zaviralci imunskega sistema, zlasti kronični stres deluje na imunost podobno zaviralno in škodljivo kot kronična vnetja. A medtem ko je obvladovanje kroničnih vnetnih bolezni razmeroma težavno, je za obvladovanje stresnega stanja na voljo veliko načinov, ki jih vsak posameznik lahko učinkovito uporablja; med temi je zlasti učinkovita primerna fizična dejavnost. Stresno stanje je namreč škodljivo, ker enostransko obremeni delovanje simpatičnega živčevja in s tem okvari normalne procese vegetativne aktivacije (simpatikotonus) in regeneracije (parasimpatikotonus) v organizmu. Telesni napor pa sam po sebi vsebuje obrazec telesne aktivacije in regeneracije – zato se primerno odmerjen telesni napor priključi na val stresne aktivacije organizma, ki jo v skladu s svojim fiziološkim obrazcem čez čas tudi obrne (“odplakne”) v fazo regeneracije (parasimpatikotonusa) in sproščenosti. Seveda pa imamo tudi pri tem najučinkovitejšem anti-stres mehanizmu svoje meje, ki jih določa naša zmogljivost, katere meje se le postopoma lahko pomika navzgor. Uporaba telesnega napora preko mej zmogljivosti pa namesto sproščanja prinese le dodaten stres, ki izčrpava že tako omejene obrambne zaloge organizma. Seveda lahko sproščenost dosegamo tudi na druge, bolj lenobne načine (meditacija, masaža …), vendar pri velikih stresnih obremenitvah najbolj zaleže evolucijsko najstarejši in najmočnejši obrazec aktivacije in sproščanja – primerna telesna dejavnost. V vsakem primeru pa je ključno, da svojemu telesu omogočimo dovolj sproščenosti in energije. Če slabo skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, v nas rastejo napetosti in tesnobe, kar nam enostransko obremenjuje živčni in hormonski sistem. Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, na ta način začne delovati slabše. Zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo. Če človek zna upravljati s svojo telesno dejavnostjo, zmogljivostjo in kondicijo, če zna v življenju poiskati sebi ustrezen ritem, če se zna med na videz neskončnimi življenjskimi opcijami osredotočiti na tiste, ki mu prinašajo dober občutek, če torej človek v življenju uspe najti sebe in svoje zadovoljstvo, se bo tudi delovanje njegovega imunskega sistema približalo optimalnemu.
Kaj na primer cepivo povzroči z imunskim sistemom? V kakšni povezavi sta?
Mnoge bolezni, ki jih povzročajo mikrobi (bakterije, virusi, paraziti), so v prvi vrsti časovna bitka med mikrobi in imunskim sistemom. Ko se prvič srečamo z določeno okužbo, imunski odziv še ni organiziran, zato se okužba širi po telesu. Imunski sistem namreč potrebuje za organizacijo imunskega odziva 10 – 20 dni. V tem času se imunske celice razmnožijo in izdelajo dovolj protiteles, da lahko premagamo okužbo. Če so mikrobi zelo agresivni ali izločajo hude strupe, lahko že v tem času nepopravljivo uničijo tkiva in organe in bitka se konča, še preden se je sploh organizirala imunska obramba. Usodni »mrtvi čas«, ki ga imunski sistem ob prvi okužbi potrebuje, da se organizira, je mogoče pridobiti s cepljenjem. Cepivo je pripravek iz mrtvih mikrobov, ki ne morejo povzročiti okužbe, jih pa imunski sistem vseeno »opazi« kot tujke in organizira obrambo. Zato je čez kakšen teden pripravljen za takojšenj boj s pravim strupom ali živimi virusi, če bi prišli v telo. In to ostane pripravljen še leta in desetletja – dokler so protitelesa, je človek zaščiten pred boleznijo.
Kako pa poskrbimo za preventivo? S čim si je mogoče okrepiti našo naravno odpornost?
Za uspešno prebolevanje okužb moramo najprej biti v dobri fizični kondiciji, ki pomeni dovolj veliko rezervo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti – ko smo zdravi, jo rabimo npr. za tek, ko smo bolni, pa za uspešno spopadanje z vročino. Za celotedenski napor, kot je npr. gripa, je potrebna tudi presnovna rezerva – dobro delujoča jetra z zalogo vitaminov in pa zlasti zaloga beljakovin, ki so potrebne za proizvodnjo zaščitnih protiteles proti virusu. Beljakovine so med boleznijo najlažje dostopne iz dovolj okrepljenih mišic, ki med prebolevanjem bolezni zaradi mirovanja nato kar same oddajajo beljakovine, ki so potrebne imunskemu sistemu za izgradnjo protiteles. Na prehrano v času bolezni namreč težje računamo, ker ob vnetju naravno ostanemo brez apetita. Tretja zaloga za bolezen pa je dobro pripravljen in odziven imunski sistem – kar pomeni, da ne sme biti poškodovan in izčrpan od nenehnih vnetij, okužb ali stresov v preteklosti. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, zdravstvene rezerve oz. zalog nimajo in zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in se bolezen vleče. Tudi nosečnice imajo zaradi zaščite ploda, ki je objektivno tujek, naravno zavrt imunski sistem, zato so bolj občutljive za okužbe. Zato mora biti večina dela za uspešno premagovanje morebitnih okužb opravljena pred boleznijo. Dobra imunska kondicija za pripravo na morebitno bolezen pomeni, da imunski sistem pred začetkom bolezni ni vzdražen in posledično tudi izčrpan zaradi predhodnih okužb ali drugih vnetij. Torej je treba poskrbeti, da nas ob morebitni okužbi, zlasti z gripo, doleti v stanju brez predhodnih bolezni, zlasti ponavljajočih se okužb. Če smo torej zdravi in brez pretirane pogostnosti okužb, se pač ne rabimo ukvarjati s tem, kaj nam bo bolezen prinesla. Ko bomo zboleli, če bomo, bomo pač teden dni počivali, ob vročini nad 38 stopinj jedli aspirine in pili topel čaj.
So pa nekatere bolj ranljive skupine ljudi, ki potrebujejo posebno skrb za imunsko odpornost. Športniki, zlasti ob intenzivnem treningu, imajo npr. tako povečan metabolizem zaradi treninga in naporov, da intuitivno hranjenje mnogokrat ne zadošča in je potreben program, sestavljen na podlagi laboratorijskih analiz. Kar se tiče prehranskih dodatkov, je na prvem mestu aminokislina glutamin, ki ga mišice med delom izredno veliko počrpajo iz krvi, tako da ga zmanjka za imunske celice, ki ga tudi zelo veliko potrebujejo. Potreba imunskih celic po glutaminu je zlasti kritična v primeru okužbe, ker se brez dovolj glutamina ne morejo razmnoževati, to pa je osnova za imunski odziv in tvorbo zaščitnih protiteles, ki premagajo okužbo. Za delitev in delovanje imunskih celic – zlasti za tvorbo kisikovih radikalov, ki uničijo bakterije – je pogosto kritična tudi aminokislina arginin in zadostna zaloga železa. Po drugi strani pa pri intenzivnem športu nastaja tudi preveč škodljivih kisikovih radikalov, zato je umestno vnašanje antioksidantov, selena, tautrina, vitamina E, A in C. S temi dodatki se skuša vrhunskim športnikom zmanjšati »okno za okužbe«, ki nastane po večjem telesnem naporu in se laboratorijsko kaže predvsem kot izginotje protiteles v slini in sluzi dihal in prebavil, kar poveča ogroženost zaradi respiratornih okužb, zlasti virusnih. V tem primeru v določeni meri pomaga tudi jemanje pripravka kolostruma (npr. govejega), ki vsebuje veliko zaščitnih proteinov in protiteles, namenjenih varovanju novorojenčeve sluznice.
Specifične potrebe imajo tudi starostniki, kronični in sladkorni bolniki. Za razliko od športnikov, ki potrebujejo dodatke zaradi nenormalno velikih naporov, pa skupine bolj »krhkih« ljudi, ki imajo težave z uživanjem, prebavljanjem ali presnavljanjem dovolj pestre hrane in občasno, zlasti ob pojavu okužb, potrebujejo prehranske dodatke. Pogosto je upravičeno jemanje dodatkov pri starostnikih, zlasti s kroničnimi boleznimi, ko so potrebne večje količine zaužitih vitaminov in mineralov zaradi interakcij z zdravili, zaradi operativnih posegov ali poškodb in zaradi neustreznega prehranjevanja, ki ima razloge bodisi v revščini, anoreksiji, socialni izoliranosti, depresiji, težavah pri požiranju in žvečenju in neprimerni izbiri hrane. Pogosto starostniki pomanjkljivo uživajo železo, kalcij, cink, magnezij, riboflavin, vitamini A, D, B6 in B12. Za diabetike je značilna nižja koncentracija vitamina C (celo za 30 odstotkov), vitamina E in glutation reduktaze v plazmi. Dodajanje antioksidantov vitamina C in E pri diabetikih upočasni nastanek z aterosklerozo povezanih žilnih okvar. Presnova diabetikov je povezana s povečano potrebo po B vitaminih in s povečanim ledvičnim izgubljanjem, zato je primerno nadomeščanje vitaminov folne kisline, B6, B12 in minerala cinka. Ameriško združenje za diabetes (ADA) priporoča tudi nadomeščanje magnezija ob dokazani hipomagneziemiji.
Sicer pa je najbolje, da ljudje, ki imajo težave s pogostimi okužbami, v času, ko so razmeroma zdravi, pri sebi premislijo in tudi eksperimentirajo, kaj še storiti glede načina življenja (npr. glede izpostavljanja okužbam, spanja, stresa, delovne aktivnosti, sprostitve), da se jim začaran krog okužb prekine. Med tako eksperimentiranje lahko spada tudi samozdravljenje s preparati, ki so se izkazali za učinkovite, od rastlinskih imunostimulansov, prek glivičnih in bakterijskih pripravkov, do probiotikov. Če človek ugotovi, da mu nek pripravek pomaga, naj v primeru večje nevarnosti okužb to uporablja.
Kako s preprostimi ukrepi zaščitimo imunski sistem pozimi?
Z nastankom hladne sezone smo bolj v zaprtih prostorih, zato nastane več »kritičnih stikov« z okuženimi ljudmi. Največ jih je prek rok – npr. ročno obrisan nos, nato se roka oprime avtobusnega držaja, in preda mikrobe nekaj deset ali sto drugim rokam, ki primejo za isti držaj. Umivanje rok in navada, da jih ne vtikamo v usta, pri tem veliko pomaga. Pozimi smo tudi večkrat v manjši razdalji do ljudi, ki s kašljanjem in kihanjem širijo okužbo po zraku – varna cona je okoli 1,5 metra. K večji občutljivosti za okužbe še bolj odločilno pripomore hladen in suh zrak, ki izsuši nosno in ustno sluznico in onemogoči nastajanje in delovanje protiteles, ki so v sluzi. Tudi podhladitev – zlasti mrzle noge – sprožijo obrambne reflekse v žilah sluznic, ki se skrčijo, s tem pa onemogočijo prihod imunskih celic v sluznico – zato se v taki sluznici virusi bolj razmnožujejo, obramba proti njim pa je okrnjena. In če normalno, ob zdravi, primerno ogreti in vlažni dihalni sluznici samo kakih 20% okužb z bolezenskimi mikrobi dejansko privede do razvoja bolezni, pa se v neugodnih razmerah mraza, suhega zraka, podhlajenih nog nad 50% okužb razvije v bolezen, ki jo dejansko občutimo. Od tod razlika med pogostnostjo zbolevanja med toplo in hladno sezono. K zbolevanju dodatno pripomore tudi okrnjena odpornost, ki je na preizkušnji zaradi stresogenih dejavnikov, značilnih za hladno sezono (mraz, utesnjenost, neugodno hormonsko stanje zaradi kratkega dneva, poslabšanje telesne zmogljivosti zaradi manj gibanja, slabša prehranjenost z vitamini).