Izgorelost nastane vsepovsod, kjer se posameznik prekomerno izčrpava zaradi notranje potrebe po potrditvi in sprejetosti. Vsako pretirano delo ali drugo pretirano angažiranje, tako v družini, partnerstvu, treningih … je lahko že simptom izgorevanja. Izgorelost lahko doleti vsakega od nas, zato je potrebno o njej govoriti, da jo bomo sposobni prepoznati. O njej smo se pogovarjali z Nušo Leskovšek Nuša Leskovšek Pečak, univ. dipl. psih., specialistko klinične psihologije iz Psihiatrične bolnišnice Vojnik.
Tia Kemperle
Kaj pravzaprav pomeni izgorelost? Je to naslednja stopnja kronične utrujenosti, je morda predhodnica depresije?
Izraz izgorelost se v vsakdanjem jeziku uporablja za široko paleto najrazličnejših psiholoških stanj; v zadnjem času pa je postala kar nekakšen množični pojav, ki dobiva tudi precejšnjo medijsko pozornost. Tako je vedno več ljudi v bolniškem staležu zaradi t.i. izgorelosti, kljub temu pa izgorelost ni uraden izraz ali celo diagnoza na področju duševnih bolezni. Prav tako med strokovnjaki ni enotnega mnenja kako opredeliti izgorelost; tako jo nekateri vidijo kot vezano izključno na delovni proces, medtem ko ga drugi vidijo širše.
Na splošno pa velja, da je izgorelost odziv na podaljšan oziroma kronični stres, ki se kaže preko 3 glavnih dimenzij: izčrpanost (splošna utrujenost, telesne bolečine, pomanjkanje energije), depersonalizacija/cinizem (ravnodušnost, negativen odnos do dela in sodelavcev) in zmanjšana delovna učinkovitost (občutja nekompetentnosti, pomanjkanje produktivnosti in uspehov na delovnem mestu). Gre torej za stanje čustvene, duševne in telesne izčrpanosti; posameznik se počuti preobremenjenega, emocionalno odmaknjenega in kot nezmožnega soočanja s vsakodnevnimi stresorji.
Najnovejše raziskave nakazujejo, da je izgorelost vzročno, klinično in diagnostično zelo podobna depresiji (približno 90 procentov ljudi z izgorelostjo izpolnjuje tudi klinične kriterije za depresijo) oz. da gre v bistvu pri izgorelosti za eno izmed oblik depresije.
Kateri so prvi znaki, ki se pojavijo?
Izgorevanje poteka preko večih faz (izčrpanost, ujetost, adrenalni zlom), ponavadi gre za postopen proces v daljšem časovnem obdobju, v katerem se število in intenzivnost simptomov razlikuje in spreminja. Prvi znaki so ponavadi skoraj neopazni, subtilni … spadajo pa na eno od prej naštetih treh dimenzij, njihova intenziteta pa sčasoma narašča.
Večina od nas ima kdaj dneve, ko se počutimo preobremenjeni, nemočni ali premalo cenjeni in se moramo kar nekako prisiliti, da vstanemo in pričnemo z dnevom. Če pa se tako počutimo večino časa, lahko gre za znake izgorevanja … Torej, če se počutite izčrpane, zavračate svojo službo in se zanjo čutite manj sposobni tekom daljšega obdobja, kažete znake izgorevanja.
In kako se stanje stopnjuje?
Posledice izgorevanja se kažejo na vseh področjih življenja, vključujoč družinsko okolje, službo, socialne odnose … Lahko se pojavijo motnje spanja in druge zdravstvene težave; npr. bolečine, ki nimajo jasnega organskega vzroka, glavoboli ipd., slabši imunski sistem in posledično večja dovzetnosti za najrazličnejše bolezni. Temu se pridružijo še čustveni dejavniki; depresivnost in anksiznost, negativen odnos do dela. Posameznik postane ciničen, ravnodušen . V zadnji stopnji procesa izgorevanja posameznik občuti obup in nemoč …
Ali izgorevajo samo starejši ali se lahko pojavi tudi pri mlajših? Recimo, zaradi pritiskov staršev, učiteljev v šoli?
Izgorelost je rezultat dolgotrajnega neskladja med posameznikovimi lastnimi pričakovanji in zmožnostmi in njegovimi realnimi dosežki in zahtevami okolja in to žal velja tudi za otroke. Visoke in številne dodatne obremenitve v šoli, negotovost ali negativni obeti za prihodnost ter seveda tudi odnos staršev/skrbnikov/učiteljev, ki ni uglašen na potrebe otroka, vse to lahko doprinese k temu, da otrok postane čustveno, telesno in duševno izčrpan. Najpogostejši znaki izgorevanja pri otrocih so: stalna utrujenost, izguba/pridobivanje teže, samopoškodbeno vedenje, ponovno močenje postelje, upad šolskega uspeha, socialni umik …
Kako zdravite izgorelost?
Strokovna opredelitev težav je pomembna za nadaljnje zdravljenje, pri katerem je morebiti potrebna tudi pomoč zdravil, ki jih predpišeta osebni zdravnik ali psihiater.
Na splošno pa velja, da je vsaj v začetni fazi potreben relativen počitek in odmik, ob zavedanju, da s počitkom odpravljamo samo posledice, ne pa vzrokov za izgorelost. Za slednje pa je potrebna dolgotrajnejša psihoterapevtska obravnava.
Kako dolgo običajno povprečno traja, da se oseba pozdravi, da nima več znakov izgorelosti?
Ponavadi žal traja veliko dlje, kot bi si posameznik želel. Je pa to seveda odvisno od vsakega posameznika posebej, globine njegovih težav, življenjskih okoliščin in seveda njegovih osebnostnih lastnosti . Oblika zdravljenja je odvisna tudi od ciljev, ki si jih zastavimo skupaj s pacientom, pri čemer lahko izbiramo med hitrimi in/ali trajnimi rešitvami. Če želimo izgorelost v resnici pozdraviti, torej ni dovolj, če zgolj odpravimo simptome, pač pa je treba odstraniti tudi njihove vzroke.
Kako naj poskrbimo za preventivo, da se izgorelosti izognemo?
Pomembno je, da je razmerje med delom, ki nam jemlje energijo in tistim, ki nam jo vrača, uravnoteženo oziroma pogledati kakšno je pri nas razmerje med delom in zabavo. Če ni uravnoteženo, se slabše počutimo. V vsakdanjem življenju si je potrebno zastaviti naloge, ki smo jim kos. Postavimo si realne, dosegljive cilje in se naučimo reči ne, kadar delo presega našo razpoložljivo energijo in naše zmožnosti. Kadar so naloge za nas prezahtevne ali si postavimo previsoke kriterije, lahko začnemo izgorevati, takrat se nam praznijo baterije. In včasih se ob usklajevanju službenega življenja, skrbi za otroke in ohranjanju odnosov nabere preveč vsega. Zato je dobro, da občasno razmislimo, kako smo učinkoviti na področju dela, kako obsežen je naš urnik, kolikokrat se sami preobremenimo. Naučimo se poiskati pomoč ter delati timsko. Sproti rešujmo težave in če pri tem nismo uspešni morebiti razmislimo o prekinitvi določenih odnosov ali zamenjavi delovnega mesta.
Dobro je tudi, da ozavestimo, katere osebnostne lastnosti imamo bolj izražene. Tisti z tveganimi osebnostnimi značilnostmi (deloholizem, perfekcionizem, pretirana angažiranost), naj – ob pojavu težav, seveda – poiščejo strokovno pomoč (psiholog, psihiater, certificiran psihoterapevt). Za spreminjanje teh osebnostnih značilnosti sta namreč potrebni dolgotrajnejša strokovna podpora.
Še kakšen nasvet za naše bralce?
Občutja, povezana z izgorelostjo, so lahko tudi opozorilni znak, da v vašem življenju zanemarjate nekaj za vas pomembnega Vzemite si čas, da razmislite o svojih željah, ciljih, sanjah … ter pomislite ali morda ne zanemarjate nekaj, kar je za vas resnično pomembno. Naj vam izgorelost ponudi tudi priložnost, da ponovno odkrijete kaj vas osrečuje oz. zadovoljuje in namig, da upočasnite tempo in sebi podarite tudi čas za počitek, razmislek in nenazadnje življenje.