Darjan 
Miha Anžur
Vsak od nas v glavi nosi ves svoj svet. Obrazi, vonjave, zvoki, ulice otroštva, glasba prve ljubezni, imena svojih otrok. Spomin ni zgolj nekaj, kar imamo – je to, kar smo. In ko začne bledeti, izgubljamo več kot le podatke. Izgubljamo koščke identitete. Ravno zato je Alzheimerjeva bolezen ena najtežjih preizkušenj – ne le za bolnika, temveč tudi za njegove bližnje.
Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence – nevrodegenerativna bolezen, pri kateri možganske celice postopoma propadajo. Sprva se kaže kot pozabljivost, nepazljivost, zmeda pri vsakdanjih opravilih. Sčasoma pa se razrašča v nekaj mnogo večjega: v zmedenost, izgubo govora, orientacije, odnosa s samim sabo in svetom. Bolezen ne prizadene le spomina – zajame celotno osebnost, kot tiha plima, ki odnaša vse, kar je bilo nekoč domače.
Znanost že dolgo išče vzroke – gre za kompleksno prepletanje genetskih, okoljskih in bioloških dejavnikov. V možganih obolelih se začnejo kopičiti nenormalne beljakovine (beta-amiloid in tau), ki motijo komunikacijo med celicami in povzročijo njihovo odmiranje. A kljub napredku v razumevanju bolezni zdravilo, ki bi bolezen zaustavilo ali ozdravilo, še ne obstaja. Lahko pa z zgodnjim odkrivanjem in podporo bistveno upočasnimo njen potek in izboljšamo kakovost življenja.
Največja nevarnost Alzheimerjeve bolezni je, da se skriva. Pozabljena imena, napačno odloženi ključi, zamenjani datumi – vse to se zdi sprva kot normalen del staranja. A če se to dogaja pogosto, vztrajno in ovira vsakdanje življenje, moramo biti pozorni. Zdravniki opozarjajo, da je zgodnja diagnoza ključna. Ne zato, ker bi lahko bolezen zaustavili, ampak zato, ker lahko začnemo graditi varnostno mrežo – za bolnika in njegove bližnje.
Bolezen ne prizadene le možganov – raztrga tudi odnose. Otroci postanejo starši svojih staršev. Partnerji izgubljajo sopotnike, čeprav so ti še fizično ob njih. Vsak dan je nova lekcija potrpežljivosti, nežnosti in žalovanja – za drobci, ki tonejo v pozabo. Ravno zato je pomembno, da o bolezni govorimo. Da ne ostaja ujeta med zidove doma, ampak da jo kot družba prepoznamo, razumemo in podpiramo.
Na srečo obstajajo stvari, ki lahko pomagajo – čeprav ne zdravijo. Redna telesna dejavnost, zdrava prehrana, aktivno družabno življenje in mentalna vadba dokazano zavirajo upad kognitivnih sposobnosti. Možgani so kot mišica – če jih ne uporabljamo, oslabijo. In obratno: krepijo se z izzivi, branjem, igranjem, učenjem in predvsem – s smislom.
Junij, mesec Alzheimerjeve bolezni, ni le čas ozaveščanja, temveč tudi opomin, da skrb za možgane ni stvar prihodnosti – je odločitev tukaj in zdaj. Da o demenci ne govorimo le kot o nečem, kar se dogaja drugim, ampak kot o realnosti, ki se lahko dotakne vsakega. In da smo pripravljeni – s sočutjem, znanjem in človečnostjo.
Morda Alzheimerjeva bolezen vzame spomine, a ne more vzeti dostojanstva. Tega ji ne smemo dovoliti – ne pri svojih najdražjih in ne pri sebi. In čeprav poti nazaj ni, lahko vsak dan znova gradimo mostove – z glasom, dotikom, pogledom, prisotnostjo. Ker ljubezni, na srečo, še nihče ni pozabil.