Grosupeljčan Rok Ljubič je bil povsem običajen najstnik. Poln energije in življenja je doštudiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se zaposlil kot revizor. Bil je ponosen in zagnan, saj je kmalu po opravljeni fakulteti dobil dobro zaposlitev. V tistem trenutku se mu še ni sanjalo, da se bodo bolečine in motnje v notranjih organih, ki jih čuti že od četrtega letnika fakultete, stopnjevale v agonijo in mu življenje postavile na glavo.
Tia Kemperle
Sprva simptomi še niso bili tako resni, vendar so sčasoma napredovali in Roka prisilili v to, da je pustil službo revizorja in živel samo še zato, da je v iskanju prave diagnoze hodil od zdravnika do zdravnika. Pot, ki jo je v naslednjih letih prehodil Rok je bila polna bolečin in vprašanj, na katera mu dolgo nihče od zdravnikov ni znal odgovoriti. Zato se je odločil, da odgovore na zapletena medicinska vprašanja poišče kar sam. Sprva je odgovore iskal na različnih spletnih forumih in izmenjaval izkušnje z drugimi bolniki, ki so imeli podobne težave kot on sam – bolečine in motnje brez znanega vzroka, kmalu pa se je zakopal v medicinsko literaturo in navezal stike z največjimi medicinskimi avtoritetami doma in v svetu. Nazadnje mu je uspelo. Zanj žal prepozno, ne pa tudi za množico bolnikov z bolečinami neznanega izvora. Letos spomladi je namreč zaživela Rokova ideja, da vse s trudom zbrane informacije deli s svetovno medicinsko stroko in množico trpečih.
Diagnoza!
Ure in ure raziskovanja so končno obrodile sadove in Rok je izvedel, kaj je z njim pravzaprav narobe. Gre za anatomsko motnjo v medenici. Zaradi nesrečnih okoliščni so se kosti v medenici tekom razvoja zamaknile in posledično rušile razmerja med organi v trebušni votlini in utesnjevale pretok krvi po žilah. Uradno se temu reče sistemska mikrovaskularna motnja, pomeni pa, da sicer zdravi organi niso pravilno prekrvavljeni, kar vodi v njihov počasni propad in povzroča bolečine. Rokov mlajši brat Luka, ki je Roku ves čas bolezni, tako kot sestra Petra in starša, stal ob strani, nam pove poenostavljen primer : »To je tako kot če avtu zmanjka bencina. Z motorjem ni nič narobe, a vseeno ne deluje.«
Seveda je Rok najprej upal, da bo z vsem znanjem lahko pomagal sebi, a ves čas si je želel, da bi z dognanji lahko skrajšal trpljenje tudi drugim. Bolezen pa je napredovala. V iskanju odrešitve je Rok dvakrat potoval v ZDA, pa v Francijo, Švico, Italijo, večkrat v Nemčijo. Sprva so mu poskušali pomagati z manj invazivnimi terapijami, šele v zadnjih letih so na Rokovo pobudo na vrsto prišle operacije. Zdravniki so takrat že vedeli, da so za Rokovo stanje krive utesnjene žile, a teh je v medenici ogromno in iskanje prave je bila prava loterija. »Znanje nam je omogočalo, da smo iskanje zožali na peščico teh, ki bi lahko povzročale takšne težave, a je medicina in človeško telo tako zapleteno, da ni mogoče biti prepričan,« pove Luka. Uspelo jim je pri zadnji operaciji, po kateri se je Rok počutil bolje, a žal so bili organi že tako okvarjeni, da si ni več opomogel.
Rok je največje strokovanjake navduševal s svojimi dognanji in od njih dobil tudi vrsto priporočil za vpis na medicinsko fakulteto, do česar zaradi poteka bolezni žal ni prišlo.
Prav Luka zdaj nadaljuje njegovo delo in izpolnjuje bratovo željo. »V želji, da še komu pomagamo najti moči za vztrajanje pri iskanju rešitev v boju z bolečino smo vse informacije, ki jih je Rok zbral o bolečinskih sindromih in bi lahko komu pomagale, pa znanstveni članek, ki ga je napisal na osemdesetih straneh, objavili na spletni strani www.rokljubic.com in na FB profilu www.facebook.com/RokLjubicMEA . Da bi se z njimi lahko seznanili zdravniki in tudi ljudje s podobnimi težavami.«
Tak je bil Rok. Neverjetno zagnan, optimističen in poln upanja. Mladi moški, ki je tako ljubil življenje, da se je zanj boril do zadnjega atoma moči. Še po svoji smrti pa želel pomagati drugim. Zdaj je izpolnjena tudi njegova zadnja želja.
30