Destinaciji, ki jo predstavljamo tokrat, pridevnika »zdravilna« nismo dali zato, ker bi se lahko pohvalila s čudežnim zdravilnim vrelcem ali pa morda s točko, v katero se stekajo posebne zdravilne energije. Pravzaprav sploh ne bomo predstavili ene destinacije, pač pa bomo peš prehodili skoraj tisoč kilometrov dolgo pot, ki je prav posebno duhovno zdravilo sama po sebi. Z našo sogovornico Marjeto Lužnik se namreč podajamo na sloviti El Camino, staro romarsko pešpot, ki nas bo z juga Francije vodila vse do obale atlantskega oceana na zahodu Pirenejskega polotoka. Skozi misli in občutja naše gostje bomo spoznali, kako zdravilen in osvobajajoč učinek ima za našo psiho lahko mesec hoje, samote, sobivanja z naravno in predvsem odmaknjenosti od divjega vsakodnevnega ritma.
Darjan Lapanje
Kljub temu, da gre za romarsko oz. Jakobovo pot, ki vodi do groba svetega Jakoba v španskem Santiagu de Compostela, se Marjeta nanjo ni odpravila iz verskih vzgibov, pač pa je bila to zanjo nagrada. »Dlje časa sem si Camino želela prehoditi, naposled pa sem si ta »podvig« privoščila kot nagrado za uspešno opravljeno diplomo na fakulteti,« pove naša sogovornica. Hitro jo povprašam, če se ji je tekom pešačenja in spopadanja z žulji in drugimi tegobami vse skupaj še zdelo vredno naziva »nagrada«. Odvrne mi, da je bila to ena najlepših izkušenj v njenem življenju, četudi je bila prepletena z bolečinami, nenavadnimi pripetljaji in na trenutke tudi precejšnjo utrujenostjo.
»Ko sem pred odhodom brskala za najrazličnejšimi podatki o Caminu, sem naletela na tri zlata pravila, ki naj bo jih upošteval vsak pohodnik oz. romar. Govorila so o tem, da za pot nikdar ne uporabi povsem novih čevljev, da naj nahrbtnik ne presega desetine tvoje telesne teže in da na začetku nikar ne hiti, kljub temu da se ti zdi, da zmoreš več. No, sama sem prekršila vsa tri omenjena pravila. Stari pohodni čevlji so hočeš nočeš tik pred mojih odhodom dočakali konec svoje življenjske dobe, nahrbtnik pa je z vsemi potrebščinami, ki naj bi jih po lastnem prepričanju potrebovala za mesec dni pešačenja, krepko presegal desetino moje teže. Seveda sem na začetku kljub temu pogumno krenila na pot iz juga Francije. Svoje je opravila še začetna vznemirjenost in prve dni se mi je zdelo, da lahko prehodim bistveno več od priporočljivih 20-30 kilometrov, kar sem tudi storila in s tem prekršila še tretje pravilo,« v smehu pove naša sogovornica.
Kršenje pravil je seveda terjalo svoj davek, zato se je kar nekaj prihodnjih dni borila z vnetjem pokostnic, ki so precej oteževale njeno hojo. »Spoznala sem, da je celotna pot nekakšno učenje in prvi nauk, ki sem ga bila deležna, je bil predvsem ta, da moramo poslušati svoje telo in skladno s tem sprejemati svoje odločitve.« Marjeta še pove, da je v naslednjih dneh čutila potrebo, da se odmakne od ljudi, kar ji je med hojo omogočilo, da se poglobi sama vase in o najrazličnejših stvareh razmišlja v samoti.
»Ko hosiš in si v bistvu sam s sabo, se ti odpirajo najrazličnejša vprašanja, ki jim v vsakdanjem življenju niti ne damo priložnosti, da bi se nam porajala, kaj šele, da bi nanje poskušali odgovoriti. Na dan privrejo najrazličnejši spomini in občutja, ki jih sicer nismo vajeni, z vsem tem pa nezavedno pridejo tudi odgovori na določena vprašanja, ki jih sicer verjetno ne bi nikoli dobila,« pripoveduje Marjeta in doda, da je na poti doživela duhovno rast, četudi tja ni odšla s tovrstnimi pričakovanji.
Ena izmed zanimivejših izkušenj s poti je bilo po njenih besedah tudi prenočevanje v t.i. albergih (prenočiščih). Tradicionalni romarski albergi so seveda cerkveni, z leti in deloma tudi s komercializacijo pa so se pojavila tudi številna zasebna prenočišča. »Sama sem izbirala različne alberge. Spomnim se, da sem nekje sredi noči prenočevala v enem od cerkvenih, kjer so nas izjemno lepo pogostili, po večerji pa nas je par, ki je prenočišče vodil, povabil, da se jima pridružimo pri večerni molitvi v bližnji cerkvi. Priznam, da sem zaradi utrujenosti njuni prošnji ustregla kar nekoliko nejevoljno in predvsem zaradi spoštovanja do njiju. Ko smo se zbrali v cerkvi, sta nam gostitelja razdelila lističe z molitvijo v najrazličnejših jezikih in nas prosila, da vsak od romarjev molitev prebere v svojem jeziku. Priznam, da je bila na koncu vse skupaj zelo prijetna izkušnja. Predvsem pa me je presenetilo, ko sta se nam gostitelja ob koncu iskreno zahvalila. Zahvalila sta se zato, ker smo jima s svojim obiskom v njunem prenočišču omogočili, da lahko služita ljudem, ne da bi za to pričakovala plačilo. Dejansko smo v tem svetu navajeni vse delati za nekakšno plačilo oz. za svoje dejanja nekaj pričakujemo v zameno, ne znamo pa več služiti drug drugemu, ne da bi zato pričakovali vračilo, v kakršni koli obliki že,« svojo izkušnjo opisuje Marjeta.
Posebna izkušnja je bila po njenih besedah tudi uživanje v prečudoviti naravi. Sama se je na pot podala v spomladanskem času, ko je vse kar kipelo od življenja. Dodaja pa, da je s tega vidika pomlad zagotovo najboljši čas za hojo, saj se v poletni vročini pokrajina precej spremeni in je iz dneva v dan vse manj zelena.
Ko sogovornico povprašam o tem, kaj je bilo po njenem mnenju najlepše spoznanje na Caminu, mi odgovori, da se je tekom poti začela zavedati zlasti osvobajajočega občutka, ki si ga je zares želela prenesti tudi v realno življenje po Caminu. »Ni mi bilo žal, da se bo pot kmalu končala, želela pa sem si, da bi vsa ta občutja in spoznanja lahko prenesla tudi v realno življenje, ki bo sledilo po koncu poti. Izjemen je občutek, ko spoznaš, kako malo imaš, pravzaprav le tisto, kar nosiš v svojem 10-kilogramskem nahrbtniku, pa si vseeno lahko tako zelo srečen. Zdi se mi, da smo kot družba skrenili in živimo v prepričanju, da za srečo potrebujemo tisoč in eno stvar. A dejstvo je, da nam vse te stvari sreče sploh ne prinašajo ampak nas le silijo, da tonemo globlje in globlje, resnična sreča pa se skriva povsem drugje.«
Seveda je celotna pripoved enomesečnega potovanja preveč zanimiva, da bi jo lahko strnili na treh straneh, zato Marjeto ob koncu povprašam le še to, če bi se po celotni izkušnji na Camino še vrnila in če bi mogoče v tem primeru znova odšla sama, ali bi pot raje prehodila v družbi. »Če bi mi to vprašanje postavili pred potovanjem, bi gotovo odgovorila, da ne. Le zakaj bi človek dvakrat hodil po isti poti? Po tej izkušnji pa bi se na Camino z veseljem še vrnila, le da bi morda ubirala nekatere druge poti do cilja. Seveda bi v tem primeru s sabo z veseljem vzela tudi družbo, je pa res, da je družba na poti le nekdo, ki je toliko samostojen, da se zna umakniti tudi v osamo in biti sam s sabo. Le tako lahko v največji meri zares doživiš tisto, kar ti taka pot lahko da,« še sklene naša sogovornica.
