Milan 
Od Hodoša, naselja na severovzhodnem Goričkem ob slovensko – madžarski meji, se bo Srečko Vačovnik odpravil na pohod. Potovanje bo izjemno, predvsem pa fizično in psihično naporno. Svoj cilj bo uresničil po premaganih 370 kilometrih, ko bo prispel v Piran.
Veronika Bilban
Povejte nam, kako to, da ste si postavili tako velik cilj, izziv?
Zame je to velik cilj, za nekoga drugega pa bi bilo to mala malc’a. (smeh). Poglejte mladega Humarja in njegovo pot okoli sveta …
Kaj vas pri doseganju vašega zastavljenega cilja motivira?
Predvsem me motivira dolgoletna želja. O tem sem razmišljal že dolgo in zdaj je pravi čas, da to tudi izpeljem, udejanjim. Če si nekaj tako dolgo in močno želiš, potem stopiš v akcijo in poskušaš najti način, da to tudi uresničiš.
Kaj želite s tem dokazati sebi in drugim? Da je z voljo in trudom vse mogoče, da je hoja zdrava in da bi morali dati večji poudarek gibanju …?
Ne bi rad karkoli dokazoval. Pri tem nisem najboljši. (smeh). Želim le povedati oziroma poudariti, da je hoja zame resnično prava svoboda.
Kako potekajo vaše priprave in kdaj načrtujete, da se boste odpravili na pot? Kakšnih skrbno načrtovanih priprav nimam. Preprosto skrbim za to, da hodim peš ali s kolesom v službo, čez vikend pa delujem po principu: pelji me in nekje odvrzi. Bom že prišel domov!
Kje boste začeli in kje končali? Koliko kilometrov vas čaka?
Moj pohod bom pričel 2. maja, in sicer iz Hodoša, mejnega prehoda z Madžarsko. Nato me čaka približno 370 kilometrov poti do Pirana. Tam je moj cilj.
Kaj menite, kje bodo največje ovire na poti? Morda vročina, boleče noge, osamljenost na poti, dolžina poti, utrujenost …?
Predvidevam, da se bom soočil z bolečinami, ki mi jih bodo zadali žulji, ampak to ne bo prvič. Osamljenosti pa se sploh ne bojim, saj bi lahko zase rekel, da je v meni kar precej sanjača, zato to ne bo predstavljalo težave.
Ste se pozanimali, katera obutev bo najbolj primerna, kaj boste imeli oblečeno? Že veste, kje boste prespali ali bo vse potekalo spontano?
Najbolj pomembna je obutev, a že več kot 20 let prisegam na eno določeno znamko. Spal bom večinoma po hostlih, drugače pa se bom držal načela: znajdi se. Le v Ljubljani imam rezerviran predsedniški apartma. (smeh)
Kako se boste prehranjevali? Boste uživali le skrbno premišljena živila? Kaj pa energijski napitki, tablice … pridejo prav?
Odpovedati se bom moral sendvičem, ki jih imam najraje. S sabo bom vzel tablice, banane, vodo in seveda pa mi bo dobro teknila tudi lokalna hrana na žlico.
Imate s sabo ekipo, ki vas spremlja? Morda kakšen fizioterapevt ali kdo, ki bo s sabo nosil obliže za morebitne žulje na nogah?
Fizioterapevt bo kar moja Mojca, ki mi na 2 do 3 dni pripeljala stvari, ki jih bom potreboval.
Kaj pravijo vaši domači na vaš podvig?
Mama me pogosto opozarjam, naj bom previden, da mi ne bodo odpovedala kolena.
Zaposleni ste v Psihiatrični bolnišnici Vojnik in s sodelavci se dobro razumete. Sišali smo, da vas močno podpirajo.
Mirči me 2. maja pelje do Hodoša, Petra je odgovorna za stike z javnostjo, Urška pa skrbi, da bo v Piranu velik spektakel. Bori skrbi za stil hoje, Nevenka za pričesko,ostali pa bodo seveda navijali. (smeh)
Če vam slučajno ne uspe zaradi morebitne bolezni, slabih vremenskih pogojev ali kaj podobnega, boste zelo razočarani?
Če mi ne uspe zaradi žuljev ali poškodbe, ne bom razočaran kot bi bil, če psihološko ne bi zdržal pritiska.
Ko boste dosegli vaš cilj, v kar ne dvomimo, si boste postavili spet novega?
Ko bom dosegel cilj, bom skočil v morje in se poveselil s spremljevalci. Načrtujem, da bi dva do tri dni ostal v Piranu. Zadal sem si, da je ta projekt zgolj predigra za drugo leto. Kaj pa sem si zamislil za takrat, pa naj še vsaj nekaj časa ostane skrivnost.