Sam se pravzaprav spominjam novoletnih jelk. Kakorkoli že, danes so to znova božična drevesca, običaj, ki je star preko 3000 let.
GORAZD MARINČEK
Antični Rimljani so krasili zimzelena drevesa, predvsem jelke, v čast boga Saturna, v dnevih okoli zimskega sončevega obrata, med 17. in 21. decembrom, praznike pa so imenovali Saturnalije.
Keltski svečeniki – druidi so uporabljali bodiko kot simbol večnega življenja, Vikingi pa so zimzelene rastline imeli za rastline njihovega sončnega boga – Balderja. Običaj božičnega drevesca torej izhaja iz kulta zelenja med antičnimi ljudstvi. Drevo je bilo takrat, in upam, da je še danes, simbol upanja in veselja.
Sodobno božično drevo
Božično drevo v sodobni obliki naj bi ustoličili protestanti. Legenda pravi, da je ustanovitelj reformacije Martin Luther domov prinesel smrečico in jo okrasil s svečkami, njegova družina pa je običaj ponavljala iz leta v leto. Za osvetlitev smrekice ga je navdahnila svetloba, s katero je videl obsijane smrečice v gozdu.
Božična drevesca so najprej prodajali na nemških tržnicah. In že takrat, leta 1561, so zaradi pretirane sečnje v Alzaciji omejili število drevesc, ki jih ima lahko vsak meščan.
Običaj se je na Slovenskem uveljavil precej pozneje, o prvem drevescu v Ljubljani poročajo leta 1845. Na deželi, med kmeti, pa naj bi ta običaj bil neznan celo do 1. svetovne vojne 1914. leta.
Podatke in del besedila navajam iz bloga Mirjam Oblak na spletni strani: www.zgodovinarka.si/zgodovina-bozica-in-bozicnega-drevesa/
Pretirana sečnja božičnih drevesc ni, kot beremo, značilna samo za neko obdobje po osamosvojitvi Slovenije, ampak je, priznajmo si, izraz človeškega pohlepa že stoletja. In to, kako značilno, brezobzirno do okolja in narave! Pri nas smo to omejili z dodeljevanjem oznak, ki jih lastnikom gozdov dodeljujejo revirski gozdarji, da preprečimo škodljive posledice sicer dobrohotnega ljudskega običaja.
V Avstriji in na Bavarskem, ponekod pa tudi pri nas, so načrtno na določenih parcelah sadili in gojili smreke in jelke za posek o božiču. Primerne so zlasti površine pod daljnovodi, kjer rastje ne sme preseči določene višine.
»Zeleni« božični posel se je bolj ko ne sesul, ko so se domislili izdelovanja umetnih, zložljivih »smrečic« za večkratno rabo. Tako smo prišli do trenutka, ko moramo okoljsko ozaveščeni pretehtati, kaj je bolj trajnostno: sveže, pravkar odrezano drevesce, ali iz reciklirane, ponovno uporabljene plastike, narejena zložljiva »smrečica« za večkratno uporabo.
Ogledal sem si nekaj katalogov naših blagovnic. Prodajajo sveža drevesca iz Normandije in Danske. Menim da iz drevesnic. Zaradi okoljskega vpliva dolgega prevoza se jim takoj odrečem.
V poštev pridejo sveže smrečice iz domačih logov z ustrezno oznako.
Če na drugi strani tehtam okoljski vpliv »smrečic« iz ponovno uporabljene odpadne plastike, ki jih lahko uporabljamo vrsto let, bi se odločil za slednje. Ker izdelek uporabljamo večkrat, ga po koncu uporabe znova predelamo v kaj drugega, skratka, gradivo kroži.
Sveže drevesce vzamemo iz okolja, in ga po uporabi še isti mesec odvržemo. Večjo korist bi ta rastlina naredila okolju in človeku z neprestanim odvzemanjem ogljikovega dioksida iz zraka in s sproščanjem kisika s pomočjo sonca in fotosinteze.
Odgovor ni enoznačen, in je stvar okusa. Osebno raje gledam smrečico v gozdu in jo redno obiskujem preko leta, tudi kakšen jurček se kdaj pa kdaj najde v bližini, božično drevesce pa že nekaj let sestavimo v desetih minutah in ga čez dva tedna zložimo, da počiva do naslednjega zimskega sončnega obrata.
Vesel Božič in srečno Novo leto 2014 vam želim!